Jedro

Tožnika, katerega delovna zmožnost za svoj poklic (voznik specialnih vozil in naprav) je zmanjšana za 50 % ali več in zaradi zdravstvenih težav brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen opravljati nobenega dela, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je starejši od 50 let, se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 18. 3. 2008 dopolnilo z besedilom: „Tožnik se z dnem 16. 2. 2007 razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prenehanja zavarovanja. O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločeno s posebno odločbo.“ Sodišče je v nadaljevanju zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijane dokončne odločbe toženca ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 15. 12. 2005 dalje in se mu prizna invalidska pokojnina, katero odmeri toženec in izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo nadaljnji podredni zahtevek, da se tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu prizna invalidska pokojnina od 15. 12. 2005 dalje in tudi zahtevek, da se tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 15. 12. 2005 dalje ter da se mu prizna nadomestilo za invalidnost, katerega odmeri in izplača toženec z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 837,17 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe sicer izhaja, da sodbo izpodbija v celoti, vendar pa je iz pritožbenih navedb in tudi iz samega predloga glede odločitve razvidno, da je za toženca sporen ugodilni del izpodbijane sodbe. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 16. 2. 2007 dalje. Po mnenju toženca je sodišče poseglo v pravnomočno odločbo toženca z dne 18. 3. 2008 in s tem kršilo 4. odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.). Tožnik je bil z odločbo z dne 18. 3. 2008 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ne zahteva daljše stoje in hoje, brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 15. 2. 2007 dalje. S sodbo sodišča prve stopnje št. Ps 1116/2008 je bil navedeni izrek dopolnjen z dodatno omejitvijo pri delu in sicer se je za besedilom „na višini“ dodalo besedilo „ki bo fizično lažje, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez strežbe strojem z desno nožno komando“. Navedena odločitev je postala pravnomočna, saj se tožnik glede dodatno priznanih omejitev ni pritožil. Tudi sicer pravnomočnost 2. odstavka izreka odločbe toženca z dne 18. 3. 2008 zajema vso dejansko in pravno podlago, na podlagi katere je bila izdana. Tako tekom novega postopka (kar je tudi predmet tega socialnega spora) ni mogoče odločati o spremembi v stanju invalidnosti v obdobju pred datum pravnomočnosti odločbe, saj bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločbo. V novem postopku je pod določenimi pogoji možno priznati pravice in to upoštevaje 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP samo v kolikor bi prišlo po pravnomočnosti odločbe z dne 18. 3. 2008 do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Takšna sprememba pa do pravnomočnosti odločbe z dne 18. 3. 2008 iz medicinske dokumentacije ne izhaja. Takšne odločitve se ne da niti preizkusiti, saj sodišče ni ugotovilo oziroma ni navedlo odločilnih dejstev v tej smeri, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Toženec meni, da je sodišče o datumu spremembe v stanju invalidnosti in posledično o priznanju nove pravice iz tega naslova odločilo arbitrarno, saj datum spremembe v stanju invalidnosti prav gotovo ne more biti določen pred pravnomočnostjo izdane odločbe, temveč mora biti podana določena sprememba v zdravstvenem stanju iz časa po izdaji pravnomočne odločbe, kar pa ne izhaja niti iz medicinske dokumentacije niti iz izvedenskega mnenja, niti tega sodišče ni navedlo v razlogih sodbe. Po mnenju toženca je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 243. členu ZPP, saj je z določitvijo datuma spremembe v stanju invalidnosti odločilo o strokovnem vprašanju tako, da je samo prevzelo vlogo, ki bi jo tekom pravdnega postopka moral opraviti sodni izvedenec. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo navedbam toženca, iz previdnosti in podrejeno navaja, da bi bilo pri tožniku kvečjemu možno ugotoviti spremembo v stanju invalidnosti in mu priznati novo pravico le od datuma pravnomočnosti izreka odločbe toženca naprej. Posledično je nepravilna tudi odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Izpodbijana odločba toženca namreč sploh ni bila odpravljena, prav tako so bili zavrnjeni tako primarni kot oba podredna tožbena zahtevka. To pa pomeni, da bi moral tožnik sam nositi stroške postopka oziroma vsaj njihov ustrezni del. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere toženec opozarja v pritožbi.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 18. 3. 2008, s katero je toženec zavrnil pritožbo tožnika in pa njegovega delodajalca zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 3. 2007, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je v nadaljevanju prvostopenjsko odločbo odpravil ter odločil, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledice bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ne zahteva daljše stoje in hoje, brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 15. 2. 2007 dalje ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. S sklepom o popravi pomote z dne 12. 5. 2008 je bil vzrok popravljen tako, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu in ne bolezni, kot je to izhajalo iz izreka prej citirane dokončne odločbe z dne 18. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je s sodbo št. Ps 1116/2008 z dne 12. 10. 2009, 2. odstavek izreka odločbe z dne 18. 3. 2008 spremenilo oziroma dopolnilo z besedilom tako, da je za besedilom „na višini“ dodalo besedilo „ki bo fizično lažje, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez strežbe s strojem z desno nožno komando“. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Zoper zavrnilni del je pritožbo vložil tožnik. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in s sklepom, opr. št. Psp 701/2009 z dne 31. 3. 2010 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. odstavek izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je opozorilo, da je zavrnilni del izreka nerazumljiv in da ga ni mogoče preizkusiti. Opozorilo je tudi, da je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno dodatno razčistiti dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odpravilo navedene pomanjkljivosti ter pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Iz mnenja, datiranega z dne 6. 8. 2010 izhaja, da so osnovne tožnikove težave popoškodbene nevropatske bolečine v desni spodnji okončini pri dolgotrajnem sedenju in hoji ter otekanje le-te. To dejstvo predstavlja po pravilniku o zdravstvenih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozniki motornih vozil, kontraindikacijo za vožnjo motornih vozil tedaj, ko predstavlja vožnja motornega vozila glavni poklic. Po mnenju sodne izvedenke tožnik v svojem poklicu „voznik specialnih vozil in naprav“ brez poklicne rehabilitacije ni zmožen opravljati nobenega dela.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 2. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je II. kategorija podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik je po poklicu voznik specialnih vozil in naprav. Iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke izhaja, da tožnik zaradi zdravstvenih težav brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen opravljati nobenega dela. To pa pomeni, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, ki jo je nenazadnje ugotovila že tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 18. 3. 2008. Naslednje, kar je pomembno za odločitev v zadevi je ugotovitev preostale delovne zmožnosti. Kot je to določeno v 2. alineji 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1 je preostala delovna zmožnost podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu (kot to izhaja iz mnenja sodne izvedenke tožnik namreč brez poklicne rehabilitacije ni zmožen opravljati nobenega dela). Ker pa je tožnik star več kot 50 let (rojen je 13. 6. 1956) mu poklicna rehabilitacija ni več zagotovljena. V tem primeru pa skladno z 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine.

Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali je sodišče prve stopnje z odločitvijo, ko je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine, poseglo v pravnomočno odločbo ter nadalje tudi vprašanje, kdaj so nastale spremembe v stanju invalidnosti. ZPIZ-1 namreč v 2. odstavku 163. člena določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Kot izhaja iz mnenja sodne izvedenke, je pri tožniku že dne 15. 12. 2005 prišlo do stanja, ko brez poklicne rehabilitacije ni bil zmožen opravljati nobenega drugega dela, kar pomeni, da je bila že odločitev toženca razvidna iz pravnomočne odločbe z dne 17. 1. 2006 (A/2), s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 15. 12. 2007 dalje, nepravilna. Po stališču toženca, kot je razvidno iz pripravljalne vloge z dne 28. 9. 2010, naj bi sprememba v stanju invalidnost nastala naslednji dan po izdaji prej citirane odločbe, torej 17. 1. 2006. Tudi če se upošteva navedeni datum, to pomeni, da je prišlo pri tožniku še pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 18. 3. 2008 do poklicne invalidnosti. Glede na navedeno ter ob dejstvu, da je postal drugi odstavek izreka odločbe z dne 18. 3. 2008 pravnomočen, sodišče pravilno ni poseglo v obdobje pred 15. 2. 2007, kajti v nasprotnem primeru bi poseglo v pravnomočno odločitev toženca. Ta pravnomočnost pa se ne razteza na čas po 16. 2. 2007 dalje, kajti v tem delu je bila sodba sodišča razveljavljena z že citiranim sklepom in mu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje. V tem primeru torej ni šlo za spremembo v stanju invalidnosti, ki bi nastala po 15. 2. 2007 dalje, temveč zgolj za zakonito odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela pravnomočnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je priznalo pravico do invalidske pokojnine, s tem, da je njeno odmero in tudi odločitev o izplačevanju naložilo tožencu. Le-ta bo upoštevaje določbe 156. in 157. člena ZPIZ-1 odločil, od kdaj naprej se tožniku izplačuje invalidska pokojnina. Kot je to določeno v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1 namreč pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Iz priloge B/1 sodnega spisa izhaja, da je bil tožnik v zavarovanju vse do 27. 8. 2010, medtem ko za obdobje po 27. 8. 2010 ni razvidno, ali je tožnik še vedno v zavarovanju, ali pa mu je zavarovanje že prenehalo. Vse omenjeno pa bo upošteval toženec pri izdaji odločbe v zvezi s pravico do invalidske pokojnine oziroma njenem izplačevanju.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel s primarnim tožbenim zahtevkom in je sodišče tudi poseglo v izpodbijano dokončno odločbo toženca. Zavrnilo je podredne tožbene zahtevke, vendar v tem primeru po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik le delno uspel v sporu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je v sporu uspel v celoti, kar pomeni, da je toženec dolžan tožniku povrniti odmerjene stroške postopka, kot so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.