U-I-18/91

26/3-1992

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za oceno zakonitosti pravilnika izvršnih svetov ljubljanskih občin o pogojih in merilih za dodeljevanje družbenih stanovanj SLP-sklada, katera po pooblastilu izvršnih svetov ljubljanskih občin dodeljuje Samoupravna stanovanjska skupnost ljubljanskih občin, začetem po predlogu Skupščine občine Ljubljana-Vič-Rudnik in na pobudo Darje Vrhunc iz Ljubljane, na seji dne 26/3-1992

s k l e n i l o :

Postopek za oceno zakonitosti pravilnika izvršnih svetov ljubljanskih občin o pogojih in merilih za dodeljevanje družbenih stanovanj SLP-sklada, katera po pooblastilu izvršnih svetov ljubljanskih občin dodeljuje Samoupravna stanovanjska skupnost ljubljanskih občin (Uradni list SRS, št. 21/89), se ustavi.

O b r a z l o ž i t e v

Skupščina občine Ljubljana-Vič-Rudnik je s predlogom začela postopek za oceno zakonitosti v izreku sklepa navedenega pravilnika. Ustavno sodišče je to zadevo združilo s pobudo Darje Vrhunc iz Ljubljane zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Pobudnica in predlagateljica trdita, da izvršni sveti ljubljanskih občin niso bili pristojni za sprejem pravilnika, po katerem je stanovanjska skupnost ljubljanskih občin dodeljevala stanovanja. Pravica dodeljevanja družbenih stanovanj je bila po zakonu o stanovanjskih razmerjih vezana na pravico razpolaganja s stanovanji, zato bi ta pravilnik lahko sprejele le skupščine družbenopolitičnih skupnosti, ki so imele pravico razpolaganja s temi stanovanji ali skupščina samoupravne stanovanjske skupnosti, če je le-ta imela razpolagalno pravico. Nikakor pa pravilnika ne bi mogli sprejeti izvršni sveti, ki ga lahko le izvajajo, če jih za to pooblastijo skupščine družbenopolitičnih skupnosti. Tudi po prenosu pristojnosti samoupravnih interesnih skupnosti na izvršne svete na podlagi ustavnega zakona pravica dodeljevanja stanovanj ni mogla preiti na izvršne svete. Pobudnica Darja Vrhunc izrecno izpodbija še 29. in 30. člen pravilnika, ki sta po njenem mnenju omogočala izjemno dodeljevanje družbenih stanovanj brez vsakih kriterijev in brez prednostnega vrstnega reda.

Izpodbijani pravilnik so sprejeli s posamičnimi sklepi v maju, septembru in decembru 1989 izvršni sveti petih ljubljanskih občin. Pravilnik je temeljil na 36. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84), po katerem je stanodajalec s samoupravnim splošnim aktom o dodelitvi stanovanj določil osnove in merila za prednostni red, po katerem so se dodelila stanovanja, stanovanjske standarde in postopek za sprejem prednostnega vrstnega reda upravičencev za dodelitev stanovanj.

Izpodbijani pravilnik glede na izdajatelja ni samoupravni splošni akt, temveč podzakonski predpis.

Z dnem uveljavitve novega stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I) dne 19/10-1991 so po tretjem odstavku 159. člena tega zakona prenehali veljati vsi podzakonski predpisi, sprejeti na njegovi podlagi, razen štirih, ki jih zakon izrecno našteva.

Ustavno sodišče ugotavlja, da je na tej podlagi prenehal veljati izpodbijani pravilnik, kakor tudi zakonske določbe, s katerimi bi ga bilo potrebno primerjati. Zato je ustavno sodišče na podlagi 6. alinee drugega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) postopek ustavilo.

P r e d s e d n i k dr. Peter Jambrek

L O Č E N O M N E N J E

k sklepu št. U-I-18/91 z dne 26.3.1992

(priloženo k zapisniku 12. seje)

Nasprotujem predzadnjemu stavku v obrazložitvi ("Ustavno sodišče ugotavlja, da je na tej podlagi prenehal veljati izpodbijani pravilnik, kakor tudi zakonske določbe, s katerimi bi ga bilo potrebno primerjati."), katerega drugi del bi bilo treba izpustiti, in pa temu, da je bil izpuščen predzadnji odstavek iz osnutka sklepa z dne 18.3.1992, ki je kot nujen element razumljive obrazložitve logično sledil iz prvega dela prej citiranega stavka in bi ga bilo potrebno le dopolniti, ne pa izpustiti. Izpuščen je bil zato, ker je vseboval konstatacijo, da "ustavno sodišče ne ocenjuje predpisov, ki so prenehali veljati", in ker to stališče v ustavnem sodišču še ni bilo dokončno sprejeto oziroma potrjeno. Morda bo namreč v določenih primerih ustavnost takih predpisov vendarle treba ocenjevati (npr. takrat, kadar je predpis prenehal veljati šele med postopkom, a ga je potrebno odpraviti z učinkom ex tunc - ali pa tudi samo ugotoviti njegovo protiustavnost z učinkom ex nunc, kar bi prišlo v poštev seveda samo pri t.i. konkretni kontroli predpisov, ki jo sproži sodišče ali javni tožilec). Glede na to bi bilo treba uporabiti formulacijo, da takih predpisov ustavno sodišče praviloma ne ocenjuje - ali pa z odločitvijo počakati, dokler stališče v tem načelnem vprašanju ne bi bilo dokončno sprejeto.

Dopolnitev predzadnjega stavka obrazložitve z ugotovitvijo, da so poleg izpodbijanega pravilnika prenehale veljati "tudi zakonske določbe, s katerimi bi ga bilo potrebno primerjati", vnaša v pomanjkljivost obrazložitve, nastalo z izpustitvijo prej omenjenega odstavka, še dodatno nejasnost. Če je prenehal veljati zakon, s katerim bi izpodbijani podzakonski predpis moral biti v skladu, ni to nikakršen razlog za ustavitev postopka: a) če bi podzakonski predpis še veljal, bi bilo pač potrebno oceniti njegovo skladnost s sedaj veljavno zakonodajo oziroma v primeru odprave (ex tunc) tudi z zakonom, ki je medtem že prenehal veljati;

b) ker pa je izpodbijani predpis že prenehal veljati, bi bilo treba:

- bodisi ustaviti postopek z obrazložitvijo, da ustavno sodišče predpisov, ki so prenehali veljati, praviloma ne ocenjuje (ne da bi navajali izjeme, ko pa jih vendarle lahko oziroma mora oceniti - glej zgoraj),

S o d n i k mag. Matevž Krivic