Jedro

Druga in tretja toženka sta sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je druga toženka na tretjo toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote. S to pogodbo je prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti, med katerimi je bila tudi tožnica. Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretjo toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožnici je na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je zaposlila pri drugi družbi, nato pa ponovno pri tretji toženki. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, tretja toženka tožnice ni dolžna prevzeti nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in drugo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prva toženka dne 25. 11. 2013, nezakonita. V točki I/2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena pri drugi toženki od 26. 12. 2013 za nedoločen čas, v točkah I/3 in I/4 izreka pa tudi tožbena zahtevka za reintegracijo in reparacijo zoper drugo toženko. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki II/5 izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena pri tretji toženki od 26. 12. 2013 dalje za nedoločen čas, v točkah II/6 in II/7 izreka pa zahtevka za reintegracijo in reparacijo zoper tretjo toženko. V točki III izreka je odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka druge in tretje toženke, se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom. V pritožbi navaja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev v zadevi bistvenega pomena, ali je v času, ko je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, obstajala pogodbena zaveza druge toženke, da prevzame tožnico nazaj v delovno razmerje. Takšna pogodbena zaveza ni pomembna, saj je dejansko prišlo do prenosa dela podjetja. Pritožnica nadalje opozarja na sodno prakso v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 41/2014, iz katere izhaja, da glede na kogentno zakonsko ureditev in sodno prakso SEU, preidejo pravice delavcev po prenehanju veljavnosti pravnega posla med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom bodisi na novega delodajalca bodisi nazaj na delodajalca prenosnika. Tožnica nima vpogleda v poslovne odnose med drugo toženko in drugimi podjetji, poleg tega pa se te pogodbe lahko tudi spreminjajo (napišejo za nazaj), zato je pomemben dejanski prenos, ki varuje delavca kot šibkejšo stranko. Bistveno je, da je delodajalec prenosnik druga toženka (A., d. d.). Delodajalec prevzemnik je bil B. d. o. o., vse ostale družbe za varovanje, vključno s prvo toženko, pa so bile delodajalci novi prevzemniki, kot jih imenuje osmi odstavek 75. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker je delovna mesta tožnice in njenih sodelavk zopet prevzel A., d. d. in sedaj na teh delovnih mestih zaposluje svoje ljudi, je edino pravilno in v skladu z zakonom, da prevzame tudi tožnico.

3. V odgovoru na pritožbo druga toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Prva in tretja toženka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo določb 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), predvsem njegovega osmega odstavka, na podlagi katerega v primeru začasnega prenosa podjetja ali njegovega dela po prenehanju pravnega posla o prenosu preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika ali na delodajalca - novega prevzemnika.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena v A. objektu na C. v D. pri drugi toženki od 1. 4. 2006, nato pa je bila prevzeta k tretji toženki. Pri tretji toženki je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2007. Od 1. 11. 2007 dalje je bila tožnica zaposlena pri E., d. o. o. in njenih pravnih naslednikih, s pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 4. 2011 pa se je tožnica zaposlila pri prvi toženki. Tožnici je prva toženka dne 25. 11. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije, tožnica pa v tem sporu primarno uveljavlja reintegracijo k drugi toženki kot delodajalcu prenosniku oziroma podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugo toženko.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko. Tožnica je bila pri drugi toženki zaposlena do prevzema k tretji toženki 15. 10. 2006. Druga in tretja toženka sta dne 28. 9. 2006 sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev. S to pogodbo je druga toženka na tretje toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote F.. V 3. členu navedene pogodbe sta se stranki dogovorili, da tretja toženka dne 15. 10. 2006 prevzame in zaposli za nedoločen čas delavce v organizacijski enoti F., navedene v seznamu (priloga št. 1), med katerimi je bila tudi tožnica. Ob prevzemu tožnice je bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 10. 2006, v katerem ni navedeno, da bi šlo za začasni prevzem. Pomemben je namreč dejanski prenos dejavnosti in trajanje tega prenosa, saj je od tega odvisno trajanje delovnega razmerja prevzetega delavca pri posameznem prevzemniku. Poleg tega pa tudi tožnica v pritožbi navaja, da je bila druga toženka delodajalec prenosnik. Iz navedenih dejanskih ugotovitev torej izhaja, da je dne 15. 10. 2006, skladno s prvim odstavkom 73. člena ZDR, na podlagi pogodbe o prepustitvi opravljanja varnostnih storitev v organizacijski enoti F. prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti in med katerimi je bila tudi tožnica (primeri Süzen, Hernandez Vidal in drugi, C-127/96, C-229/96 in C-74/97, Sanchez Hidalgo in drugi). Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretje toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po 26. 12. 2013. 9. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper tretje toženko je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnici na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo dne 31. 10. 2007, in sicer na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je dne 1. 11. 2007 zaposlila pri drugi družbi E., d. o. o., nato pa dne 18. 4. 2011 pri tretji toženki. Navedeno pomeni, da je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, zato ni mogoče šteti, da bi bila tretja toženka dolžna prevzeti tožnico na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki, tj. po 26. 12. 2013. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da prva toženka svoje dejavnosti ni prenesla na tretje toženko, zato dejstvo, da se na objektu, v katerem je delala tožnica, še vedno izvajajo naloge varovanja, ni bistveno in ne predstavlja relevantnega prenosa dejavnosti, posledično pa za predmetni spor ni pomembna niti vsebina okvirne pogodbe o opravljanju dejavnosti varovanja premoženja, ki jo je imela tretja toženka od leta 2012 dalje sklenjeno z drugo toženko.

10. Sodišče prve stopnje je prav tako utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prva toženka podala 25. 11. 2013. V tožničinem primeru namreč ni prišlo do prenosa dejavnosti od prve toženke k tretji toženki oziroma do spremembe delodajalca, začetek postopka likvidacije pa skladno s prvim odstavkom 107. člena ZDR-1 pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker niso podani niti s pritožbo zatrjevani razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

13. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti druga toženka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.