Jedro

Stranka mora v odgovoru na tožbo zatrjevati dejstva za nastop pogojev o objektivnem in subjektivnem teku zastaralnega roka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo se zniža za 4.200,00 EUR in se posledično spremeni znesek vsebovan v prvem odstavku izreka sodbe tako da se znesek 28.500,00 EUR nadomesti z zneskom 24.300,00 EUR, spremeni se znesek vsebovan v drugem odstavku izreka tako, da se znesek 11.500,00 EUR nadomesti z zneskom 15.700,00 EUR, spremeni se izrek o pravdnih stroških vsebovan v tretjem odstavku izreka sodbe tako, da se znesek 1.632,43 EUR nadomesti z zneskom 1.419,16 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 716,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka, tožeči dolžna povrniti nepremoženjsko škodo zaradi posledic nezgode, katero je tožnik utrpel dne 29. 9. 2001. Gre pa za povrnitev škode v zvezi s poškodbo rotatorne manšete, glede katere pa je bil opravljen dne 14. 9. 2009 operativni poseg in zato tožniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, da je poškodba rotatorne manšete in poškodba živcev v vzročni zvezi z nezgodo z dne 29. 9. 2001 in da zahtevek ni zastaral. Za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja je tožniku od zahtevanih 15.000,00 EUR prisodilo 13.200,00 EUR, za strah od zahtevanih 2.000,00 EUR, 1.000,00 EUR, za psihične bolečine za skaženost je prisodilo 300,00 EUR, za psihične bolečine in zmanjšanje življenjske aktivnosti pa od zahtevanih 20.000,00 EUR, 14.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo navedb v njeni pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2012. Tožena še nadalje vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati ugovor zastaranja tožnikovega zahtevka za zatrjevano poslabšanje po letu 2008, ker se zatrjevano poslabšanje vzročno navezuje na vprašanje ali je bila pravno priznana in plačana primarna škoda. Zastaralni rok je namreč vezan na vprašanje, kdaj se je škoda iz določenega škodnega dogodka manifestirala in v določenem obsegu, da jo je oškodovanec lahko uveljavljal kot zadoščenje. O upravičenosti zahtevka za povrnitev nove škode pa lahko govorilo le tedaj, ko nova škoda ob priznanju prve škode in plačilu le-te še ni bila znana. Za priznanje nove škode je res bistveno ali je v konkretnem primeru poslabšanje zdravstvenega stanja po letu 2008 in operacija v letu 2009 vzročno povezano s škodnim dogodkom z dne 29. 9. 2010, torej s primarno škodo, toda le ob že navedenem pogoju, da je bila priznana primarna škoda. Le ob navedenem pogoju je namreč podana pravnorelevantna vzročna zveza med primarno in naknadno nastalo škodo. Šele v primeru, če bi bila primarna škoda priznana in plačana in ker se je v konkretnem primeru dokazalo, da je nova škoda po letu 2008 v vzročni zvezi s prometno nesrečo, bi bilo stališče sodišča, da zahtevek ni zastaral, pravilno. Po zakonu namreč zastaralni rok ne teče med primarno nastalo škodo in naknadno nastalo škodo le v primeru, če je bila priznana primarna škoda. Ker primarna škoda v konkretnem primeru ni bila priznana, torej na primer z eventuelno poravnavo ali s plačilom, bi moralo sodišča zato ugotoviti ali je zastaral tožbeni zahtevek tudi za primarno škodo in če je zastaral, bi moralo sodišče zavrniti zahtevek zaradi ugovora zastaranja, tudi za poslabšanje po letu 2008. Podredno pa izpodbija tudi višino primerne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožbe bi tožeči stranki pripadalo iz teh dveh naslovov skupaj le 9.000,00 EUR in sicer 6.000,0 0EUR za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, 3.000,00 EUR pa za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje ustrezno popravi izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino odmerjene odškodnine in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da so navedbe tožene stranke podane dne 13. 4. 2012, prekludirane. V vlogi z dne 20. 4. 2012 se tožeča stranka ni sklicevala na novo škodo, gre namreč za škode, ki je v direktni vzročni zvezi z nezgodo, le nastajala je daljše časovno obdobje, kot je to ugotovil izvedenec in tožeča stranka je le na koncu trditev o tem, da zahtevek ni zastaral, navedla, da npr. zahtevek ne bi zastaral, če bi šlo za novo škodo. Sodišče je prisodilo prej prenizko kot previsoko odškodnino iz posameznih postavk.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri obravnavanju ugovora zastaranja, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik uveljavljal tako imenovano novo škodo. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je ugotovilo, da je že ob poškodbi dne 29. 9. 2001 prišlo do poškodbe rotatorne manšete kljub temu, da je sicer prvotno opravljeni MR izvid ni pokazal zanesljivo, saj je omenjeno poškodbo potrdil MR izvid, dne 21. 4. 2009. Torej je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v tem škodnem dogodku utrpel poleg izpaha desnega ramena še poškodbo rotatorne manšete. Sodišče je ugotovilo, da je ta poškodba in sicer poškodba rotatorne manštete, iz katere sedaj vtožuje nepremoženjsko škodo tožnik, dejansko posledica poškodbe ramena, ki jo je tožnik utrpel v obravnavani prometni nezgodi, saj je tudi izvedenec dodatno pojasnil, da nikjer v tožnikovi medicinski dokumentaciji ni zaslediti dodatnih ali naknadnih poškodb ramena, saj bi bila v tem primeru prisotna medicinska dokumentacija ali pa bi bilo vsaj omenjeno, da je prišlo do dodatne poškodbe. Na podlagi prepričljive ugotovitve izvedenca, da je tožbeno zatrjevana poškodba rotatorne manšete posledica po izpahu ramena iz obravnavanega škodnega dogodka in glede na to, da je tudi tožnik ob zaslišanju povedal, da je imel operacijo rotatorne manšete v letu 2009, ter bolečine v rami, ki so se mu pojavile po utrpelem izpahu rame v obravnavani prometni nesreči dne 29. 9. 2001 niso izginile, sodišče zaključuje, da je tožbena zatrjevana poškodba rotatorne manšete in posledično operacija v juniju 2009 v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo oziroma utrpelo poškodbo z dne 29. 9. 2001. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v obravnavani prometni nezgodi in z dne 29. 9. 2001 poleg izpaha desnega ramena utrpel še poškodbo rotatorne manšete, ki je bila diagnosticirana šele 21. 4. 2009. Zato ne držijo pritožbene trditve tožene stranke, v katerih navaja, da lahko govorimo o upravičenosti zahtevka za povrnitev nove škode le tedaj, ko nova škoda ob priznanju prve škode in plačilu le-te še ni bila znana. Na takšne nepravilne pritožbene navedbe opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na tožbo, ko navaja, da se v tožbi in nadaljnjih vlogah tožena ni sklicevala na novo škodo, temveč gre za škodo, ki je v direktni vzročni zvezi z nezgodo, le nastajala je daljše časovno obdobje, kot je ugotovil izvedenec. Navedbe glede tega, da bi bila pravno priznana tudi nova škoda šele v primeru, če bi bila primarna škoda priznana in plačana, se tako izkažejo za neutemeljene, saj tožnik ni vtoževal odškodnino za novo škodo, temveč za škodo katera je bila v direktni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pa medicinsko ni bila ugotovljena zanesljivo ob samem dogodku, njene posledice pa so se razvijale daljše časovno obdobje, do operativnega posega v letu 2009. Navedbe v pritožbi in sicer, ker primarna škoda v konkretnem primeru ni bila priznana, torej s eventuelno poravnavo ali s plačilom in bi moralo zato sodišče ugotoviti ali je zastaral tožbeni zahtevek tudi za primarno škodo in če je zastaral, pa predstavljajo na drugi strani tudi pritožbeno novoto, saj pritožnik takšnih navedb ni podal pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo in tudi kasneje ni navedel opravičljivega razloga zakaj teh navedb ni podal pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP).

Glede ugovora zastaranja, katerega je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je ugovor zastaranja tožbenega zahtevka glede na določbo člena 386 ZOR oziroma sedaj 352 OZ, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih odkar je škoda nastala. Kot je razvidno iz navedene določbe, poznamo pri odškodninskih terjatvah dva različna zastaralna roka in sicer subjektivni oziroma relativni zastaralni rok treh let ter objektivni oziroma absolutni zastaralni rok petih let. Subjektivni zastaralni rok za odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode začne teči od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V teoriji in tudi sodni praksi se za ta trenutek praviloma šteje trenutek konca zdravljenja oziroma trenutek, ko je oškodovanec zvedel ali je mogel zvedeti za vrsto in obseg trajnih posledic, ki tudi po končanem zdravljenju zmanjšuje njegovo življenjsko sposobnost. Za začetek teka petletnega objektivnega zastaralnega roka pa je odločilen čas, ko je nastala škoda, kar pomeni, da bo odškodninska terjatev oškodovanca iz naslova utrpelih škodnih posledic v vsakem primeru absolutno zastarala v roku petih let odkar je imel oškodovanec zatrjevane težave (telesne ali duševne bolečine ali pa strah). Ker je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je zdravljenje tožnikovih težav z ramo, torej izpah desne rame, kasneje pa tudi ugotovljena poškodba rotatorne manšete, ki jih je utrpel v obravnavani prometni nezgodi zaključilo 24. 5. 2010 (navedenega dne je namreč tožnik po prepričanju sodišča izvedel za vrsto in obseg trajnih posledic), ki tudi po končanem zdravljenju zmanjšujejo njegovo sposobnost oziroma, ko je bil znan ves obseg utrpele nepremoženjske škode in glede na to, da je tožnik predmetno tožbo vložil dne 5. 4. 2011 zaključilo, da je slednja vložena znotraj subjektivnega roka, ki bi se iztekel 27. 5. 2013. Ker pa tožnik s tožbo zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo v zvezi s samo operacijo z dne 14. 9. 2009, zaradi dne 9. 6. 2008 ugotovljene motnje v gibljivosti ramena, sodišče ugotavlja, da je bila predmetna tožba z dne 5. 4. 2011 vložena tudi znotraj objektivnega roka, ki bi se iztekel 9. 6. 2013. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ugovor zastaranja tožbenega zahtevka, glede na določbo 376. člena ZOR, sedaj 352. člena OZ, neutemeljen. Iz pritožbenih navedb, katere je tožena stranka navedla v prvih sedmih odstavkih svoje pritožbe, pa je mogoče razbrati, da tožena stranka teh dejanskih in pravnih ugotovitev glede zastaranja, o katerih je na prej predstavljen način zaključilo sodišče prve stopnje, ni podala ustrezne pritožbe. Tako je ta del ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni zastaral, ker ni pretekel ne subjektivni in tudi ne objektivni zastaralni rok, pritožbeno neizpodbit in zato velja za pravilnega.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, pritožbo tožene stranke v delu, kjer se sklicuje na nepravilnost obravnavanja njenega ugovora zastaranja zavrnilo, kot neutemeljeno.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, kjer izpodbija višino prisojene pravične denarne odškodnine.

Pritožba je delno utemeljena glede višine prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu prisodilo pravično denarno odškodnino, ki pa ne ustreza temu pravnemu standardu, v celoti. Bolečinska obdobja in neugodnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in katera v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje, ne opravičujejo prisojene pravične denarne odškodnine v višini 13.200,00 EUR. V primerjavi s podobnimi primeri (sodba VS RS, II Ips 539/2005) je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 11.000,00 EUR in zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, že prisojeno odškodnino iz tega naslova znižalo na znesek 11.000,00 EUR. Prav tako je delno utemeljena pritožba glede prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je le na splošno ugotovilo zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožniku in jih je ugotovil le na splošno in sicer, da ne more opravljati vseh aktivnosti zaradi poškodbe ter da ima delovne in siceršnje omejitve. V tem delu pritožba opozarja, da tožnik vsakodnevno ne opravlja takšna opravila, ki bi zahtevala dvigovanje rok nad bolečinski prag in zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, prisojeno pravično denarno odškodnino iz zneska 14.000,00 EUR, znižalo na znesek 11.000,00 EUR. V še preostalem izpodbijanem delu glede višine prisojene pravične denarne odškodnine pa pritožba ni utemeljena, saj gre za tožnika, ki je star 29 let ter gre za posebno hudo telesno poškodbo, kot je to ugotovil izvedenec medicinske stroke. To pa so tista dejstva, ki poleg ostalih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravičujejo prisojo pravične denarne odškodnine v višjem znesku kot to predlaga pritožba (vse ob objektivizaciji prisojene pravične denarne odškodnine; glej prej navedeni primer).

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 358 ZPP in člena 353 ZPP, ker je dejansko stanje bilo pravilno ugotovljeno, delno ugodilo pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava že prisojeno odškodnino znižalo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. V še preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Zaradi znižanja prisojene pravične denarne odškodnine se je zmanjšal procent uspeha v pravdi tožeče stranke in sedaj znaša 61 %. Zato je potrebno, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje spremeniti izrek o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji, vsebovan v tretjem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se že prisojeni znesek pravdnih stroškov zniža na znesek 1.419,66 EUR.

Ker je pritožnik uspel z 16 % svoje pritožbe, mu je tožeča stranka dolžna plačati 94,5 EUR pritožbenih stroškov, ti pritožbeni stroški pa se pobotajo s pritožbenimi stroški tožeče stranke, kateri so se izkazali za upravičene, saj tožnik pravilno opozarja na nepravilnosti pritožbenih navedb in znašajo 84 % priglašenih pritožbenih stroškov, to je 811,10 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 716,60 EUR, kot pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški so bili z vlogami sporočeni nasprotnim strankam in po višini nanje nista imeli pripomb.