Jedro

V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da mora do pravnomočne odločitve v predmetnem delovnem sporu tožeči stranki mesečno plačevati bruto nadomestilo plače v višini 2.346,00 EUR vsakega 18. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti mesečnega zneska) do plačila in da začasna odredba stopi v veljavo takoj, velja pa do pravnomočne odločitve v predmetnem delovnem sporu (I. točka izreka sklepa). Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen. Ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe priloženih materialnih dokazov, s katerimi tožnica dokazuje svoje trditve, izpodbijani sklep temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve, saj ni izkazala elementov delovnega razmerja, glede na to, da iz pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja, da je predmet avtorsko delo oz. da gre za navadno civilnopravno pogodbeno razmerje. Prezrlo je dejstvo, da je tožnica za toženo stranko opravljala dela od 1. 3. 2002 dalje, torej več kot 11 let, na podlagi več sklenjenih pogodb, iz katerih izhajajo elementi delovnega razmerja. Tožeča stranka se sklicuje zlasti na določbe 4. člena, 11. (sedaj 13.) ter 20. in 52. člena ZDR oz. 22. in 54. člena ZDR-1, po katerih se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do priporočil komisiji A. z dne 12. 10. 2011, ki sta jih napisala nadrejena tožnice A.A. in B.B., opisa dela, ki izhaja iz priloženih pogodb, e-maila C.C. tožnici in D.D. z dne 8. 7. 2012, iz katerega izhaja, da tožnica opravlja delo glasbenega urednika voditelja, niti do izpiskov banke, iz katerih izhaja, da je tožnica s strani tožene stranke mesečno za pretekli mesec prejemala pavšalno dogovorjeno plačilo. Za potrebe izdaje začasne odredbe bi bilo sodišče dolžno upoštevati tudi predložene materialne dokaze, čeprav je res, da se bo o vseh dokazih moralo opredeliti v sodbi. Glede na to, da sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi po sodni praksi ni konstitutivni element za nastanek delovnega razmerja, bi moralo sodišče upoštevati vsebino predloženih pogodb in navedene dokaze ter se do njih opredeliti, ne pa da je izhajalo zgolj iz naziva pogodb. Tožnica tudi v celoti izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta glasbeni urednik – voditelj oz. podredno glasbeni redaktor, zato teh del ni dopustno opravljati po civilnopravni pogodbi. Tožena stranka je s tem, ko je za te naloge tožnici ponudila sklenitev avtorskih pogodb, ravnala nezakonito. Tudi urniki o razporeditvi kažejo na to, da je tožnica razporejena enako kot ostali redno zaposleni, na podlagi ustnega dogovora pa je pavšalno prejemala mesečno plačo vsakega 18. dne v mesecu. Imela pa je večino ostalih pravic in obveznosti, kot jih imajo redno zaposleni, zlasti glede internega izobraževanja, izobraževanja ob delu, uporabe mobilnega službenega telefona ipd., kar pomeni, da je bila s strani tožene stranke obravnavana enako kot redno zaposleni delavci kljub sklenjenim pogodbam o poslovnem sodelovanju. Že predloženi materialni dokazi dokazujejo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas glede na 54. člen ZDR oz. 56. člen ZDR-1, ki bi lahko tožnici prenehalo na način, predviden s 77. členom ZDR-1. Tožnica je na zahtevo tožene stranke opravljala delo preko s.p., ki ga je bila z 31. 7. 2013 prisiljena zapreti zaradi odpovedi tožene stranke. Verjetnost terjatve je izkazana, odredba pa je potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnica za stanovanje, v katerem biva, plačuje kredit v mesečnem znesku 814,88 EUR mesečno, ki ga sedaj ne more več plačevati, ker od 1. 8. 2013 nima več nikakršnih prihodkov. Možno je, da bo pri 46 letih ostala brez lastnega stanovanja, glede na to, da je bilo njeno delo povsem specifično, vezano na toženo stranko, pa je dejansko nezaposljiva pri drugih delodajalcih, njena prekvalifikacija pa je zaradi starosti močno otežena. Tožnica je praktično čez noč ostala brez potrebnih sredstev, ki bi ji omogočala nadaljevanje študija v ZDA, na katerega jo je napotila tožena stranka, s tem pa ji nastaja nenadomestljiva škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, to je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je očitek s tem v zvezi neutemeljen, saj je sklep mogoče preizkusiti.

Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje: Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ.

Res je sicer, da je sodišče svoje stališče v zvezi z verjetnostjo terjatve le skopo obrazložilo, je pa iz obrazložitve sklepa razvidno, da je obravnavalo in ocenjevalo k predlogu za izdajo začasne odredbe predložene listinske dokaze, tudi tiste, na katere se tožnica izrecno sklicuje v pritožbi. Zato ne drži očitek, da ni upoštevalo oziroma vsebinsko obravnavalo vseh predloženih pogodb iz ostalih materialnih dokazov, oziroma da je obravnavalo pogodbe o poslovnem sodelovanju (stvaritev in izvedba avtorskega dela) le po njihovem nazivu in mimo kogentnih določb ZDR. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da razlogi v prid ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in vrnitev na delo (primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek) utemeljen, v tej (začetni) fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Nekatere okoliščine sicer res kažejo na to, da bi v tožničinem primeru lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bila zadnja pogodba o poslovnem sodelovanju s tožnico – samostojno podjetnico sklenjena, kot je navedla tožeča stranka že v tožbi, dne 16. 5. 2013, za čas od 1. 5. 2013 do 31. 7. 2013, to je v času, ko je že začel veljati novelirani Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki med drugim opredeljuje tudi položaj ekonomsko odvisnih oseb (samozaposlenih oseb). Presoja sodišča prve stopnje, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, je torej pravilna, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ostale pogoje za izdajo začasne odredbe (nenadomestljiva škoda, neznatna škoda, ki bi z izdajo začasne odredbe nastala toženi stranki ipd.), se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena, saj se ti pogoji presojajo le, če je izkazana verjetnost terjatve kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).