Jedro

Tudi če bi držale tožnikove navedbe o tem, da gradnja na zemljiščih ni mogoča, kar pa v upravnem postopku ni bilo izkazano, tega prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ nista mogla upoštevati, dokler je v veljavi predpis, ki tožnikova zemljišča uvršča med stavbna zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 od nezazidanih stavbnih zemljišč na parc. št. 2194/1 in 2194/6, obe k.o. ..., v znesku 253,99 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), po kateri se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni akt in drugih območjih, ki so opremljena z vodovodom in električnem omrežjem. Pri določitvi višine nadomestila se poleg namembnosti stavbnega zemljišča upošteva območje, v katerem se nahaja stavbno zemljišče, opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo in dejanske možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo. Nadalje navaja, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča obračunava ne glede na to ali je stavbno zemljišče v uporabi ali ne, pri čemer se pri obračunu nadomestila upošteva namembnost, določena v prostorskih aktih, v konkretnem primeru za parc. št. 2194/1 k.o. ... 1058,00 m2 in za parc. št. 2194/6 k.o. ... 1102,00 m2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče na navedenih parcelah, saj nepremičnini ležita na območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji na podlagi 20. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. 3. 2015 oziroma v roku treh mesecev po prejemu podatkov.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo, št. DT 4224-16599/2015-3 z dne 16. 11. 2015, pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedel, da je v postopku reševanja pritožbe pridobil mnenje pristojnih občinskih služb, v katerem je ugotovljeno, da je parcele možno opremiti s komunalno infrastrukturo. Glede na navedeno je zaključil, da predmetni nezazidani stavbni zemljišči izpolnjujeta pogoje opredeljene v 218.b členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Navedeno je potrdil že z odločbami o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2012, 2013 in 2014. Na podlagi razpoložljivih prostorskih podatkov in fotografij občinske službe ugotavlja, da je bila površina grabna s hudournikom že odšteta. V zvezi s predlogom tožnika, da naj se uredijo propusti meteornih vod iz hriba nad vasjo in odstrani graben s predmetnih parcel, saj bi bil s tem zagotovljen pogoj za postavitev objektov na predmetnih parcelah, je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da navedeno ni predmet tega postopka in ne more vplivati na odmero nadomestila za leto 2015. Ugotovil je, da v letu 2015 na območju katastrske občine ... ni bilo elementarne nesreče, saj že sam tožnik navaja, da so bili objekti pod grabnom ogroženi ob nalivih dežja v letu 2010. Glede na navedeno ni bilo mogoče upoštevati 3. alinee tretjega ostavka 15. člena Odloka, iz katere izhaja, da so lahko zavezanci v primeru elementarne nesreče za določen čas (za dobo enega leta), z možnostjo podaljšanja še za eno leto, oproščeni plačila nadomestila.

3. Tožnik v tožbi navaja, da graben razpolavlja obe parceli in onemogoča gradnjo stavbe, zato smiselno želi, da se nadomestila ne odmeri. Drugostopenjskemu organu očita, da se opira izključno na zakon in odlok, ne pa na dejansko stanje v naravi. Vztraja pri tem, da gradnja na predmetnih parcelah ni možna, dokler se ne reši prostorske ureditve z umestitvijo prepustov meteornih vod. Priznava, da je za navedeni parceli zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak in odvoz odpadkov ter dostop na javno cesto, vendar sta parceli neuporabni za gradnjo, zaradi nerešenega vprašanja meteornih vod. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, v ponovnem postopku pa naj se parceli obravnavata po dejanski rabi (njiva in pašnik) do ureditve odtekanja vode iz pobočja in torej ne po namenski rabi zemljišč.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZSZ se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselji mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni akt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodom in električnim omrežjem.

7. Sodišče pojasnjuje, da je o tožnikovi tožbi zoper odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na istih parcelah za leto 2012 že odločalo s sodbo št. III U 376/2014-8 z dne 22. 5. 2015, o tožbi zoper odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na istih parcelah za leto 2013 s sodbo III U 125/2015 z dne 13. 11. 2015 in o tožbi zoper odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na istih parcelah za leto 2014 s sodbo III U 126/2015-7 z dne 11. 3. 2016. 8. Enako kot v navedenih postopkih, tudi v tem primeru velja, da sta sporni parceli po prostorskih aktih Občine Piran namenjeni za gradnjo in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, predpisane v 218.b členu ZGO-1, kar je bilo ugotovljeno v upravnem postopku pred upravnim organom prve in upravnim organom druge stopnje. Prvostopenjski organ je na ugovor tožnika pri odmeri nadomestila od površine parcel odštel 350 m2, ki predstavljajo ugotovljeno površino hudournika, kot vodne površine.

9. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na 404. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka (v predmetni zadevi je to Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran) in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja tistega leta, za katerega se odmerja nadomestilo.

10. Sodišče se ne strinja z navedbami v tožbi, da prvostopni organ nadomestila sploh ne bi smel odmeriti. Drugi odstavek 58. člena ZSZ določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni akt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Glede na navedeno pravno podlago in ugotovljeno dejansko stanje, je prvostopenjski organ tožniku pravilno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015. 11. Ugovor tožnika, da prvostopenjski organ nadomestila ne bi smel odmeriti, glede na to, da na spornih parcelah, po zatrjevanju tožnika, gradnja ni mogoča, ni utemeljen. Tudi po mnenju sodišča prvostopni organ ni mogel odločiti drugače kot je odločil, saj bi sicer ravnal v nasprotju z navedenimi predpisi. V obravnavani zadevi velja, da so zadevna zemljišča nezazidana stavbna zemljišča. Tudi če bi držale tožnikove navedbe o tem, da gradnja na navedenih zemljiščih ni mogoča, kar pa v upravnem postopku ni bilo izkazano, tega prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ nista mogla upoštevati, dokler je v veljavi predpis, ki tožnikova zemljišča uvršča med stavbna zemljišča. V ostalem delu sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Ker je izpodbijani akt pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.