Jedro

Da bi odpoved pooblastila v zunanjem razmerju do sodišča učinkovala, mora biti sodišče z odpovedjo seznanjeno (prim. drugi odst. 99. čl. ZPP). V razmerju do sodišča je bila torej tožeča stranka ves čas prvostopnega postopka zastopana po odvetniku kot strokovno usposobljenem in prava veščem pooblaščencu. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na 10. čl. ZPP (tožeča stranka ima očitno v mislih 11. čl. ZPP), po katerem mora sodišče stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. O nevednosti stranke pa sodišče lahko sklepa le v primeru, če stranka nima pooblaščenca (odvetnika), iz njenih ravnanj v postopku pa je sklepati, da svojih procesnih upravičenj po ZPP ne pozna in jih zato ne bo uveljavljala. Kaj takega pa glede na to, da je tožeča stranka imela pooblaščenca odvetnika in kljub dejstvu, da se je želela razpisanega naroka (sicer sama tudi v redu povabljena na narok) udeležiti tožeča stranka sama, pa je na narok zamudila, ni mogoče zaključiti. Iz povedanega izhaja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo uveljavljane bistvene postopkovne kršitve iz prvega odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi ne ravnalo skladno z 11. čl. ZPP in tožeče stranke poučilo, da ima možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje, saj za tako ravnanje sodišča ni bilo utemeljenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopno sodišče zaradi odsotnosti obeh pravdnih strank z dveh zaporedno razpisanih narokov za glavno obravnavo štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila in zato sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedla je, da je za zamudo njenega pooblaščenca na narok, razpisan za 7.5.1998 izvedela šele po prejemu izpodbijanega sklepa. Dne 4.6.1998 pa je direktorica tožeče stranke na narok prišla z nekajminutno zamudo, vendar je zato imela opravičljive razloge, saj ji je počila guma na avtomobilu. Menila je, da njeni zamudi sledi preložitev naroka. Ker je sodišče kršilo določilo 10. čl. ZPP, saj bi jo moralo opozoriti na posledice zamude in njene možnosti v postopku, da lahko vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi ga tudi podala, je podana bistvena postopkovna kršitev temeljnih določb ZPP. Tudi ni res, da se tožeča stranka ni udeležila dveh zaporedno razpisanih narokov, saj je na narok dne 7.5.1998 prišel njen odvetnik, na narok dne 4.6.1998 pa direktorica tožeče stranke. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba ni utemeljena. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožečo stranko ves čas prvostopnega postopka zastopal odvetnik kot njen pooblaščenec (pooblastilo v priloga A28). Slednji je sodišče o odpovedi pooblastila seznanil šele po prejemu izpodbijanega sklepa z dopisom (list. št. 62), ki ga je sodišče prejelo 8.12.1998. V dopisu sodišču sporoča, da od 1.6.1998 ni več pooblaščenec tožeče stranke. Da bi odpoved pooblastila v zunanjem razmerju do sodišča učinkovala, mora biti sodišče z odpovedjo seznanjeno (prim. drugi odst. 99. čl. ZPP). Šele od trenutka seznanitve sodišča o odpovedi pooblastilnega razmerja je sodišče dolžno opravljati dejanja neposredno nasproti stranki, ne pa nasproti njenemu pooblaščencu. Ker do zaključka prvostopnega postopka sodišče o odpovedi pooblastilnega razmerja med tožečo stranko in njenim dotedanjim pooblaščencem ni bilo seznanjeno, je tako vabila na naroke za glavno obravnavo, kot tudi svojo odločbo pravilno skladno s 138. čl. ZPP vročalo pooblaščencu tožeče stranke. V razmerju do sodišča je bila torej tožeča stranka ves čas prvostopnega postopka zastopana po odvetniku kot strokovno usposobljenem in prava veščem pooblaščencu. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na 10. čl. ZPP (tožeča stranka ima očitno v mislih 11. čl. ZPP), po katerem mora sodišče stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. O nevednosti stranke pa sodišče lahko sklepa le v primeru, če stranka nima pooblaščenca (odvetnika), iz njenih ravnanj v postopku pa je sklepati, da svojih procesnih upravičenj po ZPP ne pozna in jih zato ne bo uveljavljala. Kaj takega pa glede na to, da je tožeča stranka imela pooblaščenca odvetnika in kljub dejstvu, da se je želela razpisanega naroka (sicer sama tudi v redu povabljena na narok) udeležiti tožeča stranka sama, pa je na narok zamudila, ni mogoče zaključiti. Iz povedanega izhaja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo uveljavljane bistvene postopkovne kršitve iz prvega odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi ne ravnalo skladno z 11. čl. ZPP in tožeče stranke poučilo, da ima možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje, saj za tako ravnanje sodišča ni bilo utemeljenih razlogov. Pritožbene trditve tožeče stranke, da ni vedela za nepristop zaradi zamudne njenega pooblaščenca na narok dne 7.5.1998, niso upoštevne. Pooblaščenčevo seznanjanje tožeče stranke s potekom postopka je stvar njunega mandatnega (pogodbenega) razmerja. Protispisen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Pritožnica trdi, da je njen pooblaščenec dne 7.5.1998 na narok pristopil, vendar z zamudo, sama pa je tudi 4.6.1998 pristopila na narok z zamudo, ki pa je opravičljiva, saj ji je na poti na sodišče počila guma na avtomobilu. Pristop na narok pomeni, da je stranka oz. njen pooblaščenec navzoča ob oklicu naroka. Kot izhaja iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo z dne 7.5.1998 (list. št. 56) in z dne 4.6.1998 (list. št. 57) pa se naroka nista opravila zaradi odsotnosti obeh pravdnih strank. O zamudi na narok bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi se narok zaradi morebitnega pristopa nasprotne stranke nanj, kljub odsotnosti tožeče stranke opravil (prim. 295. čl. ZPP), pa bi tožeča stranka med narokom pristopila nanj. Za tako situacijo pa v obravnavanem primeru ni šlo. Prvostopno sodišče je tako za svojo odločitev o presumiranem umiku tožbe imelo podlago v drugem odst. 499. čl. ZPP. Tako se pokaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).