Jedro

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom, da tožnik prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo ), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Organ prve stopnje je v ponovnem postopku ugotavljanja stalnega prebivališča z izpodbijano odločbo odločil, da z dnem dokončnosti odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava stalnega prebivališča na naslovu A. (1. točka izreka). O stroških bo odločeno s posebnim sklepom (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1), uvedel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, saj je bil podan sum, da tožnik na navedenem naslovu, na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče, ne prebiva. Organ prve stopnje je namreč ugotovil, da je na naslovu, kjer se nahaja samostoječa stavba s stanovanjem v izmeri 47,6 m², kar zadošča za dve ležišči, prijavljeno večje število prebivalcev (več kot 70). Na tej podlagi je sklepal, da tam več deset oseb ne more prebivati in da v tej stavbi najverjetneje občasno prebivata zgolj lastnica in njen partner, kar izhaja tudi iz izpovedbe dveh prič1 in iz podatkov o porabi vode2. Nadalje je ugotovil, da ima tožnik od dne 28. 7. 2017 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) dovoljenje za stalno prebivanje, ki ga je pridobil na podlagi zaposlitve.

3. Tožnik je v upravnem postopku na zaslišanju povedal, da na spornem naslovu dejansko prebiva od oktobra 2017, tam prespi dve do tri noči na teden, nazadnje je bil tam dne 16. 12. 2018, nakar ga dva tedna ni bilo v Sloveniji. Zaposlen je v podjetju s sedežem v B. V svoji sobi, ki si jo deli še z dvema kolegoma, ima nekaj svojih osebnih stvari, večino pa jih ima s seboj v kamionu. Uporablja kopalnico in pralni stroj, ki se nahaja v drugem nadstropju hiše. V sobah so po 3 osebe, sob pa je okoli 10. Lastnica objekta je v dopisu z dne 25. 4. 2019 pojasnila, da so tujci, ki so prijavljeni na njenem naslovu zaposleni kot vozniki tovornjakov v mednarodnem prometu, kjer tudi preživijo večino časa, ko pa se vračajo s poti, pa imajo možnost pri njej opraviti higienske potrebe in prespati. Tožnik se pred izdajo odločbe ni izjasnil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah (kljub temu, da mu je bila ta možnost dana). Tako je organ prve stopnje zaključil, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ne prebiva, in ker drugega stalnega prebivališča ni ugotovil, je izdal odločbo št. 210-170/2018-14 (112) z dne 13. 6. 2019, na podlagi katere bi tožniku prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu A. 4. Tožnik se je zoper omenjeno odločbo organa prve stopnje uspešno pritožil. Organ druge stopnje je odločbo odpravil in zadevo z navodili vrnil v ponoven postopek na prvi stopnji.

5. Organ prve stopnje je ponovno izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je tudi Policija ugotavljala, ali tožnik dejansko prebiva na spornem naslovu. To je preverjala večkrat, ob različnih dnevih in časovnih intervalih ter ugotovila, da na naslovu potekajo gradbena dela na objektu, da je bil tam dvakrat parkiran osebni avtomobil, pri čemer v okolici objekta ni bilo zaznati, da bi se v tistem času kdo tam nahajal ali zadrževal. 6. Dne 24. 9. 2019 je organ prve stopnje sklical ustno obravnavo, na katero je poleg tožnika in njegovega pooblaščenca, povabil še pet na navedenem naslovu stalno prijavljenih tujcev3, lastnico objekta in najbližjega soseda C. C. Obravnave so se udeležili le tožnikov pooblaščenec, lastnica objekta in tujec D. D. Ostali so se opravičili oziroma podali pisne izjave.

7. Tožnikov pooblaščenec je na obravnavi povedal, da merilo, koliko dni v letu mora biti posameznik prisoten na določenem naslovu, da se ta šteje za stalno prebivališče, ne obstaja. Treba je upoštevati, da je tožnik zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu in se zato večinoma nahaja izven RS. Menil je, da okoliščina, da je na tem naslovu prijavljenih več oseb, sama po sebi še ne pomeni, da tožnik na tem naslovu stalno ne biva. Dejstvo je, da zaslišane osebe s tožnikom ne prebivajo in ne delajo, zato jim ne more biti poznano kolikokrat in kdaj se tožnik nahaja na tem naslovu. Lastnica objekta je izjavila, da v hiši živijo vsi, ki so prijavljeni, kje ima tožnik sobo pa ni želela povedati. Dejala je, da ima vse svoje osebne stvari s seboj v tovornjaku in da nima ključa objekta. Na kakšen način tožnik vstopi v hišo, ni želela odgovoriti. Z njim nima sklenjene najemne pogodbe, najemnine ji tožnik ne plačuje. Pooblaščena je za prevzem njegove pošte. Tujec D. D. pa je izpovedal, da sicer stalno prebiva na navedenem naslovu, da je bil tam enkrat ali dvakrat, da nima ključev objekta ter da tožnika še nikoli ni videl. Najbližji sosed C. C. je se je v svojem opravičilu skliceval na svojo izjavo z dne 20. 3. 2019 in navedel, da je stanje od takrat nespremenjeno.

8. Tožnik je svoj izostanek na obravnavi opravičil in pojasnil, da se dejstva od njegovega zaslišanja niso spremenila, dne 1. 10. 2019 pa se je zglasil pri upravnem organu in naknadno podal izjavo. Pojasnil je, da je zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu, da na navedeni naslov prihaja občasno in tu prejema tudi pošto. Sobo, ki si jo deli še z dvema osebama, ima v prvem nadstropju hiše. Včasih mu lastnica izroči ključe objekta. Pojasnil je, da največ časa preživi v tovornjaku, občasno je tudi na omenjenem naslovu in v Srbiji, kjer je njegova družina. Navedel je še, da zakonsko ni določeno minimalno število nočitev na posameznem naslovu za prijavo stalnega prebivališča. 9. Policija je 11. 12. 2019 obvestila organ prve stopnje, da so vsaj petkrat v različnih časovnih intervalih in ob različnih dnevih opravili kontrolo naslova z namenom ugotovitve z namenom ugotovitve ali tam kdo živi oziroma se tam zadržuje. Vsakič je bilo ugotovljeno, da na naslovu potekajo gradbena dela in da tam ni nikogar. Dvakrat je bil pred objektom avtomobil, vendar ni bilo zaznati, da bi se tam kdo nahajal. 10. Organ prve stopnje je za pojasnila glede stalnega prebivališča 27. 8. 2019 zaprosil tudi tožnikovega delodajalca, ki pa se na zaprosilo ni odzval. 11. Organ prve stopnje je tožnika seznanil z uspehom dokazovanja in mu omogočil, da se o tem izjavi, kar je tožnik tudi storil. Na podlagi celotnega ugotovitvenega postopka je tako ugotovil, da je navedeni naslov tožnikovega stalnega prebivališča zgolj naslov na papirju. Tudi sam tožnik je dne 1. 10. 2019 izpovedal, da tam nima osebnih stvari, poštne pošiljke zanj prevzema lastnica, z bližnjo okolico nima stkanih prijateljskih vezi in nima ključa od stanovanja. Ob takih okoliščinah je organ prve stopnje zaključil, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko ne prebiva. Presodil je še, da glede na prvi odstavek 19. člena ZPPreb-1 tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev zakonskega prebivališča, saj ni mogel ugotoviti niti naslova njegovega dejanskega prebivališča niti območja v RS, kjer se ta dejansko nahaja.

12. Ugotovil je, da navedeni naslov ne predstavlja centra tožnikovih življenjskih interesov, prav tako pa tožnik tam ne prebiva zaradi opravljanja svojega dela. Ker ni uspel ugotoviti, kje tožnik dejansko prebiva, je z izpodbijano odločbo odločil, da mu na tem naslovu z dnem dokončnosti te odločbe v registru stalnega prebivalstva preneha prijava stalnega prebivališča (četrti odstavek 21. člena ZPPreb-1).

13. Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, organ druge stopnje pa je pritožbo zavrnil. _Bistvene navedbe tožnika_

14. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka ter zahteva povrnitev stroškov celotnega postopka.

15. Navaja, da organ prve stopnje ni imel zadostne podlage, da bi začel postopek ugotavljanja njegovega dejanskega prebivališča. Zgolj okoliščina, da je na naslovu prijavljeno večje število oseb, ne more biti zadosten razlog za uvedbo postopka, če pa je s tem postopkom pričel, bi ga moral sprožiti zoper vse osebe, prijavljene na tem naslovu.

16. V ponovljenem postopku bi moral, skladno s prvim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, ko je ugotovil, da tožnik stalno prebiva na naslovu, ki ni naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča, v register stalnega prebivalstva (v nadaljevanju register) prijaviti stalno prebivališče na naslovu, kjer ta dejansko stalno prebiva, kar pa ni bilo storjeno. Organ prve stopnje drugega naslova ni niti ugotavljal, niti ugotovil. Takšno ravnanja pa ni dopustno, glede na to, da ima tožnik v RS dovoljenje za stalno prebivanje, ki ga je pridobil na podlagi prvega odstavka 52. člena Zakona o tujcih (Ztuj-2). Tujec, ki ima v RS dovoljenje za stalno prebivanje, mora pri upravni enoti, na območju katere živi, prijaviti stalno prebivališče. To obveznost ima torej tudi tožnik. Navedeno pomeni, da organ prve stopnje ni sledil navodilom organa druge stopnje. Prijava stalnega prebivališča v registru bi mu lahko prenehala le v skrajnem primeru, in sicer če organ prve stopnje ne bi mogel ugotoviti, kje dejansko stalno prebiva, in mu ob tem skladno z določbo 19. člena ZPPreb-1 ne bi mogel določiti zakonskega prebivališča. 17. Tožnik meni, da je tožena stranka, ob sklicevanju na njegovo izjavo4, njegove odgovore organu prve stopnje glede tega kje je "center njegovih življenjskih interesov", izjavo lastnice objekta, ki je potrdila tožnikove navedbe in dejstvo, da je lastnica odklonila ogled objekta uradni osebi, ter na protislovne5 in pavšalne6 ugotovitve Policije, napačno oziroma nedopustno ocenila, da ni dokazano, da tožnik na navedenem naslovu dejansko prebiva. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi tožnikove izjave o tem, da na navedenem naslovu prespi dva do trikrat na teden, da se tam stušira in opere svoje stvari, ki jih ima večinoma v kamionu. Sobo si deli še z dvema osebama, ki ju ni želel poimenovati. Poudarja, da ni pravni strokovnjak in ni razumel izraza "center življenjskih interesov", le preprosto je odgovarjal na zastavljena vprašanja. V prid drugačni odločitvi ne more pretehtati niti okoliščina, da lastnica objekta ni dovolila ogleda, saj organ prve stopnje za to ni imel sodne odredbe za hišno preiskavo.

18. Poudarja, da 3. točka 2. člena ZPPreb-1 ne določa izrecno katere vezi bi morale biti podane, da bi se štelo, da obstaja trajna in tesna povezava med posameznikom in prijavljenim naslovom. Organ prve stopnje in tožena stranka sta sklepala, da bi morale biti v tožnikovem primeru podane prav vse v omenjenem členu naštete vezi, kar je napačno, saj zadostuje le obstoj kriterija delovne vezi. V primerjavi z državljani RS je tako, glede prijave stalnega prebivališča, diskriminiran (14. člen Ustave RS).

19. Tožena stranka tudi nepravilno meni, da naj v RS ne bi bilo prijavne obveznosti in da naj navedeno ne bi imelo za posledico razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Dejstvo je, da tožnik ni bil napoten na delo v tujino, ampak opravlja terensko delo kot voznik v mednarodnem prometu za slovenskega delodajalca.

20. Prilaga zaprosilo Zagovornika načela enakosti Ministrstvu za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da prepoznava hujšo posredno diskriminacijo tujcev - voznikov v mednarodnem prometu, ki so zaposleni pri slovenskih delodajalcih, pri čemer ima neprijava prebivališča v RS za posledico prikrajšanja pri mnogih pravicah, ki izhajajo iz dela ali iz statusa prebivališča. Navaja tudi, da ni zlorabil nobene socialne pravice ali socialnega transferja.

21. Nazadnje organu prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka, saj naknadnega sklepa, s katerim bi odločil o stroških postopka ni izdal, kljub dejstvu, da je tožnik priglasil stroške pritožbe zoper prvotno odločbo prve stopnje, kateri je bilo ugodeno.

_Bistvene navedbe tožene stranke_

22. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je imel organ prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPPreb-1 zadostno pravno podlago za začetek postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča. Dvom je bil podan v tem, da je imelo 84 oseb prijavljeno začasno, 8 oseb pa stalno prebivališče na spornem naslovu, kjer se nahaja enostanovanjska zasebna hiša. Dokazni sklep, ki temelji na presoji vseh zbranih dokazov skupaj, da tožnik na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča stalno ne prebiva, je po prepričanju tožene stranke pravilen. Glede na to, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik stalno prebival na kakšnem drugem naslovu v RS, oziroma iz njegove izjave celo izhaja, da večinoma časa preživi v kamionu, je tožnikova navedba, da organ prve stopnje ni sledil navodilom organa druge stopnje, neutemeljena. Upravičeno namreč ni mogel ugotoviti, na katerem drugem naslovu morebiti prebiva.

23. Skladno z določbami ZPPreb-1 stalno prebivanje na naslovu pomeni tudi dejansko stalno naselitev na naslovu. Obveznost prijave stalnega prebivališča, na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1, imajo le tisti posamezniki (državljani ali tujci), ki na naslovu v RS tudi dejansko stalno prebivajo. Ta obveznost torej ni diskriminatorna. Pomeni, da prijava tako stalnega, kot tudi zakonskega prebivališča (19. člen ZPPreb-1) ni mogoča, če posameznik na območju RS dejansko ne prebiva. Fiktivna prijava, ki bi opravičevala možnost uveljavljanja drugih pravic, torej ni skladna z določili omenjenega zakona. Odgovoru na tožbo prilaga svoj odgovor, ki ga je posredovala Zagovorniku načela enakosti. Tožena stranka nazadnje poudarja, da bistvena kršitev določb postopka ni podana. Za odločitev o stroških postopka je bistven zaključek predmetnega upravnega postopka, ki je za tožnika neugoden, zato gredo skladno s 113. in 114. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vsi stroški postopka v njegovo breme, tudi tisti v zvezi s (prvo) pritožbo.

**K točki I izreka:**

24. Tožba ni utemeljena.

25. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

26. V skladu s 3. točko 2. člena ZPPreb-17 je "stalno prebivališče" naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Iz tretjega odstavka 18. člena ZPPreb-1 izhaja, da upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka (gre za dolžnost prijave oziroma izjavo, da na naslovu stalnega prebivališča stalno prebiva) ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. V četrtem odstavku 21. člena ZPPreb-1 je določeno, da če upravna enota v postopku iz 18. člena tega zakona ne more ugotoviti, kje posameznik stalno prebiva, in mu po določbah 19. člena tega zakona tudi ne more določiti zakonskega prebivališča, posamezniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava stalnega prebivališča. Ta mu preneha na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku.

27. Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom, da tožnik prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo8), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo9. 28. Tožnik organu prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moral ugotavljati na katerem drugem naslovu tožnik dejansko stalno prebiva. Iz odločbe tožene stranke z dne 13. 8. 2019, s katero je bila odpravljena prvotna odločba organa prve stopnje z dne 13. 6. 2019 in vrnjena zadeva v ponoven postopek, izhaja navodilo organu prve stopnje navodilo, naj ugotovi, ali tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča oziroma na katerem drugem naslovu prebiva. Iz te dikcije izrecno ne izhaja, da bi moral organ prve stopnje ob ugotovitvi, da na navedenem naslovu tožnik ne prebiva, na vsak način ugotoviti, kje dejansko prebiva.

29. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje izvedel številne dokaze, iz katerih izhaja zgolj to, da tožnik stalno ne prebiva na prijavljenem naslovu,, ne pa tudi kakršenkoli drug podatek oziroma indic, kje naj bi dejansko prebival. Če se te okoliščine ne da ugotoviti, ima upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu (stalno) ne prebiva. Iz četrtega odstavka 21. člena ZPPreb-1 res izhaja obveznost upravnega organa, da preveri ali so v konkretnem primeru podani pogoji za določitev zakonskega prebivališča10 iz prvega odstavka 19. člena ZPPreb-111, vendar pa glede na to, da organ prve stopnje upravičeno ni mogel ugotoviti kje na območju RS tožnik dejansko prebiva, je po presoji sodišča logična in pravilna njegova odločitev, da določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna12. 30. Po presoji sodišča je pravilna odločitev organa prve stopnje, da se tožniku z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe odjavi stalno prebivališče na navedenem naslovu. S tem povezana dokazna ocena je vestna, skrbna ter analitično sintetična, to pomeni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Izpodbijana odločitev ne temelji le na tožnikovi izjavi, izpovedbi lastnice objekta in okoliščini, da je ta odklonila ogled objekta, temveč tudi na številnih drugih dokazih (ogledu navedenega objekta, opravljenih poizvedbah pri Policiji, na izvedbi ustne obravnave, na kateri je organ prve stopnje zaslišal več prič ipd.). Tudi ugotovitve Policije niso protislovne, saj je dejstvo, da se opravljajo gradbena dela, možno zaznati tudi, če v trenutku ogleda na objektu ni nihče prisoten.

31. Četudi 3. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija stalnega prebivališča, izrecno ne določa katere vezi bi morale biti podane, da bi se štelo, da obstaja trajna in tesna povezava med posameznikom in prijavljenim naslovom, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je temeljni pogoj za prijavo stalnega prebivališča dejanska stalna nastanitev na naslovu. V konkretnem primeru pa glede na številne izvedene dokaze to ni bilo izkazano. Le na ta način je namreč mogoče doseči temeljni namen ZPPreb-1, ki je zagotoviti točno in ažurno evidenco prebivalstva ter skladnost registra prebivalstva z dejanskim stanjem prebivanja posameznikov13. 32. Tožnikove navedbe, da naj bi bil, glede prijave stalnega prebivališča, v primerjavi z državljani RS obravnavan diskriminatorno so pavšalne in niso podprte z nobenimi konkretnimi dokazi. Z ničemer ni izkazal, da ga je (kot tujca) organ prve stopnje pri prijavi stalnega prebivališča oz. preverjanju pogojev iz 3. točke 2. člena ZPPreb-1 strožje obravnaval, kot državljane RS. Tudi njegovo sklicevanje na zaprosilo Zagovornika načela enakosti Ministrstvu za notranje zadeve, v zvezi z diskriminacijo tujcev - voznikov v mednarodnem prometu, je zgolj pavšalno. Takšnih ugovorov, podanih na splošni ravni pa ni mogoče vsebinsko presoditi. Poleg navedenega pa se v konkretnem primeru zbirajo dokazi in ugotavljajo dejstva, ki se nanašajo zgolj na tožnika, saj je le njegov primer predmet postopka.

33. V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na neizdajo naknadnega sklepa o stroških postopka organa prve stopnje sodišče pojasnjuje, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka (drugi odstavek 237. člena ZUP). Uporaba rezervacijske klavzule omogoča, da odločanje o stroških postopka, kot o "postranskem" vprašanju ostaja odprto in ne obremenjuje zaključka postopka oziroma izdaje odločitve o "glavnem" predmetu postopka14. Četudi organ prve stopnje posebnega sklepa še ni izdal, to še ne pomeni, da ga tudi v prihodnje ne bo. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja nikakršen rok za izpolnitev omenjene dolžnosti, ki si jo je organ prve stopnje pridržal za kasnejše odločanje. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke o "glavni" stvari pravilna in zakonita, meni, da opisano (hipotetično) ravnanje tožene stranke ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

34. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

35. O zadevi je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot tožena stranka glavni obravnavi pisno odpovedala.

**K točki II. izreka:**

36. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Prva priča je izpovedala, da je hiša še v izgradnji in da v njej prebiva neka ženska, verjetno lastnica in njen partner, občasno pa k njima na obisk pridejo družinski člani, drugih ljudi pa tam ni videti. Pred hišo je običajno parkirano vozilo lastnice in njenega partnerja. Druga priča, ki je imela na navedenem naslovu prijavljeno začasno prebivališče, pa je izpovedala, da na spornem naslovu nikoli ni prebivala. Ta naslov je bil le na papirju, vozniki ga imajo samo zaradi vročanja in zavarovanja, sicer pa ves čas preživijo v kamionu. Ta priča tudi od svojih kolegov ni nikoli slišala, da bi tam kdo dejansko prebival. 2 Poraba vode v objektu ustreza porabi dveh oseb. 3 Trije se ustne obravnave niso mogli udeležiti z obrazložitvijo, da zaradi narave dela niso prisotni v RS, dva izmed njih pa sta navedla tudi, da tožnika ne poznata, saj sta večino svojega časa na poti. 4 Da je večinoma časa na poti, da pere in suši perilo, kuha ter se prehranjuje v tovornjaku, kjer ima tudi vse svoje osebne stvari. 5 Ugotovila je, da so na objektu potekala gradbena dela in hkrati, da na kraju ni bilo nikogar. 6 Ugotovila je, da objekt ni primeren za bivanje, čeprav ni strokovnjak za ugotavljanje tega dejstva. 7 Sodišče je pri presoji zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe uporabilo materiali zakon, ki je veljal v času njene izdaje, to je čistopis ZPPreb-1, ki je objavljen v Ul. RS št. 52/2016 z dne 29. 7. 2016. 8 Barvna fotografija te hiše je del upravnega spisa. 9 Enako tudi sodba tega sodišča I U 766/2020 z dne 20. 4. 2022 in I U 790/2020 z dne 17. 11. 2023. 10 Skladno s četrto točko 2. člena ZPPreb-1 je "zakonsko prebivališče" stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. 11 Ta pravi: "Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah tega zakona stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. " 12 Enako tudi sodba tega sodišča I U 388/2020 z dne 5. 10. 2022. 13 Glej: Poročevalec DZ št. 00717-2/2015/13 z dne 7. 4. 2016 in Poročevalec DZ št. 213-07/16-2/ z dne 1. 7. 2016. 14 Prim. T. Sever, v: P: Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. Knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, str. 721.