Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka izkazala pravni interes za posredovanje podatkov, ki se nanašajo na dolžnika (šesti odstavek 4. člena ZIZ), s tem, ko je za utemeljitev izkazanega pravnega interesa predložila sklep o izvršbi, ki pa ni opremljen s klavzulo pravnomočnosti. Tak sklep ne more biti izvršilni naslov, ker ne ustreza definiciji izvršilnega naslova iz 17. člena ZIZ. Predložena sodna odločba (sklep o izvršbi) ni izvršljiva sodna odločba, ker na njej ni oznake, da je pravnomočna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za posredovanje osebnih podatkov za osebo A.A. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejela zahtevo tožeče stranke za posredovanje podatkov o navedeni osebi z navedbo, da podatke potrebujejo za namen izterjave. Tožeča stranka je priložila sklep o izvršbi, iz katerega pa ni razvidnega podatka o njegovi izvršljivosti oziroma sklep ne vsebuje štampiljke sodišča, po kateri bi bilo razvidno, da je sklep že postal pravnomočen in izvršljiv. Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) v 8. členu odloča, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Namen obdelave osebnih podatkov mora biti določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v šestem odstavku 4. člena določa, da je upravljavec podatkov ali zbirk podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes na njegovo zahtevo, ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati osebne podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena. Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je po tem zakonu mogoče predlagati izvršbo. Na podlagi 17. člena ZIZ so izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ter druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Po 18. členu ZIZ so s sodno odločbo mišljeni sodba oziroma arbitražna odločba, sklep ter plačilni oziroma drug nalog sodišča ali arbitraže, s sodno poravnavo pa poravnava, sklenjena pred sodiščem ali arbitražo. V skladu z 19. členom ZIZ je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izvršitev tožnikove obveznosti. Kljub dvakratni zahtevi za dopolnitev vloge tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za pridobitev in obdelavo zaprošenih osebnih podatkov za A.A. niti ni bila za obdelavo osebnih podatkov podana pisna privolitev posameznika, zato je prvostopenjski organ zahtevo zavrnil. Prvostopenjski organ ugotavlja, da na priloženem sklepu o izvršbi ni razvidnega podatka o njegovi izvršljivosti oziroma sklep ne vsebuje štampiljke sodišča, po kateri bi bilo razvidno, da je sklep že postal pravnomočen in izvršljiv.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi povzema potek upravnega postopka ter navaja, da je pravna podlaga tožnika kot upnika za pridobitev podatkov za potrebe vodenja izvršilnega postopka podana z ZIZ. V 4. členu je opredeljena dolžnost posredovanja podatkov, pri čemer tožeča stranka izrecno opozarja na šesti odstavek tega člena, ki določa, da je upravljavec podatkov ali zbirk podatkov dolžan tožniku, ki izkazuje pravni interes, na njegovo zahtevo posredovati podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena, izkaže pa upnik pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo. Navedba, da pravni interes ni dan tistim upnikom, ki razpolagajo zgolj z verodostojno listino, predstavlja nedopustno in preširoko samovoljno razumevanje zakonskega predpisa. Odločanje o zahtevi tožnika je v osnovi zgolj formalistične narave, vendar želi tožnik opozoriti tudi na s formalnim odločanjem povezano vsebinsko vprašanje in na sam namen postopka, ki ga je začel tožnik z vložitvijo zahteve za posredovanje podatkov. Vsaka pomanjkljivost v izvršilnem postopku, tudi nepotrebno zavlačevanje največkrat pomeni neuspešnost izterjave oziroma zmanjšuje verjetnost uspeha za upnika. Tožnik uveljavlja zgolj zahtevek za plačilo opravljenih storitev, zato je utemeljevanje tožene stranke, da bi v primeru posredovanja zaprošenih podatkov prišlo do nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico dolžnika do zasebnosti, napačno, in pomeni neutemeljeno oviranje tožeče stranke oziroma izvršilnega postopka. Tožeča stranka predlaga odpravo drugostopenjske odločbe, z dopolnitvijo tožbe pa je predlagala tudi odpravo prvostopenjske odločbe. Predlaga, naj sodišče samo odloči o zahtevku.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na deveti odstavek 40. člena ZIZ, po katerem je upravljavec podatkov ali zbirk podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo posredovati osebne podatke, ki se nanašajo na dolžnika ali na osebo iz drugega odstavka 31. člena, v desetem odstavku 40. člena ZIZ pa je določeno, da upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katere je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo. Verodostojna listina ne predstavlja izvršilnega naslova. Kaj je možno šteti za izvršilni naslov, določa drugi odstavek 17. člena ZIZ. Izvršilni naslov bi bil v primeru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (računa) šele pravnomočni dajatveni del sklepa o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo na podlagi verodostojne listine. Priznavanje pravnega interesa za pridobitev podatkov o dolžniku ni dano tistim upnikom, ki razpolagajo zgolj z verodostojno listino, saj bi takšna pravica pomenila nesorazmeren poseg v ustavno zavarovano pravico dolžnika do zasebnosti ter omogočila zlorabe. Upniki, ki razpolagajo zgolj z verodostojno listino, ne morejo imeti enakega položaja kot upniki, ki razpolagajo z izvršilnim naslovom, kjer je bil obstoj upnikove terjatve dokazan in pravnomočno utemeljen v določenem predhodnem postopku. V obravnavanem primeru je v sklepu sodišča o dovolitvi izvršbe v četrtem odstavku izreka navedeno, da bo izvršilni postopek po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani. V pravnem pouku pa je izrecno navedeno, da je bil sklep o izvršbi izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je mogoče šesti odstavek 4. člena ZIZ razumeti le v smislu, da upnik izkaže pravni interes z izvršilnim naslovom, opredeljenim v 17. členu ZIZ. Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na mnenje Informacijske pooblaščenke ter na dve sodbi upravnega sodišča, kjer je šlo za postopke z enako vsebino. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo tudi A.A. kot stranko z interesom, ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je v 3. točki prvega odstavka 17. člena ZIZ jasno in nedvoumno določeno, da je listina, za katero zakon tako določa, veljaven izvršilni naslov. Konkretizacija te zakonske norme je podana v 23. členu ZIZ v drugem odstavku. Sodišče takega izvršilna naslova na osnovi take listine ni zavrnilo. V smislu določil 17. in 23. člena ZIZ je brez vsakega dvoma vzpostavljena korelacija med definicijo izvršilnega naslova (17. člen), verodostojno listino (23. člena) in listino oziroma dokumentom, s katerim tožnik utemeljuje svoja upravičenja. Sicer pa je sodišče izdalo sklep o izvršbi, kar pomeni, da sprejema podatke upnika kot verodostojne, dokler dolžnik ne doseže nasprotno. Sodišče je že z izdajo sklepa o izvršbi odgovorilo, da je verodostojna listina izvršilni naslov. Mnenja Informacijskega pooblaščenca po mnenju tožeče stranke ni mogoče nekritično potrditi v primeru presoje vprašanja nekega drugega področja (izvršilnega). V ZIZ je govora o izvršilnem naslovu v 17. členu in v 19. členu je določena pravnomočnost odločbe, nikakor pa to ni določeno glede verodostojne listine. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da ima zadeva za posledico nepotreben zamik prejetja plačila ter rizik nesolvenčnosti dolžnika, ki lahko nastopi v tem času. Po njegovem mnenju pa si tožena stranka tudi brez pooblastila uzurpira vlogo razlagalca zakonskih predpisov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za posredovanje podatkov oziroma zbirk podatkov upniku v izvršilni zadevi. Po šestem odstavku 4. člena ZIZ je upravljavec podatkov ali zbirk podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na državljanstvo oziroma državo, ki ji upnik pripada, posredovati podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena. Upnik izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po tem zakonu predlagati izvršbo. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka izkazala pravni interes s tem, ko je za utemeljitev izkazanega pravnega interesa predložila sklep o izvršbi, ki pa ni opremljen s klavzulo o pravnomočnosti. Tak sklep ne more biti izvršilni naslov, ker ne ustreza definiciji izvršilnega naslova iz 17. člena ZIZ. Po tem določilu so namreč izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ali pa druga izvršilna odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Predložena sodna odločba (sklep o izvršbi) ni izvršljiva sodna odločba zato, ker na njej ni oznake, da je pravnomočna. Devetnajsti člen ZIZ namreč odloča, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev tožnikove obveznosti. Prav tako v obravnavani zadevi ne gre za drugo izvršljivo listino, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bila verodostojna listina izvršilni naslov, ker naj bi zakon določal, da je izvršilni naslov. Drugi odstavek 23. člena ne določa, da je verodostojna listina izvršljivi naslov, temveč je v drugem odstavku 23. člena določeno, da je verodostojna listina v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatev, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti. Nikjer v 23. členu ZIZ, na katerega se tožeča stranka sklicuje v pripravljalni vlogi, ni določeno, da bi bila verodostojna listina izvršilni naslov.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožeče stranka kot neutemeljeno zavrnilo.