Jedro

Tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine je bil zavrnjen, ker pravilno opozorjen ni zmogel ovreči s splošnimi pogoji dogovorjene domneve o vzročni zvezi med lastno alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.999,92 EUR (prej 2.156.740 SIT). Tožnik je bil kot voznik motornega kolesa udeležen v prometni nesreči 28. 5. 2000, ko voznik osebnega avtomobila ni upošteval pravil o prednosti. Tožnik je uveljavljal plačilo dnevne odškodnine in invalidnine na podlagi s toženo stranko sklenjenega kombiniranega življenjskega in nezgodnega zavarovanja po pogodbi št. 60606, katere sestavni del so Splošni pogoji (SPNZ 1996). Tožnik je imel ob nezgodi v krvi več kot 0,5 ‰ alkohola (0,95 g/kg – 1,12 g/kg etilnega alkohola v krvi). Po 13. točki 15. člena Splošnih pogojev je izključena obveznost tožene stranke plačati zavarovalnino, ker tožnik v postopku ni izpodbil vzročne zveze med vplivom alkohola nanj in nastalo nezgodo oziroma škodo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče ne more spregledati pravnomočne kazenske sodbe zoper povzročitelja nesreče. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in protislovni, ko sta sodišči na stališču, da tožnik ni pravočasno predlagal listine iz kazenskega spisa. Tožnik se je že v drugi pripravljalni vlogi skliceval na kazenski spis in na obstoj kaznivega dejanja. Nejasni so razlogi drugostopenjske sodbe, da je prvostopenjsko sodišče jasno opozorilo, da bo zahtevek zavrnilo, če tožnik ne bo predlagal ustreznih dokazov. Prvo sodišče bi moralo biti bolj natančno, ker se tožniku niti sanjalo ni, da ga sodišče šteje za povzročitelja prometne nesreče, čeprav je tekel kazenski postopek proti tretji osebi. Sodbi nimata razlogov, da je določba 13. točke 15. člena Splošnih pogojev nična. Nejasni so razlogi, da je sodba postala pravnomočna 19. 1. 2005 in da jo je tožnik predlagal šele po prvem naroku, saj tožnik sodbe ni prejel ob pravnomočnosti, ampak jo je takoj predlagal, ko jo je prejel. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker je 13. točka 15. člena Splošnih pogojev uporabljena zgrešeno. Ves čas je jasno, da škoda ni bila povzročena zaradi alkohola tožnika, ampak zaradi zakrivljene prometne nesreče s strani tretje osebe. Zato Splošni pogoji ne pridejo v poštev. Sodišče je kršilo tožnikove ustavne pravice, saj ni sodilo pošteno. Ignoriralo je ključno dejstvo – pravnomočno kazensko sodbo, čeprav je vpogledalo v kazenski spis.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z večkratnim ponavljanjem trditev, da so razlogi sodišč druge in prve stopnje nejasni in protislovni. Revizijsko sodišče tem trditvam ne more pritrditi, saj sta obe sodbi popolnoma jasni, razumljivi in logični, brez kakršnihkoli protislovij. Vse, kar revizija izpostavlja, je v sodbah obeh nižjih sodišč natančno obravnavano in utemeljeno z materialnopravnimi predpisi ter skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Pravilna pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je pogodba o kombiniranem zavarovanju št. ... med pravdnima strankama. Sestavni del te pogodbe so Splošni pogoji (SPNZ 1996). Na podlagi te pogodbe je tožnik uveljavljal plačilo zavarovalnine. Tožnik neutemeljeno trdi, da Splošni pogoji ne pridejo v poštev, češ, da je prometno nesrečo zakrivila tretja oseba. Tožnik pač uveljavlja zahtevek iz lastnega pogodbenega zavarovanja, zato je v razmerju do tožene stranke odločilna zavarovalna pogodba ter tej dodani Splošni pogoji. Sodišče prve stopnje je obravnavalo te Splošne pogoje in presodilo, da niso nični in da ni razloga, da bi se zavrnila uporaba posameznih določb Splošnih pogojev. Pritožbeno sodišče se je s tako presojo strinjalo. Zato je neutemeljena revizijska trditev, da sodbi nimata razlogov o ničnosti določbe 13. točke 15. člena Splošnih pogojev.

8. Obravnavani Splošni pogoji vsebujejo omejitve zavarovalnega varstva v 14. - 16. členu. Za obravnavano zadevo je odločilen 15. člen Splošnih pogojev, ki določa, kdaj so iz zavarovanja izključene nezgode. Relevantna je določba 13. točke 15. člena Splošnih pogojev, po kateri je „iz zavarovanja izključena nezgoda, ki jo zavarovanec utrpi zaradi motnje zavesti ali zaradi pomembnega zmanjšanja svojih duševnih zmožnosti zaradi alkohola, mamil ali medikamentov; šteje se – če se ne dokaže nasprotno - , da je nezgoda nastala zaradi vzročne zveze delovanja na zavarovanca: če je kot voznik motornega vozila imel ob nezgodi v krvi več kot 10,8 milimolov (0,5 ‰) alkohola ali več kot 21,6 milimolov (1 ‰) ob drugih nezgodah ...“.

9. Za tožnika je ugotovljeno, da je imel v času nesreče v krvi več kot 0,5 ‰ alkohola. Za tožnika je tako veljala domneva, da je nezgoda nastala zaradi vzročne zveze delovanja alkohola nanj. V skladu s citirano 13. točko 15. člena Splošnih pogojev je imel tožnik možnost dokazati nasprotno, na kar je bil tožnik v prisotnosti pooblaščenega odvetnika na prvem naroku za glavno obravnavo jasno opozorjen. Pojasnjeno mu je bilo, da mora predlagati ustrezen dokaz v zvezi z izpodbijanjem vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nezgodo, sicer bo tožbeni zahtevek zavrnjen. O tem je vse podrobno in razumljivo obrazloženo v izpodbijani sodbi, zato je neutemeljena revizijska trditev, da so nejasni razlogi drugostopenjske sodbe v zvezi z opozorili.

10. Izkazalo se je, da tožeča stranka ni predlagala nobenega relevantnega dokaza, s katerim bi lahko izpodbila domnevo iz 13. točke 15. člena Splošnih pogojev, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola na zavarovanca. Tožnik sicer trdi, da se pravnomočne kazenske sodbe ne more spregledati in da se kazenski spis ne more ločiti na posamezne listine. To stališče je zmotno, kajti spis kot celota ni dokaz, poleg tega pa tožnik niti kazenskega spisa kot celote niti posamezne listine v tem spisu ni pravočasno predlagal kot dokaz. Posamezne listine iz kazenskega spisa so bile prebrane v skladu z vezanostjo sodišča na dokazne predloge strank. Tožnik je kazensko sodbo predlagal kot dokaz šele 9. 5. 2005, po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pojasnil, zakaj tega dokaza ni mogel predložiti prej. V skladu z 286. členom ZPP navedeni dokaz pri odločanju ni bil upoštevan. Tako stališče nižjih sodišč je pravilno in ga ne more ovreči revizijsko zatrjevanje, da je tožnik sodbo predlagal kot dokaz takoj, ko jo je prejel. Razloge, zakaj kazenske sodbe brez svoje krivde ni mogel predložiti sodišču pravočasno, bi moral utemeljiti ob predložitvi dokaza, ne pa šele v pritožbi in reviziji. Pri tem so neutemeljene tudi revizijske trditve, da se je tožnik že v drugi pripravljalni vlogi skliceval na kazenski spis in obstoj kaznivega dejanja. Za tovrstne trditve namreč ni predlagal nobenega dokaza. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da sam potek kazenskega postopka zoper voznika osebnega avtomobila ne zadošča za oceno, da je izpodbita domneva vzročne zveze med tožnikovo alkoholiziranostjo in nezgodo.

11. Revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost revizijskih trditev o kršitvah postopka in nadaljnjih trditev o kršitvi ustavnih pravic ter poštenega sojenja, saj gre za pavšalne navedbe, ki niso obrazložene. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta se oprli na pogodbo med strankama in pravilno zaključili, da je tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnjen, ker pravilno opozorjen ni zmogel ovreči domneve o vzročni zvezi med lastno alkoholiziranostjo in nastalo nesrečo. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).