Jedro

Presoje, kako je naveden abstraktni zakonski dejanski stan izpolnjen v obravnavanem primeru, izpodbijana odločba ni vsebuje.

Ker je tožnik imel sodno varstvo v rednem upravnem sporu (v katerem je sodišče presojalo zakonitost izpodbijane odločbe in preko zatrjevanih nepravilnosti tudi uveljavljane kršitve človekovih pravic), niso podani pogoji za hkratno sprožitev subsidiarnega upravnega spora, tj. zaradi varstva ustavnih pravic.

Izrek

Tožbi se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe št. Bpp 225/2011-2 z dne 11. 7. 2011, ugodi, ta odločba se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v ponovni postopek.

Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev kršitve človekovih pravic, zavrže. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu – predsednica sodišča (v nadaljevanju organ za Bpp) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 1. 6. 2011. V obrazložitvi navaja, da je prosilec zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v „kazenski zadevi št. II Kr 85941/2011 zoper A.A. in B.B., in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči prve in druge stopnje oz. v prvi fazi dopolnitve zahteve za preiskavo OS NM št. II Kr 85941/2010 z dne 27. 5. 2011 s 15 dnevnim rokom, prejeto 30. 5. 2011“. Po presoji prošnje in vpogledu v kazenski spis je organ za BPP presodil, da prošnja ni utemeljena. Prosilec je bil z dopisom Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27. 5. 2011 pozvan na dopolnitev vloge, s katero je zahteval preiskavo zoper A.A., zaposlenega v ZPKZ Dob, zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in drugih, s tem, da mu je bilo natančno obrazloženo, kako zahtevo dopolniti. Prosilec je zadevo sam dopolnil. S sklepom opr. št. I Kr 85941/2010 z dne 23. 6. 2011 se je Okrožno sodišče v Novem mestu izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Trebnjem. Organ za Bpp je ocenil, da tudi za nadaljnji postopek prosilcu ni mogoče dodeliti odvetnika oziroma brezplačne pravne pomoči v obravnavani zadevi, saj niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Zato je prošnjo zavrnil. Tožnik vlaga tožbo zaradi odprave odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 255/2011 z dne 11. 7. 2010 in zaradi ugotovitve kršitve človekove pravice do enakega varstva pravic, pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva z odločitvijo oziroma zavrnitvijo brezplačne pravne pomoči in predlog za nujno obravnavo po ZBPP ter predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Odločbo izpodbija zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka (tožbene navedbe v točkah II., III, V. in VI.) V točkah VII. in VIII. pa tožbo utemeljuje glede dela, v katerem uveljavlja, da izdaja odločbe pomeni dejanje, s katerim so mu kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožnik ugovarja, da je organ za Bpp njegovo prošnjo zavrnil s posplošeno utemeljitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, ne da bi navedel, kateri kriteriji niso izpolnjeni ter zakaj. Takšna odločitev in pavšalna obrazložitev pomeni odmik od ustaljene sodne prakse, saj 22. člen Ustave zagotavlja, da sodišče ne sme vsebinsko podobnih ali enakih primerov obravnavati neenakopravno. V po vsebini enakih primerih pa je Okrožno sodišče v Ljubljani z odločbo št. Bpp 730/2011 prošnji za brezplačno pravno pomoč ugodilo. V obravnavni zadevi so še trdnejša dokazila prekoračitve pooblastil oziroma zlorabe položaja in nehumanega ravnanja – ocena varuhinje človekovih pravic, dokument ZPKZ Dob z dne 4. 3. 2011, dopis zastopnika pacientovih pravic, odgovor na pritožbo Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Napačna odločitev se potrjuje tudi s tem, da mu je sodišče odgovorilo (tožbi priložen dopis), da v obravnavani zadevi ni šlo za nujnost zadeve v smislu 36. člena ZBPP, kar je povsem v nasprotju z odločanjem Okrožnega sodišča v Ljubljani v istovrstni zadevi, ki je odločilo prednostno, tako da mu je bila dana možnost izvedbe pravnega dejanja s strokovno pomočjo. Po tožnikovem razumevanju je pogoj za nujnost časovni rok, katerega zamuda bi zanj pomenilo posledico. V predmetnem pojasnilu sodišča je napačno sklicevanje na ZUP, ki se po drugem odstavku 34. člena ZBPP uporablja le, če ZBPP ne določa drugače. Prvi odstavek 36. člena ZBPP pa določa, da se ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči le-ta nemudoma odobri samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam. Tako bi organ za Bpp moral odobriti (ali zavrniti) brezplačno pravno pomoč vsaj za dejanje dopolnitve zahteve za preiskavo v roku, v katerem je tožnik moral opraviti procesno dejanje. Organ za Bpp sploh ni ugotavljal finančnega stanja. Ugotovitvenega postopka ni izvedel, odločil je po vsebini, ki ni vezana na ugotovitveni postopek. Odločitev ne sledi namenu, opredeljenem v 1. členu ZBPP. Tožnik organu za Bpp nadalje očita, da je odločil na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Če bi odločil nemudoma, bi ugotovil, da ni v roku oddal dopolnitve zahteve za preiskavo, torej bi bil izpolnjen kriterij za podelitev brezplačne pravne pomoči. Organ je stanje iz listin spisa ugotavljal po pretečenem prekluzivnem roku, ko mu ni preostalo drugega, kot da zahtevo dopolni sam. Tožnik navaja, da odločitev temelji na dejstvu, da je bila zahteva za preiskavo že dopolnjena, kar pa je bil le del zahteve za brezplačno pravno pomoč. Tudi če bi veljalo stališče, da do nje ni upravičen, to ne pomeni, da je ne potrebuje v v morebitnih nadaljnjih procesnih dejanjih. Do tega se organ za Bpp ni opredelil. Obrazložitev odločbe ne zadosti niti minimalnim procesnim pravilom po obrazložitvi odločitve v obliki, ki bi omogočila kvalificirano pritožbo. V drugem delu tožbe tožnik vtožuje, da je organ za Bpp posegel v njegove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Pri tem se sklicuje na listine in sodno prakso. V konkretnem primeru je šlo za kršitev človekovih pravic, še posebej zato, ker je negativna posledica – opravljeno procesno dejanje na laičen način, kar ima lahko zaradi pravno nepravilne vsebine za posledico prekinitev pregona - že nastala. Da je šlo za zavesten poseg v te pravice, dokazuje dejstvo, da je sodnica zaradi izgubljenega upravnega spora v zadevi opr. št. I U 1481/2010 vedela, da nepravilno oziroma nezadostno obrazložena odločba pomeni nezakonitost. Tožnik se sklicuje na 25. člen ustave, ki po stališču ustavnega sodišča zahteva, da mora biti odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki jih ji glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Odločba je nezakonito posegla v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva, saj je v zadevi odločeno drugače kot v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Poseženo je tudi v pravico do sodnega varstva. Tožnik je z zavrnitvijo strokovne pomoči postavljen v neenakopraven položaj proti državljanom Slovenije, ki si uveljavljanje pravic lahko privoščijo. Z odločitvijo se ni sledilo namenu ZBPP, da se državljanom Slovenije zagotavlja pravica do sodnega varstva. Predsednica sodišča, ki je odločbo izdala, je obenem nadzornik nad zakonitim in humanim ravnanjem z obsojenci, v pritožbah zoper konkretna ravnanja uradne osebe, na kar se nanaša subsidiarni kazenski pregon, ni prepoznala nobenih nepravilnosti in je pritožbe zavrnila. Glede na kontradiktornost njenih ugotovitev z ugotovitvami varuhinje človekovih pravic ter glede na zdravstveno dokumentacijo so bile zavrnitve pritožb neutemeljene. Z odločitvijo preko prekluzivnega roka in z zavrnitvijo zahteve je sodnica prispevala k oteževanju prikaza nezakonitih ravnanj osumljenega. Za odločitvijo se skriva osebni interes predsednice sodišča, ki ima vzvode za onemogočanje tožnika pri opozarjanju na hude anomalije pri izvrševanju kazenskih sankcij v ZPKZ Dob. Te nepravilnosti pa je opazila varuhinja človekovih pravic. Izpodbijano odločbo je treba kot nezakonito odpraviti, novo odločbo mora sodišče izdati skladno z določbami ZUP in ravnati po njegovih določbah glede izločitve osebe, ki o BPP odloča. Tožnik predlaga, da se odločba št. Bpp 255/2011 z dne 11. 7. 2011 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; da se ugotovi, da so bile z aktom predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 11. 7. 2011 tožniku kršene pravice do pravnega sredstva, enakega varstva in do sodnega varstva; da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K točki 1 izreka Tožba zoper odločbo št. Bpp 225/2011 z dne11. 7. 2011 je utemeljena.

Izhodiščni tožbeni ugovor je, da izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena.

Obrazložitev odločbe je, razen v primerih, določenih z zakonom (218. člen ZUP), sestavni del odločbe. Je tisti del odločbe, iz katerega mora biti razvidno, da dispozitiv odločbe izhaja iz uporabe materialnega predpisa na v konkretnem primeru ugotovljeno dejansko stanje. Določba 214. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) določa vsebino obrazložitve. Le-ta obsega pojasnitev dejanskega stanja, v delu, v katerem se pravno utemeljuje odločitev, sprejeta v dispozitivu odločbe, pa navedbo in razlago pravnih predpisov ter pravno presojo in sklepanje, ali in koliko se pravice in obveznosti, o katerih je bilo odločeno v dispozitivu, glede na ugotovljeno dejansko stanje skladajo z materialnimi predpisi, ki pravice oziroma obveznosti določajo. Obrazložena odločba pomeni uresničitev strankine pravice do izjave in do poštenega postopka kot vidikov enakega varstva pravic iz 22. člena ustave RS. Zahteva po obrazloženosti odločbe je tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve odločbe stranka spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost in pravno korist, kar ji v primeru, ko v postopku ni bila uspešna, omogoča, da le-te brani z vložitvijo pravnega sredstva.

Obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza zgoraj navedenim standardom.

Iz podatkov predloženega spisa izhaja, da je tožnik zaprosil za nujno brezplačno pravno pomoč (36. člen ZBPP). Organ za Bpp v izpodbijani odločbi ni obrazložil, zakaj zakonskih določb o tej obliki brezplačne pravne pomoči ni bilo mogoče uporabiti in zakaj naj ne bi šlo za „nujnost zadeve“, kot je bilo tožniku sporočeno v dopisu Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Su 020100/2008-5 z dne 15. 7. 2011. Nejasna in nezadostna pa je tudi obrazložitev razloga, zaradi katerega je bila tožniku dodelitev brezplačne pravne pomoči odklonjena. V obrazložitvi je navedeno, da je tožnik sam dopolnil zahtevo za dopolnitev preiskave, v zvezi s katero je (tudi) zaprosil za dodelitev pravne pomoči. Kolikor je to razlog za zavrnitev njegove zahteve, je po presoji sodišča neutemeljen, saj je tožnik zaprosil za dodelitev strokovne pomoči. Glede pravne pomoči za nadaljnji postopek (na kar se je tudi nanašala tožnikova prošnja), pa organ za BPP le navaja, da niso izpolnjeni kriteriji po 24. členu ZBPP. Po tej določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Presoje, kako je naveden abstraktni zakonski dejanski stan izpolnjen v obravnavanem primeru, izpodbijana odločba ni vsebuje.

Obrazložitev odločbe, ki je obremenjena z zgoraj navedenimi napakami, pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, to pa je v postopku v upravnem sporu razlog, da se tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Na tej pravni podlagi je sodišče v 1. točki izreka te sodbe tožbi ugodilo in po tretjem ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu za Bpp Okrožnega sodišča v Novem mestu v ponovni postopek.

K točki 2 izreka Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnik je v tožbi posebej uveljavljal sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Po vsebini gre v tem delu za tožbo po 4. členu ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na navedeno določbo je sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu zagotovljeno subsidiarno, torej če varstvo ni zagotovljeno v nobenem drugem sodnem postopku.

Po tožnikovih trditvah naj bi mu bile ustavne pravice kršene z odločbo št. Bpp 225/2011 z dne 11. 7. 2011. Odločbo je bilo dovoljeno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, ki jo je tožnik tudi vložil (o delu, v katerem gre za izpodbojno tožbo, je odločeno v točki 1 izreka te sodbe). V okviru tožbenih razlogov je tožnik lahko zahteval odpravo nepravilnosti, ki hkrati pomenijo zatrjevani poseg v človekove pravice (v obrazložitvi pod točko 1 je sodišče obrazložilo, kako je uresničevanje ustavnih pravic izpeljano v procesnih zakonskih določbah). Ker je tožnik imel sodno varstvo v rednem upravnem sporu (v katerem je sodišče presojalo zakonitost izpodbijane odločbe in preko zatrjevanih nepravilnosti tudi uveljavljane kršitve človekovih pravic), niso podani pogoji za hkratno sprožitev subsidiarnega upravnega spora, tj. zaradi varstva ustavnih pravic.

Sodišče je v tem delu tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže, če izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K točki 3 izreka Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določbi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR. Ker je tožnik s tožbo v delu, ki predstavlja izpodbojno tožbo uspel, je sodišče stroškovnemu zahtevku v taki višini tudi ugodilo. Stroške mora tožniku povrniti toženka.

V zvezi s tožnikovim predlogom, da se zadeva obravnava kot nujna, sodišče pojasnjuje, da jo je v skladu s 13.a členom Zakona o sodiščih v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena ZBPP obravnavalo kot tako.

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, glede na to, da je tožnik v tem upravnem sporu, katerega predmet je odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, izpolnitve taksne obveznosti oproščen že na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10).