Jedro

Ker je SKB Banka d.d. L. pridobila sporno terjatev iz posojilne pogodbe med tožencem in KHB Banko d.d. Ljubljana s cesijo v stečajnem postopku proti tej banki, je lahko tudi sama svojo terjatev veljavno cedirala naprej. To je storila s pogodbo z dne 1.12.1993, s katero je nedvomno in v skladu z določbo prvega odstavka 436. člena ZOR prenesla terjatev na tožečo stranko. Terjatev iz posojilne pogodbe z dne 3.5.1990 je bila tako dvakrat veljavno cedirana, prvič v stečajnem postopku od posojilodajalca na SKB Banko d.d. Ljubljana, drugič pa od te banke na tožečo stranko s pogodbo z dne 1.12.1993. Privolitev toženca kot dolžnika glede na določbo prvega odstavka 438. člena ZOR za prenos terjatve niti ni bila potrebna. Zato je toženec dolžan izpolniti svojo pogodbeno obveznost iz posojilne pogodbe s prvotnim upnikom novemu upniku, to je tožeči stranki kot prevzemniku odstopljene terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke proti tožencu po temelju utemeljen. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pretežni del revizijskih trditev utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker je sodišče prve stopnje kljub toženčevemu ugovoru krajevne nepristojnosti sodilo v tej pravdni zadevi, sodišče druge stopnje pa je tako stališče prvega sodišča potrdilo. V posojilni pogodbi z dne 3.5.1990, sklenjeni med bivšo Komercialno in hipotekarno banko d.d. L. (v nadaljevanju: KHB) je bila res dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani, vendar ni prišlo do odstopa cele pogodbe Stanovanjsko komunalni banki d.d. L. (v nadaljevanju: SKB Banka). To ugotavlja tudi pritožbeno sodišče in je zato v njegovi odločbi podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker pogodba kot celota ni bila odstopljena, pri čemer bi v tak odstop pogodbe tudi sicer moral privoliti toženec, na SKB Banko tudi ni prešel dogovor o krajevni pristojnosti iz te pogodbe. Če pa je šlo le za odstop terjatve, s tem odstopom ni bil prenešen tudi dogovor o krajevni pristojnosti. Zato sta kljub toženčevemu utemeljenemu ugovoru v zadevi odločali krajevno nepristojni sodišči in s tem zagrešili očitano procesno kršitev. V nadaljevanju revizija graja uporabo materialnega prava obeh nižjih sodišč. Napačno sta presodili, da pogodba o prevzemu poslovanja po pooblastilu z dne 20.11.1991 med tožečo stranko in SKB Banko predstavlja cesijsko pogodbo za cesijo sporne terjatve. Tudi kasnejša pogodba z dne 1.2.1993 za razsojo ni pravno pomembna, saj SKB Banka d.d. L. sporne terjatve ni mogla odstopiti, ker je pred tem ni pridobila niti z odstopom pogodbe niti s kakim drugim pravnim poslom. Vrnitev posojila bi lahko od toženca zahtevala le KHB Banka, ki pa tega ni storila.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po izrečni določbi 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kadar se ta kršitev nanaša na krajevno pristojnost. Zato revizijsko sodišče teh, po vsebini pretežnih navedb revizije ni presojalo in tudi ne v podkrepitev uveljavljanja te kršitve očitanega nasprotja med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Glede slednjega revizijsko sodišče le dodaja, da v tem delu revizija netočno povzema razloge na zadnji strani pritožbene odločbe. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema napačno materialnopravno presojo pogodbe o prevzemu poslovanja po pooblastilu, sklenjene med tožečo stranko in SKB Banko d.d. Ljubljana dne 20.11.1991. Nobeno od nižjih sodišč te pogodbe ni opredelilo kot cesijske pogodbe za sporno terjatev. Iz jasnih ugotovitev sodbe prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tudi ta pogodba potrjuje predhodno cesijo sporne terjatve.

Posojilodajalka KHB d.d. Ljubljana v stečaju je sklenila s SKB Banko d.d. Ljubljana pogodbo o odstopu terjatev iz depozitnih pogodb, s tako pogodbo pa so se strinjali vsi stečajni upniki, potrdil jo je tudi stečajni senat, kar vse izhaja iz vpogledanega stečajnega spisa opr. št. ST 34/90. Pogodba z dne 20.11.1991 med tožečo stranko in SKB Banko d.d. Ljubljana res ni cesijska pogodba, vendar pa je kot take sodišči niti nista opredelili in je drugačna revizijska trditev zmotna. Sodišči sta se na to pogodbo sklicevali le v podkrepitev dokazne ocene o predhodni sklenitvi cesijske pogodbe v samem stečajnem postopku. Ker je torej SKB Banka d.d. Ljubljana pridobila sporno terjatev iz posojilne pogodbe med tožencem in KHB Banko d.d. Ljubljana s cesijo v stečajnem postopku proti tej banki, je lahko tudi sama svojo terjatev veljavno cedirala naprej. To je storila s pogodbo z dne 1.12.1993, s katero je nedvomno in v skladu z določbo prvega odstavka 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) prenesla terjatev na tožečo stranko. Terjatev iz posojilne pogodbe z dne 3.5.1990 je bila tako dvakrat veljavno cedirana, prvič v stečajnem postopku od posojilodajalca na SKB Banko d.d. Ljubljana, drugič pa od te banke na tožečo stranko s pogodbo z dne 1.12.1993. Privolitev toženca kot dolžnika glede na določbo prvega odstavka 438. člena ZOR za prenos terjatve niti ni bila potrebna. Zato je toženec dolžan izpolniti svojo pogodbeno obveznost iz posojilne pogodbe s prvotnim upnikom novemu upniku, to je tožeči stranki kot prevzemniku odstopljene terjatve.

Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje o podlagi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno odločilo, zato je bila materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških.