Jedro

Davčni organ lahko predlaga zavarovanje plačila davčnega dolga z ustanovitvijo zastavne pravice na dolžnikovem deležu v gospodarski družbi in po postopku predpisanem v ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog Republike Slovenije za zavarovanje denarne terjatve proti dolžniku

I.K. s.p. iz M.T., Izlake z zastavno pravico na deležu, ki ga ima dolžnik v družbi A d.o.o..

Proti temu sklepu se upnik pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 54/2004 z dne 20.5.2004, v nadaljevanju ZDAVP-1).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo le določilo

240. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po katerem zavarovanje denarne terjatve z ustanivitvijo zastavne pravice na deležu družbenika ne bi bilo mogoče doseči na podlagi predloga upnika. Sodišče je zato zaključilo, da bi tako zavarovanje bilo mogoče doseči kvečjemu le na podlagi sporazuma med upnikom in dolžnikom.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da ZDAVP-1 izrecno določa, da lahko davčni organ predlaga zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe, če oceni, da ni verjetno, da se bo davek lahko poplačal iz denarnih prejemkov, denarnih sredstev pri bankah oziroma hranilnicah, še denarnih terjatev dolžnika in iz njegovega premičnega premoženja, dolžnik pa je lastnik nepremičnega premoženja ali deleža v družbi (1. odstavek

46. člena ZDAVP-1). V 2. odstavku tega določila je izrecno predpisano, da lahko zavarovanje doseže davčni organ z vpisom zastavne pravice tudi na dolžnikovem deležu v družbi. Upnik v tem postopku v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je že v predlogu za zavarovanje terjatve skliceval na prej navedeno določilo in utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je pri odločitvi uporabilo le določilo 240. člena ZIZ in ni uporabilo določila prej citiranega ZDAVP-1, ki daje podlago za zavarovanje z zastavno pravico tudi na dolžnikovem deležu v družbi, če so seveda izpolnjeni pogoji, določeni v tem določilu.

Davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju in na deležu družbenika pa opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (2. odstavek 195. člena ZDAVP-1), kar pomeni, da se tudi za zavarovanje terjatev z zastavno pravico na deležu družbenika po

46. členu ZDAVP-1 uporabljajo določbe ZIZ. Navedeno pove, da iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu, ni bilo podlage za zavrnitev predloga za zavarovanje terjatve z zastavno pravico na dolžnikovem deležu v družbi in je bilo zato treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), da bo sodišče presodilo, ali je predlog za zavarovanje terjatve z zastavno pravico utemeljen.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).