Jedro

Iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da ni podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 3. 2021, na podlagi katerega ga je toženka odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je te navedbe sodišče prve stopnje pravilno štelo za resnične in na njihovi podlagi materialnopravno pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo nezakonito. Glede na to je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Materialnopravno utemeljena je tudi ugoditev tožbenim zahtevkom za plačilo regresov za letni dopust (sorazmerni del za 2019 in 2021 ter v celoti za leto 2020), za katere je tožnik navedel, da mu jih toženka ni plačala, pri čemer temu delu odločitve pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2021 nezakonit (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 31. 3. 2021, temveč še traja (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, ga od 31. 3. 2021 dalje prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plačv bruto znesku 1.024,24 EUR mesečno, ter mu po odvodu dajatev izplačati neto zneske z obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila (III. točka izreka). Dolžna mu je plačati regres za letni dopust za leto 2019 v višini 443,31 EUR z obrestmi od 2. 7. 2019 dalje do plačila, za leto 2020 v višini 940,58 EUR z obrestmi od 2. 7. 2020 dalje do plačila in za leto 2021 v višini 256,06 EUR z obrestmi od 2. 7. 2021 dalje do plačila (IV. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožnika do toženke iz naslova neizplačanih regresov za letni dopust za leta 2019, 2020 ter 2021 v skupnem znesku 1.639,95 EUR z obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka sklepa). Toženki je naložilo, da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 228,38 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper zamudno sodbo s stroškovno odločitvijo (II. točka izreka sklepa) vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da tožbe ni prejela. Pregledala je knjigo prejetih pošiljk za 18. 8. 2021, vendar te dohodne pošte nima zabeležene, prav tako ni prejela tega pisanja na kakšen drug datum. Poizvedela je pri zaposlenih, a noben od njih ni podpisal vročilnice. Iz tožnikovih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Neresnična je njegova navedba, da ni podpisal sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Dne 26. 3. 2021 ji je pred odhodom v Srbijo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in pri tem pogojeval, da skleneta sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z datumom 31. 3. 2021. Ta sporazum je podpisal 26. 3. 2021 na naslovu toženke. Na tej podlagi ga je z dnem 31. 3. 2021 odjavila iz zavarovanj. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano zamudno sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Materialno pravo je uporabilo pravilno.

6. Zmoten je očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana zamudna sodba vsebuje obrazložitev o obstoju vseh teh pogojev, zato jo je lahko preizkusilo.

7. Pritožbene navedbe, da tožba toženki ni bila vročena v odgovor, se nanašajo na vprašanje pravilne izdaje zamudne sodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožba vročena toženki 18. 8. 2021. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta prvostopenjska ugotovitev utemeljena v podatkih vročilnice, s katero je sodišče vročalo v odgovor tožbo toženki na njen naslov, ki je bil naveden v sodnem registru. Vročilnica ima v skladu s 149. členom ZPP naravo javne listine, zato na podlagi prvega odstavka 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, pri čemer pa je na podlagi četrtega odstavka tega člena dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Dokazno breme, da tožba ni bila vročena v odgovor, je na toženki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta v potrditev pritožbenih navedb, s katerimi izpodbija ugotovitev o vročitvi, ni predlagala nobenih dokaznih sredstev. Čeprav se sklicuje na pregled knjige prejetih pošiljk, le-te ni predložila, niti ni predlagala dokaza z vpogledom vanjo. Prav tako ni predlagala zaslišanja ali npr. predložila izjav delavcev, pri katerih zatrjuje, da je opravila poizvedbe o podpisu vročilnice. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ji zgolj z navedbami ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o vročitvi, ki temelji na podatkih javne listine.

8. Z navedbami, da je tožnik 26. 3. 2021 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, predlagal sklenitev sporazuma in tega 26. 3. 2021 tudi podpisal, pritožba uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tega razloga v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.

9. Iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da ni podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 3. 2021, na podlagi katerega ga je toženka odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je te navedbe sodišče prve stopnje pravilno štelo za resnične in na njihovi podlagi materialnopravno pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo nezakonito. Glede na to je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Materialnopravno utemeljena je tudi ugoditev tožbenim zahtevkom za plačilo regresov za letni dopust (sorazmerni del za 2019 in 2021 ter v celoti za leto 2020), za katere je tožnik navedel, da mu jih toženka ni plačala, pri čemer temu delu odločitve pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje.

10. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo in izpodbijani del sklepa (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP) in ker tudi sicer v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sama svoje stroške ne glede na morebitni uspeh v postopku (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).