Jedro

Zgolj navedba podatka, da je tožnica lastnica dela stavbe in da ni namestila delilnikov toplote, v konkretnem primeru ne zadošča. V listinah priloženega spisa se namreč nahajajo podatki, iz katerih izhaja, da je namestitev delilnikov toplote zaradi ravnanja dveh etažnih lastnikov onemogočena in da obračunavanje porabe toplote na osnovi dejanske porabe zaradi posega v celoten ogrevalni sistem ni izvedljivo. To podatki so oprti na priložene fotografije in podatke o prizadevanju ostalih etažnih lastnikov, tudi tožnice, da se delitev stroškov za porabljeno toploto uredi na drugačen način.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Inšpekcija za energetiko in rudarstvo, Inšpekcijska pisarna Maribor št. 0615-121/2012-24224 z dne 29. 8. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Inšpekcija za energetiko in rudarstvo, je z izpodbijano odločbo 0615-121/2012-24224 z dne 29. 8. 2012 odločil, da je zavezanka A.A., v lastniškem delu stavbe na naslovu …. dolžna vgraditi delilnike stroškov za toploto, za ogrevanje. V primeru namestitve delilnikov na grelna telesa je treba delilnike namestiti na vsa grelna telesa vgrajena v posameznem delu (prvi odstavek izreka). V drugem odstavku izreka je odločil, da mora zavezanka takoj po odpravi nepravilnosti obvestiti inšpektorja. Določen je rok za izvedbo naloženega, do 1. 11. 2012. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da ima večstanovanjska stavba na naslovu ..., več kot 4 posamezne dele in da se oskrbujejo s toploto iz skupne kotlovnice. Prvostopenjski organ se je skliceval na določbo 94. člena Energetskega zakona (EZ) in določbo prvega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu delitve o obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju Pravilnik) in po ugotovitvi, da je A.A. lastnica posameznega dela večstanovanjske stavbe in da v lastniškem delu stavbe nima vgrajenih merilnih naprav, ki bi omogočale indikacijo dejanskega porabe toplote posameznega dela stavbe, sprejel izpodbijano odločitev.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil zavezankino pritožbo kot neutemeljeno. Skliceval se je na predpisano zakonsko obveznost, ki izhaja iz EZ in Pravilnika ter zavrnil pritožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ugovor, da stanovanjska inšpekcija vse od leta 2006 na prijavo stanovalcev ni zaključila postopka.

4. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov pomanjkljive in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Pojasnjuje, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno zato, ker odločitev ne upošteva, da sta dva etažna lastnika, B.B. in C.C., nezakonito posegla v toplovodno inštalacijo, odstranila radiatorje v svojih stanovanjih in porezala del dotedanje napeljave. S tem sta spremenila hidravlični sistem tako, da ni več uravnotežen. Iz tega razloga so se etažni lastniki odločili, da ne bodo namestili delilnikov.

5. Tožnica se je skupaj z ostalimi lastniki etažnih delov organizirala kot Skupnost lastnikov …, kot pravna oseba. Zaradi nezakonitega ravnanja dveh etažnih lastnikov, je bila leta 2006 podana prijava stanovanjski inšpekciji, ki vse do danes ni ukrepala. Prav tako so stanovalci zoper oba etažna lastnika sprožili več pravdnih postopkov, v katerih so terjali plačilo stroškov ogrevanja in bili v teh postopkih uspešni.

6. Pojasnjuje zakaj namestitev delilnikov ni mogoča in navaja, da pristojni inšpekcijski organ istega ministrstva v 6 letih ni uspel reagirati, drug inšpekcijski organ pa je izdal izpodbijano odločbo, ki je ne bi smel izdati. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi najmanj v delu, ki se nanaša na določitev roka za odpravo pomanjkljivosti. Predlaga tudi, da se inšpekcijskim službam izda navodilo ukrepati v smislu ponovne vzpostavitve hidravličnega sistema. Do takrat pa je nesmiselno in strokovno neutemeljeno odrejanje ukrepov, ki ne zasledujejo zakonodajalčevega namena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in stališče prvostopenjskega organa do vložene tožbe.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Izpodbijana odločitev temelji na določbah EZ, veljavnega v času odločanja, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo EZ-1 (Url. RS, št. 17/2014). 94. člen EZ je v prvem odstavku določal, da se v večstanovanjskih stavbah in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, ki se oskrbujejo s toploto prek skupnega sistema za ogrevanje, stroške za ogrevanje in toplo vodo obračunava v pretežnem delu na osnovi dejanske porabe toplote. V ta namen lastniki posameznih delov stavbe vgradijo merilne naprave, ki omogočajo indikacijo dejanske porabe toplote posameznega dela stavbe. Minister, pristojen za energijo, izda predpis, ki določa način merjenja, delitve ter obračuna stroškov za toploto v večstanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Podlaga za obračun so stroški, ki so določeni na podlagi merjenja porabe toplote celotne stavbe. Zakon o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona (EZ-C), objavljen v Uradnem listu RS, št. 70/2008, pa je v 47. členu določil, da morajo lastniki posameznih delov stavb obveznosti iz 94. člena izpolniti najkasneje do 1. oktobra 2011, do takrat pa se stroški za ogrevanje in toplo vodo obračunavajo po dosedanjih predpisih.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica, kot lastnica posameznega dela stavbe, z EZ in na njegovi podlagi izdanim Pravilnikom določene obveznosti ni izpolnila, ampak je sporno, ali dejanske okoliščine v stanovanjskem bloku omogočajo namestitev delilnikov toplote tako, da bo dosežen namen zakonodajalca, to je uvedba tarifnega sistema obračunavanja dobavljene energije iz energetskih omrežij navedenih v 90. členu EZ.

11. Sodišče ugotavlja, da ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ne iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, ne izhajajo podatki o ugotovljenem dejanskem stanju, ki so glede na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obvezni sestavni del odločbe. Zgolj navedba podatka, da je tožnica lastnica dela stavbe in da ni namestila delilnikov toplote, po presoji sodišča v konkretnem primeru ne zadošča. V listinah priloženega spisa se namreč nahajajo podatki, iz katerih izhaja, da je namestitev delilnikov toplote, zaradi ravnanja dveh etažnih lastnikov, onemogočena in da obračunavanje porabe toplote na osnovi dejanske porabe zaradi posega v celoten ogrevalni sistem ni izvedljivo. To podatki so oprti na priložene fotografije in podatke o prizadevanju ostalih etažnih lastnikov, tudi tožnice, da se delitev stroškov za porabljeno toploto uredi na drugačen način, kot z namestitvijo delilnikov.

12. Sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 90. člena EZ, ki za primere ko lastniki posameznih delov stavbe, za katere niso na razpolago odčitki z merilnih naprav, ker niso pravilno nameščene ali ker lastniki ne omogočajo njihovega o odčitavanja, omogoča tudi drugačen način obračunavanja in plačevanja porabljene toplote. Prav tako v primeru obstoja objektivnih okoliščin in tudi drugih razlogov, drugačen način obračunavanja porabljene toplote omogočajo tudi določbe Pravilnika. Sodišče ugotavlja, da teh podatkov, torej obstoja okoliščin, ki onemogočajo vgradnjo delilnikov toplote in s tem morda drugačen način obračunavanja toplote, prvostopenjski organ ni ugotavljal, torej je izdal odločbo brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka (145. in 146. člena ZUP) in brez postopka predvidenega v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru.

13. Po presoji sodišča je z zgoraj navedenim ravnanjem prvostopenjski organ kršil temeljna načela splošnega upravnega postopka, načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke. Posledično je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in nepravilno in na tej podlagi napačno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je zato nezakonita, zato jo je moralo sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 347,70 € skupaj z DDV, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno.