Jedro

Tožnika, ki je bil do pred kratkim vodja sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi, sodi med t.i. relativno javne osebnosti. V zvezi s svojim poklicnim delom je zato moral pričakovati povečano zanimanje in kritično presojo javnosti (ter sprejeti manjše polje pričakovane zasebnosti).

Že zaradi antagonističnega razmerja med tožnikom in intervjuvancem (obsojencem na dolgo zaporno kazen zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, ki se je med drugim ukvarjala s prodajo droge) je pričakovati, da bo javnost kritično presojala vsebino spornih izjav. Tudi iz tega razloga ne drži, da bi se ta medijska vsebina (zaradi trajajoče objave oziroma povečevanja števila ogledov) lahko ukoreninila in percipirala kot dejstvo.

Sprejemljiv je zaključek, da tožniku ne grozi tako intenzivna škoda, ki je ugodilna sodba v rednem postopku ne bi mogla več odpraviti (težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se prvi toženki naložilo, da umakne vse objave članka in video posnetka intervjuja z naslovom "(VIDEO) Ekskluzivni intervju s slovenskim "Pablom Escobarjem" A. A., ki prestaja skoraj desetletno zaporno kazen na Dobu – A. A., ki je bil obsojen v odmevni akciji Y. trdi, da so mu "pokvarjeni policisti" v ... pred aretacijo ponujali, da bi prodajal drogo za njih".

2. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi. V pritožbi navaja, da je treba v konkretnem primeru dati prednost pravici do zasebnosti pred pravico do svobode izražanja, ker ni šlo za noben prispevek k razpravi v javnem interesu, ampak za primer senzacionalističnega poročanja. Toženca sploh nista poskušala pridobiti izjave od tožnika, niti preveriti spornih informacij in dokumentacije kje drugje. Tožencema za resničnost informacij ni bilo mar. Objavljene informacije niso niti resnične niti objektivne. V času objave intervjuja in članka tožnik ni bil več t.i. relativno javna oseba (kot vodja sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi Koper je bil zaposlen do 00.00.0000). Pa tudi v preteklosti se tožnik ni nikoli izpostavljal v jasnosti.

Zatrjuje, da je zaradi vsebine članka in intervjuja utrpel škodo, kot je navedena v tožbi in predlogu za začasno odredbo. Samo z umikom te objave bo prišlo do prenehanja posegov v njegovo čast in dobro ime. S tem bo tožniku tudi prenehala nastajati težko nadomestljiva škoda. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do uravnoteženja informacij (in zmanjševanja škode), ker je bila tožniku s strani drugih medijev dana možnost, da se o očitkih izjavi. Do uravnoteženja bi prišlo le v primeru, če bi toženca upoštevala poklicni kodeks in bi odziv tožnika (ter druge preverbe) vključila v članek oziroma intervju. Število ogledov spornega intervjuja se ves čas povečuje (na youtube kanalu sedaj že presega 72 tisoč ogledov). Ne strinja se s tem, da je odmevnost prispevka hitro zbledela.

V okoliščinah konkretnega primera je šlo za hud in grob poseg v ustavno varovano pravico tožnika, zato se lahko le z izdajo predlagane začasne odredbe prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Vse več ljudi se seznanja z enostranskim prikazom tožnika kot kriminalca. Gre za ekscesni primer poročanja. V času, ko bo izdana sodba, bo ugled tožnika že povsem uničen. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam sta nasprotovala in predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila sta pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik predlagal izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, ki se po vsebini prekriva z (delom) tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ta začasna odredba razmerje med pravdnimi strankami začasno ureja do pravnomočnega zaključka rednega sodnega postopka, zato je izdaja tovrstnih začasnih odredb dopustna le izjemoma oziroma v nujnih primerih. Zaključilo je, da tožnik ni izkazal enega od kumulativnih pogojev (nastanka težko nadomestljive škode), zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnik te odločitve ne uspe izpodbiti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tožnik, kot donedavni visoki uradnik kriminalistične policije, t.i. relativno javna oseba. Pri varstvu pravic posameznika je treba ločiti, ali gre za navadnega državljana ali za javno osebnost, pri slednjih pa teorija in sodna praksa ločujeta še relativno in absolutno javne osebe. Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom oziroma zaradi opravljanja določenega dela zanimivi za javnost. To za tožnika, ki je bil do pred kratkim vodja sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi ..., zagotovo velja. V zvezi s tem poklicnim delom je zato moral pričakovati povečano zanimanje in kritično presojo javnosti (ter sprejeti manjše polje pričakovane zasebnosti). Pri tem ni bistveno, da tožnik od sredine aprila 2021 ni več zaposlen na prej omenjenem delovnem mestu, kot navaja pritožba. Članek in intervju sta bila sicer objavljena maja 2021, vendar pa se nanašata na dogodke, ki so povezani z dogajanjem v ... kriminalistični policiji, ko je bil tožnik še njen vodja.

7. Zagotovo velja, da sta članek in intervju po objavi pustila negativne posledice na tožnikovem počutju. Brez dvoma tudi drži, da se bo v primeru ohranitve teh objav s hudimi obtožbami na tožnikov račun seznanilo še več ljudi. Vendar pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da te okoliščine še ne vodijo do samodejnega in nekritičnega zaključka, da se bo zatrjevana škoda s časom intenzivirala in postala težko nadomestljiva. Tehtno je poudarilo, da v današnjem času novejše objave (novice) izjemno hitro izpodrivajo starejše, s čimer odmevnost slednjih hitro bledi. Sporna objava se več ne nahaja na prvi strani spletnega medija prvega toženca, temveč v arhivu novic, kar prav tako zmanjšuje njeno dostopnost. Za pritožbo tudi ni sporno, da drugi toženec z objavo oziroma ustvarjanjem (pisanjem) podobnih prispevkov ni nadaljeval. 8. Sicer gre pritrditi pritožbenim navedbam, da drugi toženec ni omogočil tožniku, da se o hudih obtožbah intervjuvanca A. A. izjavi, zato je objavljeni prispevek izrazito subjektiven in enostranski. Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem poudarilo, da je bila tožniku s strani drugih medijev, ki so povzemali informacije iz sporne objave1, dana možnost, da se na te očitke odzove. V tem smislu pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da se je informacija o hudih obtožbah na račun tožnika, ki je sicer bliskovito zaokrožila po medijskem prostoru, v kratkem času (do določene mere) uravnotežila. V širšem smislu je bila javnosti na voljo tudi tožnikova plat zgodbe.

9. Vsekakor pa velja, da je že zaradi antagonističnega razmerja med tožnikom (bivšim vodjem ... kriminalistov) in intervjuvancem (obsojencem na skoraj desetletno zaporno kazen zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, ki se je med drugim ukvarjala s prodajo droge) pričakovati, da bo javnost kritično presojala vsebino spornih izjav. Tudi iz tega razloga ne velja, da bi se ta medijska vsebina (zaradi trajajoče objave oziroma povečevanja števila ogledov) ukoreninila in percipirala kot dejstvo. Na podlagi vsega navedenega je torej sprejemljiv zaključek, da tožniku ne grozi tako intenzivna škoda, ki je ugodilna sodba v rednem postopku ne bi mogla več odpraviti (težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda). Pretirano je pritožbeno stališče, da bo tožnikov ugled s časom povsem uničen. Prav tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da je v konkretnem primeru šlo za t.i. ekscesno poročanje. V spornem prispevku namreč ni zaslediti npr. prozaičnega blatenja in podobnih izjav ali razkrivanja zadev iz intimnega življenja tožnika, kjer bi bilo že na prvi pogled jasno, da ne obstoji nikakršen legitimen interes javnosti do obveščenosti.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ). Prav tako krijeta svoje pritožbene stroške toženca, saj s podanim odgovorom na pritožbo nista relevantno (bistveno) prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ti stroški niso t.i. potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP (v zvezi s 165. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).

1 Recimo v lokalnem spletnem mediju regionalobala.si in časniku Delo ter Slovenskih novicah, ki dosegata širši krog bralstva.