Jedro

Pritožbeno sodišče tako meni, da so v danem primeru upnikovi stroški v zvezi s predlogom za odlog izvršbe bili potrebni izvršilni stroški, pri čemer je pravilno pritožbeno stališče, da v tovrstnem predlogu upnik ni bil dolžan navesti razlogov za odločitev, da predlaga odlog izvršbe. V kolikor ti razlogi niso pravi, bi imel možnost dolžnik ugovarjati takšnemu predlogu, potrebnost takšnih stroškov pa bi lahko izključila le morebitna ocena izvršilnega sodišča o šikanoznem ravnanju upnika, zlorabi procesnih pravil z njegove strani ali podobno, za kar pa v danem primeru ni osnove.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka tako spremeni, da v tej točki glasi: Dolžnik je dolžan upniku v osmih dneh povrniti 28,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka odločilo, da se izvršba odloži do 31. 12. 2012, pod točko II izreka pa, da se zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrne. Odločitev o odlogu izvršbe je utemeljilo s tovrstnim predlogom upnika, ki mu tudi dolžnik ni nasprotoval (drugi odstavek člena 72 Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), o priglašenih upnikovih stroških v znesku 28,00 EUR kot stroških sodne takse za vlogo s predlogom na odlog izvršbe pa je presojalo z vidika določb petega odstavka člena 38 ZIZ, tedaj da mora dolžnik upniku povrniti le stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. V danem primeru je priglašene upnikove stroške v zvezi s predlogom za odlog izvršbe ocenilo kot stroške, ki niso bili potrebni za izvršbo, saj pri predlaganem odlogu izvršbe ne gre za zasledovanje cilja hitrejšega in cenejšega poplačila upnika, ko že po sami naravi odlog izvršbe preprečuje uspešno izvršbo in za samo izvršbo ni potreben. Sklicevalo se je na enako stališče pritožbenega sodišča v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Ip 44/2011 z dne 8. 3. 2011. 2. Zoper točko II izreka izpodbijanega sklepa se pravočasno pritožuje upnik ob uveljavljanju pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, smiselno pa tudi nepravilne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upniku prizna stroške za predlog za odlog izvršbe kot potrebne stroške izvršbe in njihovo plačilo naloži dolžniku. V pritožbi oponira zgoraj navedeni oceni sodišča prve stopnje o tem, da stroški upnika v zvezi s predlaganim odlogom izvršbe niso potrebni izvršilni stroški, ker to ne ustreza pravilni razlagi petega odstavka člena 38 ZIZ. Gre sicer za pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče ob reševanju konkretnih življenjskih primerov. Ni ga mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da so tedaj potrebni le tisti stroški, ki se nanašajo na prisilno izterjavo dolga, ne pa tudi tisti, ki so potrebni za morebitne zastoje v postopku, kot je odlog izvršbe. Takšno tolmačenje je preozko in nezadostno. Upnik tudi ni dolžan navesti v predlogu za odlog izvršbe razlogov za tak predlog. Iz takšne razlage zato tudi ne bi smelo izhajati sodišče prve stopnje. Upnik je v danem primeru odlog predlagal zaradi pripravljenosti dolžnika k obročnemu odplačevanju dolga in je bil odlog v interesu obeh strank, dolžnik mu pa tudi ni nasprotoval. Upnikov predlog je zato izdatno prispeval k uresničevanju temeljnih načel izvršilnega postopka, tako načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, kot tudi načela uravnoteženega varstva interesov upnika in dolžnika. Zgrešeno stališče sodišča prve stopnje bi v bistvu odvračalo od tega, da bi upniki svoja pravna razmerja z dolžniki reševali na način, s katerim bi dosegli prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 15 ZIZ in tudi samo ocenilo, da izpodbijana odločitev materialnopravno ni pravilna, kar je narekovalo spremembo napadene odločitve na pritožbeni stopnji.

5. Izvršba sledi dispozitivnemu dejanju upnika – njegovemu predlogu, da sodišče opravi izvršbo in jo realizira s poplačilom upnikove terjatve. V postopku izvršbe člen 11 ZIZ res določa hitrost postopka kot pravilo. Vendar pa zaradi tega ni mogoče enostavno sklepati, da po drugi strani odlog izvršbe, ki sicer po vsebini tega insituta res izvršbo začasno zavre, nasprotuje temu uvodnemu načelu v izvršilnem postopku.

6. Pri tem ni mogoče spregledati procesnih določb ZIZ o odlogu izvršbe, ki ga lahko predlaga tudi upnik. Gre prav tako za njegovo dispozitivno procesno dejanje, ki ga zakon predvideva in ureja pogoje za ugoditev takšnemu predlogu, predvsem z vidika morebitnega nasprotovanja dolžnika (tega v danem primeru ni bilo). Upnikova volja je tedaj bila, da se postopek dane izvršbe začasno zavre, s čemer je tedaj sam pristal v omejitev že navedenega načela hitrosti v izvršilnem postopku, gotovo pa je to načelo uzakonjeno predvsem v interesu upnika. Dolžniku je praviloma tak zastoj v postopku izvršbe le v korist (sicer bi takšnemu predlogu tudi nasprotoval), tako da pritožba pravilno poudarja, da ta procesni instrument obenem zagotavlja tudi enakomerno varovanje interesov obeh strank postopka izvršbe in zavarovanja, saj običajno tudi sledi izidu dogovarjanja med strankama postopka o prostovoljni izpolnitvi dolžnikove obveznosti.

7.Pritožbeno sodišče tako meni, da so v danem primeru upnikovi stroški v zvezi s predlogom za odlog izvršbe bili potrebni izvršilni stroški, pri čemer je pravilno pritožbeno stališče, da v tovrstnem predlogu upnik ni bil dolžan navesti razlogov za odločitev, da predlaga odlog izvršbe. V kolikor ti razlogi niso pravi, bi imel možnost dolžnik ugovarjati takšnemu predlogu, potrebnost takšnih stroškov pa bi lahko izključila le morebitna ocena izvršilnega sodišča o šikanoznem ravnanju upnika, zlorabi procesnih pravil z njegove strani ali podobno, za kar pa v danem primeru ni osnove.

8. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi upnika napadeni sklep v izpodbijanem obsegu spremenilo tako, da je dolžniku naložilo tudi povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika v znesku 28,00 EUR kot stroškov sodne takse za navedeno upnikovo vlogo. Obrestnega zahtevka v zvezi s temi stroški pa upnik ni postavil. 9. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 3. točki člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 338 ZPP v povezavi s členom 15 ZIZ.

10. O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker jih pritožnik ni priglasil.