Jedro

Organa 1. in 2. stopnje sta dejansko stanje opirala izključno na račun, katerega poreklo in način pridobitve nista jasna, zato ni mogoče odkloniti pomislekov o pristnosti in resničnosti tega dokumenta in zato obstaja dvom o resničnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavita ter zadeva pošlje organu prve stopnje v novo odločanje z odredbo, da se opravi ustna obravnava.

Obrazložitev

Odločbo Carinarnice je bil K.D. spoznan za odgovornega prekrška po 1. točki 1. odstavka 369. člena carinskega zakona in kaznovan z denarno kaznijo, sočasno pa je bilo še odločeno, da mora plačati vrednost neodvzetega blaga, kar predstavlja razliko med prijavljeno in dejansko vrednostjo blaga, s katerim je storil carinski prekršek. Na pritožbo zagovornika kaznovanega je bila z odločbo Zveznega senata za prekrške v Beogradu odločba organa prve stopnje spremenjena tako, da je bil K. D. glede dejanja iz izpodbijane odločbe spoznan za odgovornega za prekršek po 1. točki 1. odstavka 379. člena carinskega zakona, v ostalem pa je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in potrjena odločba organa prve stopnje.

S sodbo Zveznega sodišča v Beogradu iz leta 1991 je bilo ugodeno zahtevi zagovornika kaznovanega za sodno varstvo in sicer tako, da je bila prej navedena odločba Zveznega senata za prekrške razveljavljena.

Ob odločanju na drugi stopnji je Republiški senat za prekrške z odločbo, ki je navedena v uvodu, zavrnil pritožbo zagovornika kaznovanega kot neutemeljeno in potrdil odločbo o prekršku organa prve stopnje.

Zoper odločbo organa druge stopnje, navedeno v uvodu, je zagovornik kaznovanega znova vložil zahtevo za sodno varstvo. V njej uveljavlja, da so bile ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju storjene tudi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 186. člena zakona o prekrških, najmanj tiste, ki so navedene v točkah 3, 5, 6 in 11 tega člena ter tudi kršitvi materialnega zakona po 1. in 4. točki 187. člena zakona o prekrških. Predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se postopek za prekršek zoper kaznovanega ustavi ali pa naj se odločbi organov prve in druge stopnje razveljavita in zadeva pošlje organu prve stopnje v novo odločitev.

Senat vrhovnega sodišča je ob reševanju zahteve za sodno varstvo presodil, da je treba izpodbijano odločbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

Ob prvem odločanju na drugi stopnji je bilo z odločbo zveznega senata za prekrške dejanje kaznovanega pravno opredeljeno kot prekršek po 1. točki 1. odstavka 379. člena carinskega zakona, ta prekršek pa je glede na predpisano kazen blažji od prekrška po 1. točki 1. odstavka 369. člena istega zakona, katerega je bil kaznovani spoznan za odgovornega z odločbo organa prve stopnje. Glede na to, da je navedena poprejšnja odločba organa druge stopnje bila razveljavljena s sodbo sodišča na zahtevo zagovornika kaznovanega za sodno varstvo, je zaradi prepovedi iz 206. člena zakona o prekršku, da v takem primeru kaznovanega ni mogoče spoznati za odgovornega po strožjem predpisu o prekršku in mu tudi ne izreči strožje kazni, Republiški senat za prekrške v ponovnem postopku lahko odločal le ob obstoju navedenega blažjega prekrška po spremenjeni pravni opredelitvi iz poprejšnje odločbe organa druge stopnje.

Senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ob reševanju zahteve pravilne uporabe določb materialnega prava pravzaprav sploh ni mogel preizkusiti zato, ker obstoji utemeljen dvom o resničnosti dejanskega stanja, kakršno je navedeno v izreku odločbe organa prve stopnje. Namreč, dejansko stanje se v odločbah organov prve in druge stopnje opira izključno le na dodatni račun za dodatno avtomobilsko opremo, katerega naj bi kaznovanemu izstavil tuji prodajalec poleg računa za prodani osebni avtomobil, ta dodatni račun pa ob uvozu osebnega avtomobila ni bil predložen carinskemu organu. O tem dodatnem računu, ki je v spisu, pa se ve samo to, da naj bi ga carinski organi odkrili z "naknadno kontrolo pri avstrijskih organih" (?). V samem računu ni nobenih podpisov, žigov ali uradnih označb, v spisu pa tudi ni spremnih dopisov, zato ostaja nejasno, kako so avstrijski organi sploh prišli do tega računa, kateri so bili tisti avstrijski organi in po kakšni poti je prišel ta račun v roke organu o prekršku prve stopnje. Glede na vse te nejasnosti o poreklu in načinu pridobitve računa pa seveda ni mogoče prepričljivo odkloniti pomislekov o pristnosti in resničnosti tega dokumenta. Predvsem pa ni ovržena odločilna trditev kaznovanega, da takega računa ni plačal, saj na samem računu ni nobene označbe o tem, da je bil plačan. Če se podrobneje pogleda ta račun, pa se lahko ugotovi, da se najvišji zaračunani znesek za dodatno opremo nanaša na metalno barvo avtomobila, ta barva pa je omenjena že v samem osnovnem računu za prodani osebni avtomobil, katerega je kaznovani predložil carinskemu organu ob uvozu. Tudi ta okoliščina govori v prid trditvi kaznovanega, da je že z osnovnim računom plačal vse blago, katero je uvozil iz tujine. Dokler taki dvomi o resničnosti ugotovljenega dejanskega stanja niso odpravljeni, tudi ni mogoče zanesljivo odločiti, ali je bila materialna določba zakona o prekršku pravilno uporabljena. Spričo takega stanja zadeve je senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve za sodno varstvo v skladu z določbami 207.a in 222. člena zakona o prekrških razveljavil odločbi organov prve in druge stopnje ter odredil, da se opravi ustna obravnava pred organom prve stopnje.