Jedro

Pri tožniku je bilo zdravljenje poškodbe kolka, ki jo je utrpel pri delu, v spornem obdobju že sanirano (in tudi priznane pravice na podlagi invalidnosti), razvilo pa se je bolezensko stanje, ki se kaže kot izpahi umetnega kolčnega sklepa. Vzrok začasne nezmožnosti za delo je bolezen, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok poškodba pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se opravi odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 14. 3. 2011, potrjena z dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 1. 4. 2011, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da je tožnik od 19. 3. 2011 do 30. 3. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, od 31. 3. 2011 dalje pa naj bi bil za delo referenta prodaje zmožen. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi imenovanega zdravnika št. ... z dne 5. 4. 2011 in zdravstvene komisije št. ... z dne 12. 5. 2011, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da je tožnik zaradi poškodbe izven dela od 31. 3. 2011 do 7. 4. 2011 začasno nezmožen za delo, od 8. 4. 2011 dalje pa je za delo zmožen. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da se za čas od 8. 4. 2011 do 30. 5. 2011 ugotovi tožnikova začasna zadržanost od dela, kot vzrok zadržanosti pa za celotno obdobje od 19. 3. 2011 do 30. 5. 2011 določi poškodba pri delu ter da je tožena stranka tožniku za čas od 8. 4. 2011 dalje dolžna odmeriti in izplačati nadomestilo za čas odsotnosti z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih zneskov do plačila. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da se je tožnik zdravil in dolgotrajno rehabilitiral zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je utrpel 7. 2. 2007. Dejansko se je zdravil zaradi številnih posledic poškodbe pri delu, ne le zaradi ponavljajočih se delnih ali popolnih izpahov kolka. Poleg izpahov je imel kronične težave s hemeroidi, večkrat je zbolel za angino in obolenjem dihal, kljub terapijam mu ni uspelo ojačati mišic v predelu levega stegna in kolka, da bi s tem zmanjšal ohlapnost kolka. Opozarja, da je za drugo obdobje Komisija C. ugotovila, da je nezmožnost za delo posledica poškodbe pri delu dne 7. 2. 2007, pridobitev tega mnenja je tožnik zahteval tudi v tem socialnem sporu. Težave s kolkom so bile stalnica in je nepravilna ugotovitev izvedenca, da se tožnik ni intenzivno zdravil in da pri njem ni prihajalo do vsaj delnih izpahov levega kolka. V obdobju od 22. 3. 2011 do 30. 5. 2011 je bil šestkrat pri osebnem zdravniku, od 28. 3. 2011 do 7. 4. 2011 je opravljal fizioterapijo. O pogostih delnih izpadih levega kolka tožnik ne more predložiti dokazov, ker si jih je reponiral sam. Iz izvida UKC A. z dne 1. 10. 2012 izhaja, da se mu je kolk prvič izpahnil že šest tednov po operaciji, nato pa vsaj enkrat letno. Ponovno so opravili repozicijo in ugotavljajo, da gre za posledico po poškodbi dne 7. 2. 2007. Nepravilna je ugotovitev, da se je zdravljenje poškodbe zaključilo 24. 3. 2010, ko mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti. Mnenje izvedenca je samo s seboj v nasprotju, ker ugotavlja, da je zdravljenje zaključeno, v dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je izvedenec dopustil možnost nadaljnjega neoperativnega zdravljenja. Tožnik pred poškodbo ni imel težav z levim kolkom in če ne bi imel prometne nesreče tudi ne bi v posledici trpel izpahov proteze. Med poškodbo v prometni nesreči in posledicami je podana vzročna zveza, sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, kjer je ugotavljalo vzročno zvezo med prometno nesrečo in direktno kasnejšo posledico. Nepomembno je tožnikovo zavračanje dodatnega operativnega posega, ker to v ničemer ne vpliva na obstoj vzročne zveze. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker se obrazložitve ne da preizkusiti. Ni se opredelilo do ugotovitev izvedenca, že v mnenju pa so nasprotja, ker izvedenec omenja kot razlog zdravstvenim težavam bolezen, na drugem mestu pa poškodbo izven dela. Sodišče ni utemeljilo zavrnitve predloga za zaslišanje osebnega zdravnika, ki bi pojasnil vpise v zdravstveni karton, kar tudi izvedencu ni uspelo. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz, da se postavi izvedenski organ, ki je v drugem socialnem sporu med istima strankama bolje in izčrpneje odgovoril na strokovna vprašanja o vzrokih tožnikove nezmožnosti za delo. Izvedenec se je skliceval na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, namesto da bi sam določil datum zaključka zdravljenja posledic poškodbe pri delu. Kljub pregledu medicinske dokumentacije ni podal zadovoljivih pojasnil za ponavljajoče se izpahe endoproteze. Ugotovitve o dejanskih izpahih in tožnikovi možnosti njihove repozicije so v nasprotju s številnimi mnenji omenjenih zdravnikov. Gre za pomembno odločitev, zato izvedensko mnenje ne more biti rezultat naključne izbire strokovnjaka. Kot dokaz predlaga zdravniška potrdila Splošne bolnišnice B., Univerzitetnega kliničnega centra A. ter izvedensko mnenje Komisije v socialnem sporu opr. št. I Ps 1800/2010 z dne 3. 7. 2012. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Absolutnih bistvenih kršitev postopka na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti ni zagrešilo, prav tako pa ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba in bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

Bistvo pritožbenih trditev je, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe nepopolna in se je ne da preizkusiti. Poleg tega obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Nejasna obrazložitev navaja, da je vzrok začasne zadržanosti od dela bolezen oziroma poškodba izven dela.

Med zbrano medicinsko dokumentacijo v predsodnem postopku, listinami, ki jih je predložil tožnik in izvedenskim mnenjem ni nasprotij. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 3. 2010, priloženo v upravnem spisu, je bil tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo lažje delo s polnim delovnim časom od 17. 6. 2009 dalje. Invalidnost po 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) pomeni, da so pri zavarovancu ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Posledica dokončno ugotovljenega zdravstvenega stanja je priznanje pravic v zvezi z delom in morebitnih dajatev, ki jih ZPIZ-1 predvideva za zavarovance, ki so pridobili pravico do premestitve.

V obeh postopkih, ki ju je sodišče združilo v skupno obravnavanje, je v predlogu izbranega osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku, tako 14. 3. 2011 kot 4. 4. 2011, kot predlog podaljšanja zadržanosti od dela navedena poškodba izven dela. Osebni zdravnik je navedel, da predlaga ugotovitev začasne zadržanosti od dela zaradi bolečin ter luksacij levega kolka. Glede vzroka začasne zadržanosti od dela je imenovana zdravnica v obeh odločbah dne 14. 3. 2011 in 5. 4. 2011 ugotovila, da je začasna zadržanost od dela od 19. 3. 2011 do 7. 4. 2011 posledica poškodbe izven dela.

Sklep o postavitvi izvedenca ortopeda je prvostopenjsko sodišče sprejelo na naroku 29. 9. 2011, na katerem sta bili prisotni pooblaščenka tožnika in pooblaščenka tožene stranke. V zvezi s sprejetim sklepom na naroku in ko je bil strankama pisni odpravek sklepa dne 19. 10. 2011 tudi vročen, nista imeli pripomb. Izvedenec ortoped je preučil medicinsko dokumentacijo v tožnikovem zdravstvenem kartonu, upošteval je zbrane listine – medicinske izvide v predsodnem in sodnem postopku ter obsežno in poglobljeno odgovoril na vprašanja sodišča v zvezi s tožnikovo zadržanostjo od dela in vzrokom zadržanosti. Navedel je, da je bil tožnik zaradi stanja po poškodbi levega kolka od 7. 2. 2007, to je od dne prometne nesreče, do 14. 5. 2010 zadržan od dela zaradi poškodbe pri delu. S priznanjem III. kategorije invalidnosti je bilo zdravljenje poškodbe v ožjem pomenu besede zaključeno in stanje dokončno. Občasni izpahi leve kolčne endoproteze bi se razrešili le s predlaganim operacijskih posegom, za katerega se tožnik ni mogel odločiti. Revizija popolne kolčne endoproteze predstavlja težji operacijski poseg s številnimi možnimi zapleti. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bil tožnik v času od 19. 3. 2011 do 7. 4. 2011 upravičeno začasno zadržan od dela, ker se je v tem času zdravil zaradi hemeroidov, bolečin v desni nogi in desnem kolenu ter angine. Zato je bil mnenja, da je bil vzrok odsotnosti z dela v pretežnem delu bolezen, čeprav je izvajal tudi fizioterapevtske postopke za levi kolk in desno koleno. Dne 22. 3. 2011 je osebni zdravnik pri tožniku ugotovil akutno vnetje zgornjega respiratornega trakta, zdravljen je bil ustrezno z antibiotikom in je bilo to stanje po 7. 4. 2011 ustrezno sanirano. Dne 9. 5. 2011 se je oglasil pri osebnem zdravniku zaradi nespecifičnih gastro intestinalnih težav ob povišani telesni temperaturi, vendar te niso bile diagnostično opredeljene, zato je mogoče sklepati, da jih je osebni zdravnik štel za prehodne in bolnika neogrožujoče. Po mnenju izvedenca je bil tožnik v času od 8. 4. do 30. 5. 2011 v okviru omejitev, kot posledici III. kategorije invalidnosti, za delo zmožen. V dopolnitvi mnenja je izvedenec opozoril na tožnikove navedbe, da naj bi 6. 4. 2011 v zdravilišču utrpel izpah kolka, nato naj bi bil 8. 4. 2011 obravnavan pri izbranem zdravniku in zato upravičen do zadržanosti od dela do 30. 5. 2011. O zatrjevanem izpahu v zdravstveni dokumentaciji ni bilo objektivnih podatkov, prej nasprotno, ker je bil tožnik še 7. 4. 2011 fizioterapevtsko obravnavan in ni naveden zaplet oziroma zatrjevani izpah dne 6. 4. 2011. Diagnozo „mehanični zaplet zaradi notranje sklepne proteze“ je izbrani osebni zdravnik uporabljal pogosto, na primer tudi 1. 4. 2011, čeprav tedaj tožnika ni klinično pregledal. Opozoril je, da bodo pri tožniku občutki nestabilnosti kolčne endoproteze še trajali in bo prihajalo do občasnih popolnih izpahov tudi v bodoče, ker se tožnik ne odloči za ponovni operacijski poseg, s katerim bi se stanje lahko v večji meri saniralo. V obdobju od 8. 4. do 30. 5. 2011 se je pri tožniku le zdravilo kronične hemeroide, to pa ne more biti razlog bolezenske odsotnosti z dela.

Stranki sta imeli na naroku 5. 9. 2012 možnost postavljati vprašanja, pripombe in z izvedencem razjasniti morebitne nejasnosti o vzrokih zadržanosti od dela ter trajanju. Izvedenec je vztrajal, da zaradi domnevnega izpaha kolka dne 6. 4. 2011, o katerem je tožnik povedal svojemu zdravniku, ni pogojev za ugotovitev začasne zadržanosti od dela. Glede na opis v zdravstvenem kartonu je ugotovil, da je bilo zdravstveno stanje levega kolka tožnika v obdobju od 8. 4. 2011 do 30. 5. 2011 stabilno. Nedvomno je dodatna operacija povezana s precejšnjimi tveganji, to pa po prepričanju sodišča ne pomeni, da jo tožnik lahko odklanja, tveganje težav zaradi nestabilnosti levega kolka pa kompenzira z uveljavljanjem bolniškega staleža, celo zaradi posledic poškodbe pri delu in na tej podlagi uveljavljene pravice do nadomestila. Izvedenec je posebej opozoril, da je zdravljenje oziroma izboljšanje stanja levega kolka možno tudi neoperativno, potrebno je, da pazi pri hoji, da ne seda prenizko ter se izogiba nepravilnim gibom, kar tožnik že počne. Prepričljivo je izpovedal, da je bilo zdravljenje poškodbe pri tožniku že sanirano, določene so bile omejitve pri delu, razvilo pa se je bolezensko stanje, ki se kaže kot izpahi umetnega kolčnega sklepa, poleg tega pa je imel tožnik v tem obdobju tudi druge bolezni oziroma zdravstvene težave in mu je osebni zdravnik lahko ugotovil začasno zadržanost od dela v skladu s svojo pristojnostjo.

Po 19. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - Skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11 in 40/11 - ZUPJS-A) se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik ni zatrjeval in tudi ni predložil nobenih dokazov, da so zdravstvene težave, zaradi katerih uveljavlja nezmožnost za delo od 19. 3. 2011 do 30. 5. 2011 posledica poškodbe, ki jo je v tem času utrpel na način, določen v 63. členu ZPIZ-1. Nobenega dokaza ni, da je pri tožniku neposredno pred ali v navedenem obdobju prišlo do poškodbe, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodbe, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, in je bila takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katerih je poškodovanec zavarovan. Pri tožniku tudi ne gre za poškodbo, povzročeno na omenjeni način, ki bi jo v navedenem obdobju utrpel na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo in tudi ne za obolenje, ki bilo neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, na podlagi katerega je zavarovan. Postopek ugotavljanja trajnih posledic, vpliva na delovno zmožnost z ugotovitvijo, da se z nadaljnjimi terapijami stanja ne da bistveno izboljšati, je bil zaključen z omenjeno dokončno odločbo ZPIZ. Za kasnejše uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja zaradi poškodbe pri delu bi morala biti ugotovljena dejstva oziroma dogodki, kot jih našteva omenjeni 63. člen ZPIZ-1 ter ugotovljena vzročna zveza med navedenimi dejstvi ter posledicami za zdravje in tožnikovo zmožnost za delo. Ker to iz medicinske dokumentacije ne izhaja in izvedenec takšnih dejstev ni ugotovil, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da sta izpodbijani dokončni odločbi pravilni in zakoniti ter zavrnitev zahteve za ugotovitev drugačnega vzroka začasne zadržanosti od dela od 19. 3. 2011 do 30. 5. 2011 oziroma v obdobju od 8. 4. 2011 do 30. 5. 2011 za samo zadržanost od dela, pravilna in zakonita.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, da v skladu s 154. členom ZPP tožnik stroške pritožbe nosi sam.