Jedro

Pri presoji skrbnosti dobrega strokovnjaka – notarja, je treba ugotoviti, ali je poznal vsebino celotnega posla ali le pogodb, ki jih je potrdil in jim podelil lastnost notarskega zapisa.

Vsaka najmanjša opustitev in malomarnost je podlaga za krivdno odgovornost.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku sedemdeset milijonov tolarjev oz. 292.104,82 euro s pripadajočimi obrestmi, ki naj bi jo toženec povzročil z nevestnim poslovanjem v svoji notarski pisarni, ker tožnici ni razložil, kaj podpisuje v štirih pogodbah v zvezi s prejemom posojila pri družbi O. d.o.o., zaradi česar je ostala brez lastne hiše. 2. Tožnica se je proti tej sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnica je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugotovitev, da je toženec odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, oziroma podrejeno, razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da sodišči nista z ustrezno skrbnostjo presojali vseh posamično izvedenih dokazov in vseh skupaj. Vse pravne posle med tožnico in družbo O. Ltd d.o.o. bi morali presojati kot celoto in v tem obsegu presoditi toženčevo sodelovanje. Upoštevati bi morali splošno znana dejstva o tem, da je bilo oškodovanih veliko ljudi in da je pri poslih sodeloval toženec, da ni mogel skrbno razlagati pogodb pri sestavi notarskega zapisa, če je v enem dnevu oz. v šestih urah sestavil kar 21 takih zapisov. Zato napada dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Pri tem še pojasnjuje, da bi moralo sodišče posebej opozoriti tožnico na njene pravice v postopku in ji nuditi popolno pravno pomoč, zlasti ker je toženec pravni strokovnjak. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava trdi, da gre za pravni posel: prodaj in odkupi nazaj. Pri tem pravnem poslu je toženec sodeloval tako, da je najprej sestavil notarski zapis za pogodbe o odkupu nazaj, nato pa še overil podpis na prvi pogodbi o prodaji. Pri tem tožnice nikoli ni poučil o vsebini takega posla in je povzročil, da je tožnica sklenila pogodbe, ki so zanjo škodljive. Ker je ravnal kot notar, torej oseba javnega zaupanja, bi moral biti toliko skrben, da bi tožnico opozoril na ničnost celotnega posla. Dodaja, da Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih določa, da se nepremičnina prenaša z vpisom v javno knjigo. Zato so pravno zmotni zaključki sodišč, da je tožnica s prodajno pogodbo z dne 27. 5. 2002 izgubila lastninsko pravico na nepremičnini. Pogodba ni bila overjena pri notarju, zato družba O. d.o.o. ni bila lastnica tožničine hiše tedaj, ko je sklepala pogodbo SV 982/2002, katere predmet ni bil mogoč. Ker Zakon o zemljiški knjigi ne ureja pridržka lastninske pravice na nepremičnini, bi moral notar po 42. členu Zakona o notariatu opozoriti stranke na neveljavnost pravnih poslov, ki jih sklepajo. Poleg tega bi morali sodišči prve in druge stopnje ugotoviti, da so pogodbe nične, ker nasprotujejo prisilnim predpisom, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 427/2003, v kateri družba sama zatrjuje ničnost pogodb. Po mnenju revizije bi moral toženec na vse to opozoriti stranke, zato ni mogoče trditi, da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo (izgubo lastninske pravice na nepremičnini) ni vzročne zveze.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) ,

je bila revizija vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev, ker ni utemeljena, saj toženec ni ravnal protipravno, tožnica pa ni dokazala niti vzročne zveze, niti škode. Meni, da ni utemeljen revizijski očitek, da je napačno uporabljeno materialn pravo, ker ZTLR določa, da se lastninska pravica na nepremičninah prenaša z vpisom v zemljiško knjigo. Ker lastninska pravica preide z dokončanjem razpolagalnega posla, to je izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, zamuda pri vpisu v zemljiško knjigo nima poledic, ki jih zatrjuje tožnica. To smiselno izhaja tudi iz drugega odstavka 17. člena ZZK, sploh pa je tožnica to pogodbo podpisala sama, po lastni volji, brez toženčevega sodelovanja. Trditev, da prodajna pogodba z dne 27. 5. 2002 ni podlaga za prenos lastninske pravice, ker podpis prodajalke ni bil overjen pri notarju, je dejanske narave in revizija zaradi tega ni dopustna. Sploh pa je bila pogodba overjena pri notarskem kandidatu, ki se je z vsebino pogodbe dolžan seznaniti le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev rubrik v vpisniku (65/4 ZN). To pomeni, da toženec ni imel nobenih obveznosti z vsebino te pogodbe. Tudi navedba, da ZZK nikjer ne ureja pridržka lastninske pravice, ni utemeljena. Sklepanje poslov s pridržkom lastninske pravice ni bilo neveljavno, kar izhaja iz sodne prakse, npr. Vrhovnega sodišča II Ips 677/2001. Očitek, češ da pogodba s pridržkom latninske pravice ni izpolnjevala pogojev veljavnosti, ker družba O. d.o.o. ni imela lastninske pravice, je očitek dejanskega stanja. Je tudi neutemeljen, kajti če lastninska pravica ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko novi lastnik doseže vpis z izkazom ustrezne ustrezne zasebne listine po 17. členu ZZK oz. sedaj drugem odstavku 150. člena. Okoliščina, da je bil, podpis tožnice overjen šele pozneje, ni pravno relevantna, saj predmet pogodbe ni nemogoč, poleg tega pa bi gospodarska družba od tožnice lahko zahtevala izstavitev ustrezne listine (oz. overitev podpisa). Tudi trditve o ničnosti pogodbe so po mnenju toženca okoliščine o obstoju vzročne zveze in so ugotovitev dejanskega stanja. V notarskem zapisu sklenjeni pogodbi nista povezani z izgubo lastninske pravice tožnice na hiši in presegata ratio legis vzročnost. Tudi če bi bila tožnica poučena, bi zaradi predhodno sklenjene pogodbe izgubila lastninsko pravico na svoji hiši. S sklenitvijo pogodbe v notarskem zapisu pa je lastninsko pravico spet pridobila. Sicer pa gre za nedopustno revizijo v zvezi z dejanskim stanjem glede revizijskih navedb, da sodišče ni upoštevalo splošno znanih dejstev, da pri vrednotenju dokazov ni upoštevalo števila sklenjenih notarskih zapisov, in povsem neutemeljeni očitek, češ da sodišče tožnici ni nudilo ustrezne pravne pomoč.

5. Po prvem odstavku 375. člena ZPP je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze in jih ovrednotilo, to, da je toženec sodeloval pri sklepanju mnogih pogodb določenega podjetja, pa ni mogoče vrednotiti v njegovo škodo, vsaj tako kot v pritožbi in v reviziji navaja tožeča stranka, ne. Sodišče je presojalo ravnanje toženca v konkretni zadevi in je z zaslišanjem prič ugotovilo, kako je potrjeval sporne pogodbe, da so dobile lastnost notarskega zapisa. Dokazna ocena je pridržana sodiščema prve in druge stopnje in se revizijsko sodišče ne spušča vanjo. Tudi očitek, da sodišče tožnice kot neuke stranke ni posebej opozarjalo na njene pravice, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ji je pojasnilo, kako je bila poučena o tem, da lahko predlaga dokaze le do določenega trenutka, sicer pa mora biti sodišče nepristransko do obeh pravdnih strank, ne glede na njuno izobrazbo ali specialna znanja.

8. Revizija utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, ko trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista celovito presojali razmerja med tožnico in podjetjem O. d.o.o., ki je bilo v ekonomskem interesu, da tožnica pridobi kredit za popravilo strehe stanovanjske hiše v P. in nakup pizzerie v V., posojilodajalec pa svoja finančna sredstva poveča z obrestmi za dano posojilo in drugimi prejemki. Za to sta sklenila več pogodb, ki skupaj tvorijo celoto „prodam in na obroke kupim nazaj”.

9. Res je toženec potrdil z močjo notarskega zapisa samo tri pogodbe in sicer: dne 30. 5. 2002 pod št. SV 961/02 prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice za Pizzerio v V., ki sta jo O. d.o.o. in tožnica sklenila 30. 5. 2002; dne 3. 6. 2002 pod št. SV 981/02 posojilno pogodbo, ki sta jo sklenila O. d.o.o.in tožnica 30. 5. 2002; dne 3. 6. 2002 pod št. SV 982/02 prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice za stanovanjsko stavbo in druge parcele, vpisane pri vl. št. 485 k.o. ..., ki so jo O. d.o.o. ter tožnica in njen sin sklenili 28. 5. 2002; medtem ko prodajne pogodbe, s katero je tožnica 27. 5. 2002 prodala stanovanjsko stavbo in druge parcele, vpisane pri vl. št. 485 k.o. ..., kupcu O., d.o.o., ni potrdil v obliki notarskega zapisa, temveč je 4. 6. 2002 samo overil tožničin podpis.

10. Pri tem presoji, ali je toženec pri izvrševanju svoje notarske pristojnosti ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pa sodišči nista razčistili dejanskega vprašanja, ali je toženec vedel za ekonomsko in pravno naravo celotnega razmerja.

11. Če je vedel za celotno razmerje, potem bi se morali sodišči prepričati, ali je ravnal v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o notariatu (ZN)(3), ki je v 42. členu notarju nalagal, da mora pred sestavo notarske listine poučiti stranke o vsebini in posledicah nameravanega pravnega posla ali izjave volje ter jih odvračati od nejasnih, nerazumljivih ali dvoumnih izjav, zaradi katerih bi moglo priti do pravd ali izpodbojnosti. Če je poznal celotno razmerje med tožnico in O. d.o.o., bi se moral zavedati, da je po 69. členu tedaj veljavnega Zakona o temeljnih latninskopravnih razmerjih (ZTLR)(4) nična sklenitev hipoteke, s katero si hipotekarni upnik zagotovi pridobitev lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini, pravico nabirati plodove ali kako drugače izkoriščati nepremičnino. Pri potrditvi pogodb sicer ni šlo za hipoteko, vendar je posojilodajalec postal lastnik nepremičnine in bi moral biti toženec posebej previden, da ne bi potrdil pogodb, zaradi katerih bi moglo priti do pravd ali izpodbojnosti. Vsaka prodajna pogodba s pridržkom latninske pravice ni nična zato, ker je predpisi tedaj niso urejali, toda v konkretnem primeru je tožnica pozneje vložila tožbo proti O. d.o.o. – v stečaju zaradi ugotovitve ničnosti prodajnih pogodb s pridržkom latninske pravice. Okrožno sodišče v Ljubljani je pod P 2243/2003-II ugodilo tožbenemu zahtevku in sodba je postala pravnomočna s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2074/2008, čeprav je sedaj vložena revizija. Res je sicer, da je v času potrditve pogodb 49. člen ZN notarjem še dovoljeval potrjevanje zasebnih listin, ki niso bile setavljene pri notarju ali odvetniku, toda notar jim je podelil lastnost notarskega zapisa, zato ni smel mimo njihove vsebine.

12. Če toženec ni vedel za celotno razmerje, temveč samo za pogodbe, ki jim je podelil lastnost notarskega zapisa, pa se zastavlja vprašanje, ali je mogoče skrbno sestaviti pogodbo ali notarski zapis, ne da bi se prepričali o lastninski pravici prodajalca? Za to je potreben vpogled v zemljiško knjigo in če prodajalec ni vpisan kot lastnik, je potrebna predložitev verige pogodb, ki so sposobne za vpis v zemljiško knjigo, vse do zadnjega prodajalca. Po 22. členu tedaj veljavnega ZZK je bila vknjžba stvarne pravice na podlagi zasebne listine mogoča samo, če je bil podpis osebe, katere opravica se omejuje, obremenjuje ali preneha, overjen.

13. Pogodba o nakupu hiše dne 27. 5. 2002, ki je navedena v prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice za stanovanjsko stavbo in druge parcele, ki ji je toženec podelil lastnost notarskega zapisa 3. 6. 2002 pod št. SV 982/02, tedaj še ni bila overjena, temveč je do overitve prišlo pozneje. Da pri overitvi podpisa tožnice, s katero je 27. 5. 2002 prodala svojo hišo, ni bilo treba presojati vsebine pogodbe, izhaja iz 64. člena ZN. Tudi trditev revizije, češ da ni bil mogoč oz. dopusten predmet pogodbe s pridržkom lastninske pravice za stanovanjsko stavbo ni utemeljena, saj se stanovanjske hiše redno prodajajo v pravnem prometu. Bolj sta vprašljiva pravna podlaga pogodbe in volja pogodbenih strank, ker je v prodajni pogodbi s pridržkom latninske pravice v prvem členu posebej navedeno, da pogodbene stranke sporazumno ugotavljajo lastništvo prodajalca O. d.o.o.. Zato bo treba v ponovljenem postopku z zaslišanjem strank še posebej preveriti pomen in voljo strank ob tem zapisu. Poleg tega ni jasno, zakaj je pogodbo poleg tožnice kot kupec sklepal tudi M. Z., če je posest na hiši ohranila le tožnica in je bil v šestem členu samo nanjo predviden vpis lastninske pravice po odplačilu celotnega dolga.

14. Trditev tožene stranke, češ da je bila obligacijska pogodba za prodajo hiše dne 27. 5. 2002 vendarle sklenjena in da bi bilo mogoče overitev podpisa tudi iztožiti, je le ugibanje o izidu pravde, v kateri bi tožnica lahko uveljavljala različne ugovore ali zahtevala ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Pomembno je, da je moral notar po 42. členu tedaj veljavnega ZN pred sestavo notarske listine stranke poučiti o vsebini in posledicah nameravanega pravnega posla ter jih odvračati od nejasnih, nerazumljivih ali dvoumnih izjav, zaradi katerih bi moglo priti do pravd ali izpodbojnosti; in da se po 33. členu tedaj veljavnega ZTLR pridobi lastninska pravica na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo, pogodba z dne 27. 5. 2002 pa ni bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo, ker podpis ni bil overjen.

15. Seveda pa od nikogar ni mogoče zahtevati absolutne skrbnosti, tudi od notarja kot osebe javnega zaupanja ne. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku natančno ugotoviti v čem naj bi toženec ne ravnal dovolj skrbno in ali je bilo njegovo ravnanje malomarno, kar je po 135. členu OZ podlaga za njegovo krivdno odgovornost. 16. Vzročno zvezo in škodo, ki jo mora dokazati tožnica, bo moralo sodišče natančneje ugotoviti. Mnenje sodišča prve stopnje, da ju ni, ker je tožnica v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica stanovanjske stavbe, je preuranjeno, saj so v zemljiški knjigi pri tem vložku vpisane številne plombe zaradi pridobitve lastninske pravice. Tudi posledice pravnomočno ugotovljene ničnosti prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice bodo tožnici lahko omogočile vrnitev predhodnega stanja po 87. členu OZ. Če tožnica ne bo lastnica stanovanjske hiše v P., pa bo treba ugotoviti morebitni obseg škode, pri čemer bo treba upoštevati, da naš pravni red omogoča prodajo stanovanjske hiše tudi v primeru, če se s hipoteko zavarovan dolg ne vrne.

17. Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, nista popolno ugotovili vseh pomembnih dejstev. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bilo pogojev za spremembo sodbe, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo, ko bo znan uspeh pravdnih strank.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS št. 13/1994- 41/1995 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 6/1980 - RS, št. 4/91