Jedro

S pritožbo pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga po zaslišanju priče M.P. Kot je obrazloženo v točki 3 izpodbijane sodbe, namreč dejstvo, da bi naj 1. 1. 2015, torej približno leto dni po izvršenem kaznivem dejanju, bil vdor v obdolženkin facebook profil in bi naj bila izbrisana spletna stran trgovine, namreč v ničemer ne dokazuje, da si obdolženka od oškodovanca ni izposodila denarja, kot skuša to prikazati obdolženkin zagovornik tudi v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena M.K. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati 144,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, ko je bilo obdolženki naloženo, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrne znesek 14.300,00 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in obdolženki določena kazen v pogojni obsodbi tudi izrečena. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno o premoženjskopravnemu zahtevku, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik, ki v uvodu pritožbe sicer navaja, da podaja pritožbo zoper izpodbijano sodbo v celoti, pri čemer pa posameznih pritožbenih razlogov ni podrobneje opredelil, iz vsebine njegovih pritožbenih navedb pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, pa tudi glede stroškov, saj meni, da bo v primeru spremenjene sodne odločbe, potrebna drugačna odločitev o stroških postopka, kot je v izpodbijani sodbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena. Kot je uvodoma že obrazloženo, obdolženkin zagovornik, ki v uvodu sicer poudarja, da sodbo prvostopnega sodišča v celoti izpodbija, tega, da bi prvostopnemu sodišču očital tudi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz pritožbe ni razbrati, saj ni opredeljeno za katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP bi naj šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da obdolženkin zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

4. S pritožnikom pa nikakor ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče namreč nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila v prvostopnem izreku podrobneje opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče, ki soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopne sodbe tudi v celoti sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

5. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženkinega zagovora v smeri zanikanja storitve obravnavanega kaznivega dejanja in v prikazovanju, da si obdolženka denarja od oškodovanca sploh ni izposodila, oškodovanec pa jo je prijavil zgolj zato, da bi se ji maščeval, ker je zavračala njegove poskuse tudi intimnega zbliževanja. Tak zagovor obdolženke pa je obširno in tehtno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je na straneh od 11 do 14, pa tudi drugih, izpodbijane sodbe, prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolženkinemu zagovoru ni mogoče verjeti. Zakaj ni mogoče verjeti priči N.G.D. pa je v izpodbijani sodbi pod točko 7 še posebej obširno obrazloženo in glede na to, da tudi v sodbi navedena dokumentacija potrjuje, da si je obdolženka na enak način, kot od oškodovanca, denar izposojala tudi od D., kateri pa je denar očitno za potrebe tega kazenskega postopka vrnila prav na dan, ko je priča prejela tudi vabilo na glavno obravnavo, in ko je prvostopno sodišče tudi prepričljivo opisalo in obrazložilo, zakaj ni mogoče verjeti obdolženki, da bi naj oškodovanec (točka 7 izpodbijane sodbe) pričo D. zapeljal, da je vložila ovadbo, kar v pritožbi ponovno izpostavlja obdolženkin zagovornik in ob ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov o obdolženkini krivdi navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prepričevanjem o nasprotnem, nikakor ne more prepričati.

6. S pritožbo pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga po zaslišanju priče M.P.. Kot je obrazloženo v točki 3 izpodbijane sodbe, namreč dejstvo, da bi naj 1. 1. 2015, torej približno leto dni po izvršenem kaznivem dejanju, bil vdor v obdolženkin facebook profil in bi naj bila izbrisana spletna stran trgovine, namreč v ničemer ne dokazuje, da si obdolženka od oškodovanca ni izposodila denarja, kot skuša to prikazati obdolženkin zagovornik tudi v pritožbi. Da je bila obdolženka v kritičnem obdobju dejansko v finančni stiski, pa je argumentirano obrazloženo v točki 6 izpodbijane sodbe in glede na razloge prvostopnega sodišča v tej smeri in dejstvu, da je v obravnavanem obdobju pri obdolženki iz razlogov, kot izhajajo iz točke 6 izpodbijane sodbe, dejansko obstajala finančna stiska, saj so med drugim izpisi izvršilnih sklepov za dolžnika M. t. d.o.o. za obravnavano obdobje izkazovali, da je zoper navedeno družbo, ki sta jo (kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi) imela obdolženka in njen partner, vloženih kar 21 izvršb, pritožba tudi s prikazovanjem, da obdolženka v kritičnem obdobju ni imela finančnih težav, nikakor ne more prepričati.

7. Ob vsem navedenem, in ker je prvostopno sodišče pravilno ocenilo tudi izpovedbe prič, ki jih izpostavlja pritožba, in ker glede teh ocen tudi ni nobenih nasprotij, pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obdolženkinega naklepa, pritožbeno zatrjevanje, da obdolženka ni imela namena povzročiti premoženjske škode oškodovancu, da ga ni zapeljala in da tudi sicer ni imela goljufivega namena, pa so v nasprotju s prepričljivimi zaključki prvostopnega sodišča, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

8. Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja s posplošenimi navedbami, da pri izreku kazenske sankcije sodišče ni dovolj upoštevalo dejanskega stanja, olajševalnih okoliščin, skladnih izpovedb obdolžene oziroma njenega zagovora v vseh fazah postopka in drugih okoliščin, zaradi katerih se obdolžena ne strinja z izrečeno kaznijo. Katere so tiste olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prezrlo, iz pritožbe ne izhaja, prav tako pa ostaja nejasno, kaj ima pritožba v mislih, ko izpostavlja osebnost obdolženke in njeno obnašanje po domnevno storjenem kaznivem dejanju ter njeno zgledno življenje, stopnjo kazenske odgovornosti in okoliščine, v katerih je bilo dejanje domnevno storjeno. Ob dejstvu, da je obdolženka ves čas postopka storitev obravnavanega kaznivega dejanja v celoti zanikala, oškodovancu pa kljub poteku več let od storitve kaznivega dejanja še vedno ni vrnila ničesar, ostaja namreč povsem nejasno, kaj konkretno skuša pritožba z navedenim povedati. Po oceni pritožbenega sodišča je obdolženki na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija povsem primerna in pravična in je nikakor ne gre spreminjati obdolženki v korist. Nenazadnje je bila obdolženki izrečena zgolj sankcija opominjevalne narave, pri odmeri kazni in preizkusne dobe pa je prvostopno sodišče tudi pravilno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so pomembne za odmero kazni. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je tako pokazal, da je pritožba obdolženkinega zagovornika tudi v tem delu brez podlage.

9. Uspešna pa ne more biti pritožba niti v delu, ki se nanaša na stroškovni del izpodbijane sodbe, saj sodišče odločbe prvostopnega sodišča ni spremenilo, zato tudi ni bilo nobene potrebe poseganja v stroškovni del izpodbijane sodbe.

10. Po vsem obrazloženem in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.