Jedro

Za začasno nerazkritje podatka o kraju namestitve otrok je zadostovala ocena, da ni mogoče izključiti, da mati ne bi iskala stika z njimi ali jih celo odpeljala s seboj. Ni bilo treba, da bi bila ta nevarnost dokazana. Neugodnosti, ki jih nepoznavanje kraja nahajanja njenih otrok povzroča materi, ne morejo pretehtati koristi otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnima udeležencema ne dovoli vpogled v del spisa, ki vsebuje podatke o namestitvi njunih štirih otrok, in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

2. Nasprotna udeleženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in in ji dovoli vpogled v spis.

Sodišče je nekritično sledilo predlogu, čeprav predlagatelj ni predložil potrebnih dokazov. Ni dokazano, da bi otroke po premestitvi na novo lokacijo iskala in jih odpeljala. Med obravnavo družine ni bilo nobenih aktivnosti pritožnice v tej smeri, oče pa je na prestajanju zaporne kazni in te možnosti niti nima. Sorodniki niso bili vključeni v obravnavo. Neutemeljena je ugotovitev, da bi stik staršev ali sorodnikov z otroki pomenil zanje prehudo obremenitev. Nasprotno: z onemogočenjem stikov nastaja tako otrokom kot pritožnici nepopravljiva škoda. Prihaja do odtujevanja otrok, nerazkritje lokacije otrok pa pritožnico še dodatno spravlja v stres in tesnobo, saj ne ve, kako je zanje poskrbljeno. Odvzem otrok bo pustil trajne posledice in ni v največjo korist otrok. Stališče, da bi bil lahko motiv za iskanje otrok v pridobitvi finančnih sredstev, je neizkazano in žaljivo. Omejitev vpogleda v spis posega v njeno pravico do sodnega varstva.

3. Predlagatelj ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je z izpodbijanim sklepom omejilo vpogled nasprotnih udeležencev v del spisa, ki vsebuje podatke o namestitvi njunih otrok. Ocenilo je, da ni mogoče izključiti možnosti, da bi pritožnica otroke odpeljala, če bi vedela za kraj njihovega bivanja in da bi že stik staršev ali sorodnikov z otroki pomenil zanje prehudo obremenitev, še slabše pa bi bilo, če bi jih kateri od staršev odpeljal. Odločitev temelji na 178. členu v povezavi s 162. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po katerih lahko sodišče zaradi varstva koristi otroka odloči, da se staršev ne seznani s tem, kam je otrok nameščen.

6. Začasna odredba, s katero je sodišče odločilo, da se dvanajstletna, enajstletna in šestletna hči ter enajstletni sin odvzamejo nasprotnima udeležencema ter začasno namestijo drugam in da se začasno ukinejo stiki med otroki in starši, temelji na presoji, da sta zaradi stalnega opuščanja skrbi za otroke ogrožena njihovo telesno in duševno zdravje in razvoj in da otroci potrebujejo čimprejšnjo namestitev v stabilno okolje, kjer bodo dobili občutek varnosti in stalnosti. Te odločitve pritožnica ni izpodbijala in je pravnomočna. Šteti je, da sta bila tako začasni odvzem otrok kot začasna ukinitev stikov nujna za zavarovanje koristi otrok. Nasprotovanje tem ugotovitvam, ki ne temelji na novo nastalih dejstvih, zato ne more biti več predmet presoje v obravnavani zadevi.

7. Ob teh ugotovitvah so dovolj prepričljivi tudi razlogi v izpodbijanem sklepu za omejitev vpogleda v spis. Drži, da omejitev vpogleda v spis omejuje pritožničino pravico do sodnega varstva, a so bili zanjo podani zadostni razlogi.

8. Za začasno nerazkritje podatka o kraju namestitve otrok je zadostovala ocena, da ni mogoče izključiti, da mati ne bi iskala stika z njimi ali jih celo odpeljala s seboj. Ni bilo treba, da bi bila ta nevarnost dokazana. Neugodnosti, ki jih nepoznavanje kraja nahajanja njenih otrok povzroča materi, ne morejo pretehtati koristi otrok.

9. Ker navedba v sklepu o možnem materinem motivu za iskanje stika z otroki ni odločilna, ni potreben odgovor na pritožbeno navedbo o njeni zmotnosti in žaljivosti.

10. Po navedenem in po ugotovitvi, da v ostalem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).