Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč v skladu z določbami 11. do 24. člena ZBPP kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje objektivnega kriterija v skladu s 24. členom ZBPP. Ker je tožena stranka odločila, da tožnik objektivnega kriterija ne izpolnjuje, ni presojala ali izpolnjuje subjektivni kriterij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 13. 10. 2023 pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 23291/2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 23291/2016. Kot morebitnega izvajalca storitve brezplačne pravne pomoči je predlagal odvetnika A. A. iz Ljubljane.

2. Tožena stranka je z odločbo Bpp 934/2023 z dne 25. 10. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. V obrazložitvi citira določbe 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter pojasnjuje, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za dodelitev te pomoči kumulativno izpolnjevati dva kriterija, in sicer finančno materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij v skladu z določbo 24. člena tega zakona. Po slednjem kriteriju tožena stranka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec predlaga dodelitev brezplačne pravne pomoči, zlasti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter da je pomembna za prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj. Ugotavlja, da se tožnik trenutno nahaja v ZPKZ. S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 21. 2. 2023 je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in šest mesecev zapora, odločitev pa je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29. 9. 2023, ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožena stranka v nadaljevanju povzema vsebino tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri tožnik navaja, da je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, za katerega zakonski znaki sploh niso bili izpolnjeni. Med postopkom na prvi stopnji in v pritožbenem postopku je predložil več novih dokazov in predlagal zaslišanje prič, česar pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, pač pa se je zgolj oprlo na razlago sodišča prve stopnje. Sodba je zato po njegovem mnenju nezakonita in je treba vložiti izredno pravno sredstvo.

4. Tožena stranka pojasnjuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zaradi kršitev zakona, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ni pa mogoče take zahteve vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. Po presoji tožene stranke objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Zahteva, kot jo namerava vložiti tožnik, je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, na kršitve iz prvega odstavka pa se lahko sklicuje le, če jih pred tem ni mogel uveljavljati v pritožbi ali pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožnikove navedbe, da njegovih dokazov pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ne držijo, saj se je pritožbeno sodišče do vseh dokaznih predlogov izčrpno opredelilo. Pojasnilo je, da gre za priče, ki so bile neposredno zaslišane pri sodišču ali pa jih obramba med kazenskim postopkom sploh ni predlagala. Pritožbeno sodišče je še navedlo, da so dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča jasni in prepričljivi, tožnik pa jih po vsebini niti ni napadal. Zato je presodilo, da je bila tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko sodbo glede predlaganih dokazov vsebinsko prazna in ne more biti deležna pritožbene presoje.

6. Tožena stranka zaključuje, da, glede na navedeno, pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni, saj tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči in zato tudi ni presojala, ali izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev te pomoči, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

7. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu, sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, oziroma podrejeno, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodne takse v tem postopku.

8. Navaja, da je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila zato, ker je že imel odobreno brezplačno pravno pomoč z odločbo upravnega sodišča v Novem mestu, kar pa ne drži. Tožniku je po vloženi prošnji za brezplačno pravno pomoč prenehala pravica do brezplačne pravne pomoči, tako da v trenutni fazi take pomoči nima in ga zato nihče ne zastopa v kazenskem postopku. Ker gre za kazenski postopek, v katerem je predvidena zaporna kazen, je obramba po odvetniku nujna, te pa nima, saj je njegova pravica do brezplačne pravne pomoči na podlagi stare odločbe o odobritvi te pomoči prenehala veljati. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je brez zaposlitve in brez premoženja in bi zato morala tožena stranka o njegovi prošnji odločati vsebinsko ter ji ugoditi. V letu 2023 nima nobene veljavne odločbe, ki bi mu dodelila brezplačno pravno pomoč.

9. Tožnik je v kazenskem postopku brez odvetnika, temeljna pravica obdolženca pa je, da si svobodno izbere zagovornika, za katerega misli, da ga bo zastopal kvalitetno in verjame v njegovo nedolžnost. Skladno s tem je kot izvajalca brezplačne pravne pomoči predlagal odvetnika A. A. V teku je šest kazenskih postopkov, kjer mu tožena stranka ne priznava pravice do brezplačne pravne pomoči in je tako grobo poseženo v njegove pravice, saj bi lahko v vseh teh postopkih ostal brez zagovornika, nima pa niti zagovornika po uradni dolžnosti. Pravice do brezplačne pravne pomoči ni mogel izgubiti, saj tega zakon ne določa in mu je zato z izpodbijano odločbo kršena pravica do sodnega varstva, kršeni pa tudi 2., 14. in 21. člen Ustave ter 5. in 6. člen EKČP. 10. Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za brezplačno pravno pomoč. Če mu brezplačna pravna pomoč ne bo odobrena, bo moral sam plačevati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo tožene stranke diskriminiran glede na druge upravičence do brezplačne pravne pomoči in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP. Tožena stranka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila njegova prošnja zavrnjena.

11. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa, izpodbijane odločbe in tožbe ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik po svojem pooblaščencu pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri je navedel, da to pomoč potrebuje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 23291/2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 23291/2016. Sporno tudi ni, da je v prošnji navedel, da namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zato, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo njegovih dokaznih predlogov, pač pa se je oprlo le na razlago prvostopenjskega sodišča. 14. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč v skladu z določbami 11. do 24. člena ZBPP kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje objektivnega kriterija v skladu s 24. členom ZBPP. Ker je tožena stranka odločila, da tožnik objektivnega kriterija ne izpolnjuje, ni presojala ali izpolnjuje subjektivni kriterij. Odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Upoštevala je tudi določbe ZKP, ki urejajo izredno pravno sredstvo zahteve za varstvo zakonitosti ter pojasnila, da tožnikove navedbe, da se pritožbeni organ ni opredelil do predlaganih dokazov in jih ni izvedel, ne držijo. Predlagani dokazi so bili, kot navaja, izvedeni pri prvostopenjskem sodišču, pritožbeni organ pa se je do njih opredelil, nekaterih dokazov pa obramba niti ni predlagala. Dokaznih zaključkov prvostopenjskega organa, kot je navedlo pritožbeno sodišče, tožnik ni izpodbijal. Skladno s tem je tožena stranka presodila, da tožnik z vložitvijo izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev, to je z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, nima verjetnih izgledov za uspeh.

15. Sodišče ugotavlja, da tožnik opisanih dejanskih ugotovitev in presoje tožene stranke v tožbi ne prereka. Navaja le, da naj bi odločitev tožene stranke temeljila na njeni napačni ugotovitvi, da naj bi imel že odobreno brezplačno pravno pomoč v zadevi z odločbo upravnega sodišča v Novem mestu. To pa ne drži, saj take brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nima in bi zato tožena stranka morala o njegovi prošnji odločiti po vsebini.

16. Sodišče meni, da taki tožnikovi tožbeni ugovori niso v skladu z dejanskim stanjem zadeve in niso utemeljeni. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi ni navedla, da naj bi imel tožnik v zadevi že odobreno brezplačno pravno pomoč, niti ni njegove prošnje iz tega razloga zavrgla, pač pa je prošnjo presojala vsebinsko in jo zavrnila zato, ker je presodila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik torej s tožbenimi ugovori in predlogi za odločitev, kot jih uveljavlja (da je tožena stranka napačno presodila, da ima dodeljeno brezplačno pravno pomoč in da zato njegove vloge ni presojala po vsebini), ne more uspeti, saj razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev, sploh ne izpodbija.

17. Sodišče še ugotavlja, da tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da tožnik objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP ne izpolnjuje, utemeljeno ni presojala, ali izpolnjuje finančni kriterij in zato ni ugotavljala tožnikovega materialnega položaja. Tožbeni ugovori, ki jih v zvezi s tem uveljavlja tožnik v tožbi, zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi, saj zanjo niso bistveni. Prav tako tožnik ne more uspeti zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da ga je tožena stranka diskriminirala in kršila določbe Ustave in EKČP, trditvenega bremena pa ne more nadomestiti z dokaznim predlogom.

18. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je tožena stranka tudi pojasnila in utemeljila. Skladno s tem je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, saj tožnik dejanskih ugotovitev tožene stranke, ki so podlaga za izpodbijano odločbo, s tožbo ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

20. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah brezplačne pravne pomoči po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.