Jedro

Sodišče prve stopnje ni presodilo, ali bi že okoliščina, da mora tožnik na podlagi izpodbijane odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, ob tem, da je verjetno izkazal, da v Republiki Sloveniji opravlja gospodarsko dejavnost in iz nje pridobiva tudi plačo, zanj pomenila težko popravljivo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 322/2013-2 z dne 17. 10. 2013, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočnega zaključka postopka v upravnem sporu odložila izvršitev odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 214-471/2013-10 z dne 15. 5. 2013, tako da se mu podaljša rok za zapustitev Republike Slovenije do odločitve upravnega sodišča o njegovi tožbi. Z navedeno odločbo je Upravna enota Nova Gorica odločila, da se razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je ta upravna enota izdala v obliki izkaznice s tam navedeno številko z veljavnostjo od 23. 11. 2012 do 6. 6. 2014, osebi z imenom A. A., roj ... v kraju B., državljanu Kosova (1. točka izreka sklepa); tujec mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 8 dni od dokončnosti odločbe (2. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo razveljavil dovoljenje za začasno prebivanje, ker tožnik ne izpolnjuje več pogojev za tako dovoljenje, saj ni izkazal, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje. Tožena stranka je z odločbo, št. 2141-74/2013/4 (1312-16) z dne 12. 8. 2013, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi izdaje zahtevane začasne odredbe utemeljilo s presojo, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin ter dokazov glede nastanka škode le-te ni izkazal. 3. Tožnik v pritožbi zoper sklep, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je nastanek težko popravljive škode izkazal s stopnjo verjetnosti. Priložil je kooperantsko pogodbo, št. 04/2013 z dne 20. 4. 2013, iz katere izhaja, da znaša plačilo 6,00 EUR na uro, pogodba pa je bila sklenjena za nedoločen čas. Tožnik skupaj z bratom v okviru njune družbe C., d. o. o., dela večinoma samo za pogodbenega partnerja in ima zagotovljen posel za naprej. Delo opravljata izključno oba z bratom in brat ne bi mogel ob njegovi vrnitvi na Kosovo sam nadaljevati z dejavnostjo. Prilaga REK 1 obrazce za družbo C., d. o. o., iz katerih izhaja, da družba normalno posluje in ima dovolj prihodkov za redno izplačilo plač tožniku in njegovemu bratu. V Republiki Sloveniji živi že pet let. S tem je izpolnil pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. S tem, ko je bilo njegovo dovoljenje za začasno prebivanje razveljavljeno, mu lahko nastane težko popravljiva škoda, ker ne izpolnjuje več pogoja „neprekinjenega zakonitega bivanja“. O tem se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izreklo, zato je ta sklep pomanjkljiv ter se ga ne da preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin ter dokazov glede nastanka škode, le-te ni izkazal. Po presoji Vrhovnega sodišča pa sodišče prve stopnje ni presodilo vseh okoliščin, pomembnih za odločitev o zadevi. Sodišče prve stopnje ni presodilo, ali bi že okoliščina, da mora tožnik na podlagi izpodbijane odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, ob tem, da v Republiki Sloveniji opravlja gospodarsko dejavnost in iz nje pridobiva tudi plačo, zanj pomenila težko popravljivo škodo.

8. Že sama narava ukrepa (zapustitev države) namreč pomeni, da tožnik dela v Republiki Sloveniji (kjer po lastnih navedbah živi že pet let), ne bo mogel več opravljati in torej ne bo imel plače kot do zdaj, kar kaže na to, da bi mu lahko že zato nastala škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje se v zvezi z zatrjevano težko popravljivo škodo ni opredelilo niti glede tožbenih navedb, da tožnik živi v Sloveniji že 5 let, da ima urejene bivanjske razmere.

9. Ker vsega tega sodišče prve stopnje ni presodilo, je izpodbijani sklep pomanjkljiv ter ga Vrhovno sodišče ne more preizkusiti (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

10. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, če bo na stopnji verjetnosti ugotovilo, da bo tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta zaradi zapustitve Republike Slovenije nastala težko popravljiva škoda, presoditi tudi prizadetost javne koristi (drugi stavek drugega odstavka 32. člena ZUS-1).

11. Vrhovno sodišče je na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki izreka:

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).