Jedro

Zakupna pogodba, ki je bila sklenjena v letu 1979, ni nična zaradi sprejetja nove ustave v letu 1991, dokler ne bo sprejet nov Zakon o rudarstvu (Ur. list RS 17/75). Če je tožena stranka - krajevna skupnost kot zakupnik s prodajo peska drugim kršila pogodbo, je to potrebno presojati po čl. 581/2 ZOR in ne po čl. 124 ZOR.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku (tč. 3 izreka), pravdnih stroških (tč. 4 izreka) in glede odločitve o začasni odredbi (tč. II izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. tč. 1 izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z dne 8.7.1979 in aneksa z dne 21.5.1981 ter podrejeni zahtevek za razvezo navedene pogodbe ter zahtevka za prepoved bodočih posegov. Delno pa je ugodilo zahtevku za plačilo odpeljanega gramoza ter toženi stranki naložilo plačilo 21.684,50 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1993 do plačila.

O pravdnih stroških je prvo sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Istočasno je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper tako sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu odločbo spremeni tako, da ugodi njenemu zahtevku v celoti podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožnika navajata, da gre za bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni takoj odločilo o predlagani začasni odredbi, nadalje navajata, da so podani pogoji za njeno izdajo. Tožnika trdita, da je sporna najemna pogodba nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom, ki veljajo v Sloveniji in da krajevne skupnosti nimajo nobenih kompetenc, da bi v lastnem imenu in za svoj račun ter v breme zasebnika opravljala gospodarsko dejavnost, kot je izkoriščanje peskokopa in prodajanje peska in gramoza na trgu.

Izpodbijana sodba na te trditve in to podlago tožbenega zahtevka ne odgovori in se sklicuje na Zakon o rudarstvu iz leta 1975, ki je bil izdan v samoupravnem socialističnem sistemu, pa še ta ni dopuščal krajevnim skupnostim pridobivanje rudnin za drug namen kot za lastne gradbene namene in za lastne potrebe. Krajevna skupnost ni imela zakonite podlage za sklenitev take pogodbe. Toliko manj pa sedaj ko Ustava Republike Slovenije na daje krajevnim skupnostim nobenih kompetenc in je poslovanje tožene stranke neustavno. Sodišče je na ta način napačno uporabilo materialno pravo in ker ni odgovorilo na stališča in trditve tožeče stranke o tem, da pogodba nasprotuje prisilnim predpisom, je bistveno kršilo določila postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pogoje pod katerimi se sme izkoriščati naravno bogatstvo določa le zakon (čl.70/2 Ustave). Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa sta tožnika žev tožbi navedla zakaj sta upravičena zahtevati razvezo najemne pogodbe. Če bi sodišče uporabilo določbe ZOR, ki urejajo zakup, bi lahko hitro zaključilo, da je pogodba v nasprotju s predpisi. Pri tem se tožnika sklicujeta da čl. 117 in 131 ne prihaja v poštev, ker tožnika ne zahtevata razveljavitev pogodbe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili v letu 1979 pogodbo s katero sta tožnika prepustila v najem (zakup) peskokop toženi stranki za plačilo, ki je bilo spremenjeno z aneksom v letu 1989. Določila pogodbe VI niso nejasna kakor izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Iz navedenih določil pa tudi iz zaslišanja tožnice izhaja, da je pesek, ki se odpelje iz spornega peskokopa na cesto Z. Š. in Z. M. brezplačen, za odpeljani pesek za ostale ceste na območju tožene stranke, pa se je slednja obvezala, da ga bo tožnikoma plačala.

V kolikor je tožena stranka prodajala pesek iz kamnoloma tudi drugim kot se zatrjuje v tožbi in kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, sporna pogodba ni nična. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno oprlo svojo odločitev na določila Zakona o rudarstvu (Ur. list SRS 17/75), saj je bila tožena stranka upravičena pridobivati pesek kot rudnino za lastne gradbene in druge potrebe (čl. 53/1 v zvezi s čl. 3 tč. 9 citiranega zakona). V kolikor je tožena stranka kršila določila navedenega zakona s tem, da se je ukvarjala s prodajo peska drugim, sporna pogodba kot že omenjeno ni nična, in je tožena stranka kvečjemu storila gospodarski prestopek. Neutemeljena je trditev v pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo določila Zakona o rudarstvu. Za odločanje v tej zadevi pa je pravno zgrešena trditev v pritožbi, da krajevna skupnost nima nobenih pristojnosti po novi ustavi. Dokler ne bo izvedena reorganizacija lokalne samouprave krajevne skupnosti obstojajo, niti jih nova ustava ne prepoveduje.

Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje tudi na določila čl. 70/2 Ustave Republike Slovenije. Ta člen Ustave samo določa, da pogoje pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogatstva določa le zakon.

Dokler Zakon o rudarstvu ne bo spremenjen, še vedno velja, ne glede na to, ali je bil sprejet v socialističnem samoupravnem sistemu, kot trdita tožnika v pritožbi. Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek, s katerim tožnika uveljavljata ničnost sporne pogodbe materialnopravno pravilna, je bilo v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo podrejeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala razveljavitev (razvezo) pogodbe pa je preuranjena če ne napačna. Materialno pravna podlaga za odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku niso določbe čl. 124 in ostalih ZOR (razveza pogodbe zaradi neizpolnitve), temveč ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba, določila čl. 581 in 582 ZOR kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in je bilo zaradi tega utemeljeni pritožbi ugoditi in v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 370 ZPP). Ker ima kot že omenjeno tožena stranka pravico izkoriščanja peska samo za ceste na območju krajevne skupnosti, ne pa tudi za prodajo, bo potrebno ugotoviti kam je tožena stranka prodala v letu 1990 8459 m3, v letu 1991 6904 m3 in v letu 1992 7276 m3 peska, kot izhaja iz ugotovitev izvedenca G. Če je tožena stranka prodala navedeni pesek drugim kupcem izven krajevne skupnosti, bo potrebno oceniti, ali je njeno ravnanje v skladu z najemno pogodbo (drugi odstavek čl. 581 ZOR). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za izdajo začasne odredbe samo iz razlogov, ker tožbena zahtevka nista utemeljena, je bilo v posledici tega ker je bilo delno ugodeno pritožbi in je bil razveljavljen podrejeni zahtevek, razveljaviti tudi odločitev o začasni odredbi, s tem da bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, upoštevati, da mora v takem primeru sodišče postopati hitro (prvi odstavek čl. 10 ZIP), ne pa tako kot je v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje odločalo o začasni odredbi več kot eno leto po vložitvi predloga.

Izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 ZPP.