P-6/04

3. 5. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah, na seji dne 13. maja 2004

odločilo:

Za odločanje o zahtevi Župnijskega urada A. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 23 vinograd v izmeri 17.469 m2, pred podržavljenjem vpisana v vl. št. 229 k.o. Ž., parc. št. 43 njiva v izmeri 4891 m2, parc. št. 44/2 travnik v izmeri 342 m2 in parc. št. 44/1 njiva v izmeri 1978 m2, vpisane pred podržavljenjem v vl. št. 3 k.o. Ž., je pristojna Upravna enota Brežice.

Obrazložitev

A.

Okrajno sodišče navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo v izreku navedenih nepremičnin vložena pri Upravni enoti Brežice. Upravna enota Brežice je dne 1. 10. 1996 navedeno zahtevo odstopila v reševanje Okrajnemu sodišču v Brežicah. Upravna enota je svoje razloge pojasnila v sklepu št. 321-315/92-1/9 z dne 14. 8. 1996. V obravnavanem primeru naj bi šlo za podržavljenje na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki ima vse sestavine pravnega posla, kupnina naj bi bila plačana ter naj bi bil opredeljen namen - za arondacijo.

Arondacijska odločba naj bi temeljila le na predlogu Kmetijske zadruge Bizeljsko, ne pa na odločbi o dovolitvi arondacije, kot je to določal Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl. - v nadaljevanju TZIKZ). Okrajno sodišče pa meni, da je bila nepremičnina Župnijskemu uradu A. podržavljena z odločbo Komisije za arondacijo Občine Brežice št. 462-289/63-3 z dne 21. 8. 1963 in ne na podlagi kupoprodajne pogodbe. Pravni temelj podržavljenja naj bi bil TZIKZ, ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). V zahtevi za denacionalizacijo predlagatelj ni niti zatrjeval grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, kar je procesna predpostavka za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Prenos nepremičnin v zemljiško knjigo je bil opravljen na podlagi arondacijske odločbe. Zato naj bi sodišče ne bilo pristojno za reševanje navedene zadeve.

B.

ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je odvisna predvsem od vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo predlagatelja 29. točka 3. člena ali 5. člen ZDen.

Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo zemljišč, arondiranih na podlagi TZIKZ, že opozorilo (odločba št. U-I- 75/92 z dne 31. 3. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 27), da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos zemljišč v državno last, in da je bila arondacijska odločba, ki je večinoma sledila tako sklenjenemu pravnemu poslu, lahko zgolj fiktivna. Pravni naslov za prehod lastninske pravice na državo je v teh primerih vsekakor bil pravni posel, ne pa arondacijska odločba. Besedilo 5. člena ZDen torej res zajema vse primere, ko je bil pravna podlaga za prehod premoženja v državno last sicer akt državnega organa, vendar pa je bil podlaga za njegovo izdajo poprej sklenjen veljaven pravni posel.

V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Iz arondacijske odločbe z dne 21. 8. 1963 izhaja, da so parc. št. 23, 43, 44/2 in 44/1 k.o. Ž. postale družbena lastnina v uporabi Kmetijske zadruge B. in da je predlagateljica arondacijskega postopka Kmetijska zadruga B. nastopila posest in užitek arondiranih zemljišč z izdajo odločbe. V II. točki izreka arondacijske odločbe je bila določena odškodnina v višini 431.380 din, ki je bila dogovorjena med arondacijskem upravičencem in zavezancem dne 14. 4. 1963 s sporazumom (kupoprodajno pogodbo), ki ga je odobrila arondacijska komisija dne 15. 7. 1963. Ta sporazum je sicer poimenovan kot kupoprodajna pogodba, vendar je treba to pogodbo presojati po namenu, ali sta stranki želeli skleniti kupoprodajno pogodbo ali se le dogovoriti o višini odškodnine. Če bi šlo za pravno veljavno pogodbo, bi morala biti sklenjena tako, da bi bila pravni temelj za vknjižbo družbene lastnine. Iz 2. točke pogodbe izhaja, da se kupnina plača po pravni veljavnosti pogodbe, s tem, da v pogodbi ni bilo opredeljeno, kdaj je pravno veljavna. Pogodbe ni odobril Svet občinskega ljudskega odbora, čeprav je bila po 22. členu Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nasl.) odobritev obvezna, pogodba ni bila predložena davčnemu organu na podlagi 14. člena Uredbe o prometnem davku od nepremičnin in pravic (Uradni list FLRJ, št. 46/60), niti ni bil overjen podpis prodajalca. Pogodba torej ni bila pravno veljavno sklenjena po takratnih predpisih in torej ni mogoče šteti, da je bil prenos premoženja opravljen na podlagi te listine. Iz pogodbe je razvidno, da jo je kmetijska inšpekcija potrdila 11. 10. 1963, torej ko je bila odločba o arondaciji že izdana.

Pogoj za pristojnost sodišča po 5. členu ZDen je, da je bil prenos premoženja opravljen na podlagi pravnega posla. V obravnavanem primeru pa pravni posel ni bil sklenjen po takrat veljavnih predpisih, zato je treba pogodbo z dne 14. 4. 1963 šteti le kot sporazum o višini odškodnine. TZIKZ je urejal arondacijo v členih 53 do 68 in je predvidel sporazume med lastnikom in arondacijskim upravičencem. Da gre za odškodninski sporazum v smislu določb navedenega zakona in ne za pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od arondacijskega postopka, izhaja tako iz odločbe o arondaciji kot iz narave sporazuma samega.

Ker iz navedene dokumentacije ne izhaja, da bi šlo za samostojen pravni posel, sklenjen po takrat veljavnih predpisih, temveč da gre le za odškodninski sporazum v okviru arondacijskega postopka, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo v izreku navedenih nepremičnin pristojna Upravna enota Brežice.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03-popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić