Jedro

Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od sprejema sklepa. Tudi po presoji sodišča pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, da obstojijo ovire za izvedbo rubeža terjatve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A. d.o.o., je Davčni urad Maribor zarubil terjatev dolžnika do tožeče stranke na podlagi (ob)računa št. S 01/2012 z dne 24. 1. 2012 v znesku 30.000,00 EUR z valuto 23. 2. 2012, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naložil, da zarubljeni znesek terjatve plača na v sklepu navedeni račun.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo, št. DT 499-29-190/2013-2 z dne 23. 7. 2013 in kot neutemeljene zavrnilo pritožbene ugovore tožeče stranke, da dolžnici po računu (obračunu) št. S 01/12 z dne 24. 1. 2012 ne dolguje ničesar. Na podlagi dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka v potrditev svojih navedb (cesijska pogodba št. 2/2012 in izpis kartice za davčno dolžnico z dne 4. 12. 2012) in po pregledu celotne dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da se iz predložene cesijske pogodbe ne vidi, da bi bila zadevna terjatev v znesku 30.000,00 EUR poravnana. Ugotavlja le, da je iz priložene kartice davčne dolžnice kot dobaviteljice razvidno, da je tožeča stranka za preostanek obveznosti od terjatve po obračunu S 01/12 v višini 75.000,00 EUR (dokument za znesek 67.500,00 EUR knjižen pod št. 01148/12) knjižila tri kompenzacije (22. 158,46 EUR dne 22.3.2012, 30.000,00 EUR dne 13. 6. 2012 in 15.000,00 EUR dne 21.6.2012) in plačilo 341,54 EUR dne 5.4.2012, in da ima saldo 0. Ker kompenzacije za 30.000,00 EUR ni predložila, prav tako iz te kartice ni razviden odstop terjatev po citirani cesijski pogodbi, tožena stranka ugotavlja, da terjatev v višini 30.000,00 EUR ni bila poravnana. Pojasnjuje tudi, da je odstop terjatve pogodba, s katero je tožeča stranka svojo terjatev do svojega dolžnika (B.B. s.p.) le prenesla na davčno dolžnico, s tem da, glede na določbe pogodbe, odgovornosti tožeče stranke za izterljivost odstopljene terjatve ni, saj je šlo za neodplačno cesijo. Dvom v verodostojnost priložene kartice dobaviteljev pa se po oceni pritožbenega organa poraja tudi zaradi dne 21. 9. 2012 prijavljene neporavnane obveznosti do davčne dolžnice po računu 01148/12 z dne 24. 1. 2012 v znesku 5.000,00 EUR v večstranski pobot, čeprav je iz kartice razvidno, da dolga po navedenem računu po knjiženi kompenzaciji z dne 21. 6. 2012 ni bilo več. Pritožbeni organ tudi ocenjuje, da tožeča stranka zgolj pavšalno navaja dejstva, za svoje navedbe pa ni ponudila ustreznih dokazil, medtem ko je davčna dolžnica svoje terjatve utemeljila z predložitvijo ustreznih listin iz katerih izhaja, da je upravičeno izdala račun (obračun) št. S 01/2012 z dne 24. 1. 2012, ki je zapadel v plačilo dne 23. 2. 2012 in da obstaja terjatev, ki se lahko terja.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in ponavlja pritožbene ugovore glede neobstoja zarubljene terjatve. Zatrjuje, da je mogoče iz same cesijske pogodbe nesporno ugotoviti, da je tožeča stranka odstopila del svoje terjatve v višini 30.00,00 EUR svojemu upniku, to je družbi A. d.o.o. in da je odstopljena terjatev do njenega dolžnika B.B. s.p., ki izhaja iz notarskega zapisa SV 1116/11, kar je v cesijski pogodbi tudi zapisano. Prav tako je tožeča stranka dne 8. 6. 2012 pisno obvestila B.B. s.p. o odstopu terjatve v znesku 30.000,00 EUR družbi A. d.o.o. Po povedanem in v skladu z določbo 425. člena Obligacijskega zakonika je jasno in nesporno, da je s sklenitvijo cesijske pogodbe ugasnila terjatev družbe A. d.o.o do tožeče stranke, do zneska odstopljene terjatve (30.000,00 EUR). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika je izdan na podlagi 173. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od sprejema sklepa.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, sta oba davčna organa obravnavala ugovor tožeče stranke v okviru ugovorov, ki jih ZDavP-2 za dolžnikovega dolžnika določa v drugem odstavku 174. člena. Tudi po presoji sodišča pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, da obstojijo ovire za izvedbo rubeža terjatve, zato soglaša z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve ugovora drugostopenjski organ in se v kolikor so tožbeni ugovor enaki ugovorom, ki so bili uveljavljeni že v ugovoru nanje tudi sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno so zato neutemeljeni tožbeni ugovori, s katerimi poskuša tožeča stranka (enako kot v postopku pred davčnim organom) neobstoj terjatve dokazati s sklenjeno cesijsko pogodbo o prenosu terjatve, ki jo je imela tožeča stranka do B.B. s.p. Listine in dokazila, na podlagi katerih je davčna dolžnica v postopku pred davčnim organom dokazala obstoj terjatve zoper tožečo stranko (obračun št. S 01/2012 z dne 24. 1. 2012, potrjeni predlog medsebojne kompenzacije za znesek 22.158,46 EUR z dne 1. 3. 2012, dobropis št. 3 z dne 20. 2. 2012 za znesek 7.500,00 EUR, kopija izpiska plačilnega prometa z dne 5. 4. 2012 za plačilo v znesku 341,54 EUR in kopijo potrjenega zapisnika o končnem obračunu za objekt Kompteh v Ljutomeru z dne 13. 4. 2012), dokazujejo obstoj neporavnane obveznosti tožeče stranke do davčnega dolžnika v višini 30.000,00 EUR, kakor tudi, da ta neporavnana obveznost (po obračunu št. S 01/2012) ni predmet citirane cesijske pogodbe.

Na podlagi ocene dokazne vrednosti predloženih listin v postopku davčne izvršbe je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.