Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče toženčev predlog zavrnilo (367.c člen istega zakona).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 32.215,72 EUR, ter 1.000 EUR iz naslova nezgodnega zavarovanja. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku poleg 1.000 EUR zavarovalnine plačati 33.215,72 EUR odškodnine. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik je zoper pravnomočno zavrnilno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, pri čemer ga omejuje na odločitev o plačilu dnevne odškodnine in zavarovalnine za invalidnost. Poudarja, da je v vseh policah dnevna odškodnina določena za posamezni dan zdravljenja ne pa njen maksimalen znesek. Meni, da bi moralo zato sodišče 200 dni aktivnega zdravljenja pomnožiti z zneskom 1000 EUR kot zneskom dnevne odškodnine. Da je zavarovalna vsota pri dnevni odškodnini, podobno kot pri zdraviliškem zdravljenju, določena za dan zdravljenja, izhaja iz 7. člena konkretnih splošnih pogojev. To potrjuje tudi že ime te odškodnine. Ker sodišči nista pojasnili, koliko znaša dnevna odškodnina za posamezni dan, sta storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo glede presoje invalidnosti. Ugotovitev sodišč o invalidnosti nasprotuje mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da skupni deficit v primerjavi z zdravim kolenom znaša 30 stopinj. Sodišči sta namreč zmotno enačili ocenjeno invalidnost, ki se ocenjuje v odstotkih, in stopinje omejene gibljivosti. Da zaključek sodišč ni logičen, potrjuje 2. točka 19. člena Tabele invalidnosti, ki določa, da lahko znaša invalidnost za omejeno gibljivost kolena po poškodbi največ 20 %. Toženka se ni sklicevala na določilo 6. točke 15. člena Splošnih pogojev, niti ni prerekala 12 % invalidnost. Meni, da sta sodbi neobrazloženi, saj se do prej navedenega nista opredelili. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi procesno kršitev, ker izvedenca ni neposredno zaslišalo.

4. Predlog ni popoln.

5. Po četrtem odstavku 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Zakon torej postavlja stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije. Tem formalnim pogojem pa predlagatelj ni zadostil. Ni namreč navedel okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnih vprašanj, niti ni izkazal obstoja sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse, niti ni zatrjevano, da te sodne prakse ni.

7. Vrhovno sodišče je nepopoln predlog za dopustitev revizije na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.