Jedro

Bistvo plačila po dejanskem delu je v tem, da je delavec upravičen do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu, kot je delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta. Ta vrednost se v primeru plačila za dejansko delo, ki je po svoji naravi plačilo za že opravljeno višje vrednoteno delo, ne spreminja še z napredovanji. Upoštevanje plačnih razredov napredovanja, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kot napredovanja na višje vrednotenem delovnem mestu, zato sega izven možnega plačila za dejansko opravljeno delo.

Izrek

I.Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 8 dni:

‒za obdobje od 1. 10. 2019 do 31. 10. 2019 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 31. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 32. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila; višji zahtevek za navedeno obdobje, in sicer za izplačilo razlike v plači med 32. in 36. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne;

‒za obdobje od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2019 obračunati mesečni razliki v plači med že obračunano in plačano plačo v 32. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 33. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila; višji zahtevek za navedeno obdobje, in sicer za izplačilo razlik v plačah med 33. in 37. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

II.Zavrne se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni:

‒za vsak mesec od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2016 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 31. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 34. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 32. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 35. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 1. 2019 do 30. 9. 2019 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 33. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 36. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 1. 2020 do 31. 8. 2020 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 35. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 37. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 9. 2020 do 31. 11. 2020 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 35. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 37. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 12. 2020 do 30. 6. 2022 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 36. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 38. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 7. 2022 do 31. 12. 2022 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 37. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 38. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila.

III.Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.134,60 EUR."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 366,00 EUR."

II.Sicer se revizija zavrne.

III.Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v višini 622,20 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženki naložilo, da mora tožnici v roku 8 dni:

‒za vsak mesec od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2016 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 31. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 34. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 32. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 35. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 1. 2019 do 30. 9. 2019 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 33. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 36. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 10. 2019 do 31. 10. 2019 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 31. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 36. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2019 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 32. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 37. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 1. 2020 do 31. 8. 2020 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 35. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 37. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 9. 2020 do 31. 11. 2020 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 35. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 37. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 12. 2020 do 30. 6. 2022 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 36. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 38. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila;

‒za vsak mesec od 1. 7. 2022 do 31. 12. 2022 obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo v 37. plačnem razredu in pripadajočo plačo v 38. plačnem razredu ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila.

V II. točki izreka je odločilo, da mora toženka tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.537,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je odločilo, da stranki ne plačata sodne takse.

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR (II. točka izreka).

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 268/2024 z dne 28. 1. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delavka, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto, dejansko pa večinoma opravlja delo drugega delovnega mesta, upravičena do plačila za delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečano za plačne razrede napredovanj, ki jih je že dosegla.

4.Toženka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede stališča, da je tožnica za delo na višje vrednotenem delovnem mestu "načrtovalec TV sporedov VII/2" upravičena do razlike v plači, upoštevaje plačne razrede napredovanja na delovnem mestu "organizator izvedbe VI". Tožnica na višje vrednotenem delovnem mestu ni napredovala in za delo na tem delovnem mestu ni bila ocenjena. Tudi sicer napredovanje na delovnem mestu, za katerega delavec nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi VIII Ips 10/2023, od katere izpodbijana odločitev odstopa. Ker sta delovni mesti "načrtovalec TV sporedov VII/2" in "organizator izvedbe VI" uvrščeni v različna tarifna razreda, ohranitev plačnih razredov napredovanja celo v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za višje vrednoteno delovno mesto ne bi bila mogoča, zato se jih lahko toliko manj upošteva v okviru plačila po dejanskem delu. Tožnica je za sporno obdobje upravičena največ do izhodiščne plače višje vrednotenega delovnega mesta, zmanjšane za en plačni razred zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja, plačo v teh (oziroma višjih) zneskih pa je že prejela.

5.Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da so glede vprašanja upoštevanja napredovanja pomembna stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 280/2016 in ne v odločbi VIII Ips 10/2023. Ker je na delovnem mestu "organizator izvedbe VI" že napredovala za toliko plačnih razredov, kolikor znaša razlika med izhodiščnim plačnim razredom tega in višje vrednotenega delovnega mesta, glede na stališče toženke do razlike v plači sploh ne bi bila upravičena. To nasprotuje 44. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in pomeni kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), saj jo postavlja v manj ugoden položaj glede na javne uslužbence, ki na svojem delovnem mestu še niso napredovali in so zato iz naslova plačila po dejanskem delu upravičeni do (višje) razlike v plači.

6.Revizija je delno utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Tožnica, ki je pri toženki zaposlena od leta 1993, je bila od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2022 zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "organizator izvedbe VI", ki je bilo do 31. 12. 2018 uvrščeno v izhodiščni 26. plačni razred, od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 v izhodiščni 27. plačni razred, od 1. 11. 2019 pa v izhodiščni 28. plačni razred. Od toženke je za navedeno obdobje zahtevala razlike v plači po dejanskem delu na višje vrednotenem delovnem mestu "načrtovalec TV sporedov VII/2", ki je bilo do 31. 12. 2018 uvrščeno v izhodiščni 32. plačni razred, od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 v izhodiščni 33. plačni razred, od 1. 11. 2019 pa v izhodiščni 34. plačni razred.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožnica v relevantnem obdobju pretežno opravljala delo na višje vrednotenem delovnem mestu "načrtovalec TV sporedov VII/2", da je bila pri tem ocenjena za delo, ki ga je dejansko opravljala (in ne zgolj za delo, ki naj bi ga opravljala po pogodbi o zaposlitvi) ter da je na podlagi teh ocen tudi napredovala, presodilo, da je za delo na višje vrednotenem delovnem mestu upravičena do razlik v plači, upoštevaje plačne razrede doseženega napredovanja na delovnem mestu "organizator izvedbe VI". V zvezi s to presojo je povzelo prvi odstavek 20. člena takrat veljavnega Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.)

in navedlo, da ZSPJS omogoča upoštevanje napredovanj v okviru plačila po dejanskem delu. S tem se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

10.Po presoji vrhovnega sodišča za odločitev ni pomemben prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa ohranitev napredovanj v primeru premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, saj tožnica ni bila premeščena niti ni prišlo do sklenitve (nove) pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2". Tudi sicer uporaba navedene določbe ZSPJS v obravnavanem primeru (niti smiselno) ne pride v poštev že zato, ker je delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2" uvrščeno v višji tarifni razred kot delovno mesto "organizator izvedbe VI".

11.Prvi odstavek 16. člena ZSPJS določa, da lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. O tem napredovanju odloča pristojni organ oziroma predstojnik. Skladno s tretjim odstavkom iste določbe lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Po prvem odstavku 17. člena ZSPJS je pogoj za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred delovna uspešnost, izkazana v napredovalnem obdobju, ki se ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.

12.Glede na povzete določbe ZSPJS je vrhovno sodišče že v primerljivi zadevi VIII Ips 10/2023 zavzelo stališča glede vprašanja (ne)upoštevanja doseženih napredovanj v okviru plačila po dejanskem delu, ki jih sodišči nižjih stopenj v obravnavani zadevi neutemeljeno nista upoštevali. Pojasnilo je, da "v ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotnega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu (oziroma mestih). Javni uslužbenec lahko v skladu s sistemom napredovanja, kot je vzpostavljen v ZSPJS, napreduje po 16. členu ZSPJS le na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po ZSPJS sta pogoja za napredovanje javnega uslužbenca na delovnem mestu napredovalno obdobje in delovna uspešnost, izražena z oceno (kriterije za to oceno določa 17. člen ZSPJS), ki se nanaša na to delovno mesto. To pa pomeni, da javni uslužbenec ne more pridobiti ocene delovne uspešnosti ob upoštevanju višje vrednotenega delovnega mesta, katerega delo dejansko opravlja."

13.Iz 44. člena ZDR-1 izhaja obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo. Bistvo plačila po dejanskem delu je v tem, da je delavec upravičen do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu, kot je delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta. Ta vrednost se v primeru plačila za dejansko delo, ki je po svoji naravi plačilo za že opravljeno višje vrednoteno delo, ne spreminja še z napredovanji. Upoštevanje plačnih razredov napredovanja, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kot napredovanja na višje vrednotenem delovnem mestu, zato sega izven možnega plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to toženka v reviziji utemeljeno uveljavlja, da pri določitvi plačila za dejansko delo, opravljenega na višje vrednotenem delovnem mestu, ni mogoče upoštevati plačnih razredov napredovanja, ki jih je javni uslužbenec dosegel na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

14.Tožnica se v odgovoru na revizijo neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 280/2016 z dne 21. 3. 2017. Stališča iz te sodbe glede ohranitve plačnih razredov napredovanj, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal (dejansko pa je že pred premestitvijo opravljal enaka dela, kot jih je opravljal po premestitvi), je vrhovno sodišče preseglo že z omenjeno odločitvijo v zadevi VIII Ips 10/2023, na katero pravilno opozarja revidentka.

15.Na podlagi navedenega se odgovor na dopuščeno vprašanje glasi, da tožnica ni upravičena do plačila za dejansko delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečanega za plačne razrede doseženega napredovanja (na nižje vrednotenem delovnem mestu, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).

16.Toženka zato v reviziji utemeljeno nasprotuje prisojenim mesečnim razlikam v plači za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2022, ki predstavljajo dodatne plačne razrede iz naslova napredovanja, tj. razlikam v plači nad izhodiščnim plačnim razredom delovnega mesta "načrtovalec TV sporedov VII/2" po posameznih obdobjih (znižanim za en plačni razred zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja, kar je upoštevala tožnica pri oblikovanju tožbenega zahtevka). Sodišči druge in prve stopnje sta tako tožnici za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2018 neutemeljeno prisodili mesečne razlike v plači nad 31. plačnim razredom, za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 nad 32. plačnim razredom, za obdobje od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2022 pa nad 33. plačnim razredom. Zato je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in ugodilni sodbi sodišč druge in prve stopnje deloma spremenilo tako, da je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17.Ker je tožnica za obdobje od 1. 10. 2019 do 31. 10. 2019 prejela plačo v višini 31. (namesto v višini 32.) plačnega razreda, od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2019 pa v višini 32. (namesto v višini 33.) plačnega razreda, sta ji sodišči druge in prve stopnje pravilno prisodili navedeni razliki v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato revizija zoper ta del odločitve ni utemeljena in jo je vrhovno sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

18.V posledici takšne odločitve in na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker tožnica v sporu v pretežnem delu ni uspela, je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške postopka, toženki pa mora povrniti njene stroške po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Tako ji mora za postopek na prvi stopnji povrniti 400 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pripravljalno vlogo, 400 točk za prvi narok za glavno obravnavo, skupno 400 točk za drugi in tretji narok in 50 točk urnine, kar vse skupaj znaša 1.550 točk, oziroma 930,00 EUR, povečano za DDV pa 1.134,60 EUR. Tožnica mora toženki povrniti tudi stroške pritožbe v višini 500 točk, kar z DDV znaša 366,00 EUR, ter stroške v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, in sicer za predlog za dopustitev revizije in revizijo v skupni višini 850 točk, kar z DDV znaša 622,20 EUR. Vrhovno sodišče o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih stroškov postopka ni odločalo, ker jih toženka ni priglasila.

19.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.