Jedro

Materialna škoda, ki jo je mogoče povrniti, čeprav s težavami, ki jih opisuje tožnik (stroški znižanja in ponovnega zvišanja cen, iztoževanje zelo majhnih zneskov od velikega števila odjemalcev), ni škoda, ki ustreza pojmu težko popravljive škode v smislu določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Urad RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju: Urad) je v postopku ugotavljanja usklajenega ravnanja družb po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPomk-1) z odločbo ugotovil, da je pet družb, med katerimi je tudi tožnik, ravnalo „usklajeno pri zvišanju cen električne energije za gospodinjske odjemalce, saj so zvišanje cen napovedale sočasno, tj. 22. in 23.11.2007, v skoraj enakem znesku ter s pričetkom veljavnosti na isti dan, tj. 1.1.2008.“ S tako opisanim ravnanjem naj bi preprečevale, ovirale oziroma izkrivljale konkurenco v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Urad je ugotovil, da opisano ravnanje predstavlja kršitev 6. člena ZPomk-1 in 81. člena Pogodbe ES in je prepovedano in nično (2. točka izreka), odločil je, da morajo družbe prenehati s takim ravnanjem (3. točka izreka), da se izrek odločbe objavi na spletni strani Urada (4. točka izreka), in da med postopkom niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

2. Tožnik je s tožbo v upravnem sporu zahteval, da Vrhovno sodišče odpravi odločbo Urada.

3. Ker naj bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 predlaga, da Vrhovno sodišče do pravnomočne odločitve o tožbi z začasno odredbo zadrži „izvršitev in učinkovanje“ izpodbijanje odločbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na predlog za izdajo začasne odredbe in predlagala njegovo zavrnitev.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Tožnik navaja, da je na dan 1.1.2008 oskrboval 73.108 gospodinjskih odjemalcev. Izvršitev odločbe bi terjala postopek znižanja cen električne energije, kar je povezano z velikimi stroški, po pravnomočni (zanj ugodni) odločitvi Vrhovnega sodišča pa bi tožnik moral izvesti obraten postopek, torej zvišanje cen, „kar ne bi bilo le drago, ampak tudi nesmiselno.“ Škode, ki bi pri tem nastala tožniku, ne bi bilo mogoče popraviti, jo je pa mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe.

7. Materialna škoda, ki jo je mogoče povrniti, čeprav s težavami, ki jih opisuje tožnik (stroški znižanja in ponovnega zvišanja cen, iztoževanje zelo majhnih zneskov od velikega števila odjemalcev), ni škoda, ki ustreza pojmu težko popravljive škode v smislu določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Že iz tega razloga ni mogoče ugoditi predlagani začasni odredbi.

8. Tožnik opisuje težave pri morebitnem izterjevanju majhnih zneskov od njegovih odjemalcev (če bi se po pravnomočni odločitvi v zadevi pokazalo, da je znižanje cene zaradi izpodbijane odločbe neutemeljeno). Vendar pa vse opisano velja tudi v obratni smeri, torej pri morebitnih tožbah odjemalcev električne energije, naperjenih proti distributerjem (če bi se po pravnomočni odločitvi v zadevi pokazalo, da so zaradi odložitve izvršitve odločbe v času do pravnomočne odločitve plačevati previsoko ceno električne energije). Interes velikega števila odjemalcev gotovo pomeni javni interes, ki ga je treba upoštevati po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ko sodišče odloča o predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Ker pa je gospodarski družbi vendarle lažje uveljavlja svoje terjatve kot pa posameznim odjemalcem (npr. starejšim, prava neveščim, slabo obveščenim, z nižjimi dohodki), bi bila tako pojmovana javna korist z ugoditvijo začasni odredbe vsekakor prizadeta.

9. Tožnik navaja, da je bil porast cen distributerjev električne energije logična posledica porasta cen na veleprodajnih trgih in kot tak pravno dopusten. Navajanje razlogov za dvig cene električne energije je povsem nepomembno, saj tožena stranka z odločbo tožniku ne očita neutemeljenega dviga cen, pač pa usklajeno ravnanje skupaj s še štirimi distributerji električne energije pri določanju višje cene. Izpodbijana odločba zato ne predstavlja nobene ovire, da tožnik sam ne dvigne cene električne energije, ki jo dobavlja svojim odjemalcem na nivo, za katerega meni, da je (ekonomsko) utemeljen.

10. Glede na zgoraj navedeno tožnik ni izkazal, da bi pri zatrjevani škodi šlo za težko popravljivo škodo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zato je Vrhovno sodišče njegovo predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 56. člena ZPomk-1 v povezavi z 32. členom ZUS-1 kot neutemeljenega zavrnilo.