Jedro

Posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti zaradi napake. Peti odstavek 639. člena OZ res omogoča naročniku uveljavljati odškodninski zahtevek za povrnitev škode poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka, vendar mora napaka opravljenega posla poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda) povzročiti tudi nadaljnje druge negativne posledice – druge oblike škode (refleksna škoda).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 21.300,00 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.275,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega in vrste napak opravljenega posla s strani tožene stranke, glede okoliščin v zvezi s prenehanjem opravljanja del in dogovora med pravdnima strankama v zvezi s priznanjem pravočasno notificiranih napak in njihovo odpravo. Tožena stranka je brez utemeljenega razloga prenehala z deli, tožnik pa jo je z dopisoma 20. 3. 2008 in 31. 3. 2009 pozval k odpravi napak, ki jih je tožena stranka priznala. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je do prevzema nepremičnine prišlo ob vselitvi tožnika v hišo konec leta 2007. Do prevzema nepremičnine ni prišlo ne uradno, ne dejansko. Tožnik je novembra 2007 vselil le svojo mamo v eno sobo, saj je bil v to prisiljen. Sam pa se je v hišo preselil šele leta 2009. Sčasoma so se pojavljale še dodatne skrite napake. Toženec je vse napake notificiral pravočasno, najprej osebno in po telefonu, kasneje tudi pisno. Vse napake predstavljajo take napake, za katere je tožena stranka vedela oziroma bi zanje morala vedeti ob prenehanju del, a jih je zamolčala tožniku. Ker jih je prikrila tožniku in ga zavajala, da jih bo odpravila, se ne more sklicevati na roke, v katerih bi moral tožnik posamezne napake notificirati. Dodatne skrite napake je ugotovil izvedenec M. v izvedeniškem mnenju z dne 14. 6. 2010 in dopolnitvi. Tožnik je nato toženi stranki poslal odškodninski zahtevek, v katerem je notificiral napake. Tožeča stranka s tožbo ne zahteva jamčevalnih zahtevkov, ampak navadno škodo na podlagi petega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Stališče sodišča, da škoda iz citiranega določila ne pomeni neposredne škode, ki je nastala zaradi same napake, je napačno. Tožniku je nastala navadna škoda zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Zmotno je tudi stališče novejše pravne teorije, da je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, saj posebna pravila o odgovornosti za stavne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnik ne kumulira jamčevalnih zahtevkov z odškodninskimi, ampak zahteva zgolj odškodnino iz naslova kršitve pogodbene obveznosti. Tožena stranka je kršila svoje pogodbene obveznosti, ker prevzetega dela ni opravila do predvidenega roka in je posel opravila z napakami. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke je tožniku nastala škoda v obliki manjvrednosti objekta. Tožena stranka je zaradi tega brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnika, ki je prikrajšan. Ravnanje tožene stranke je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožena stranka je tožečo stranko zavedla s tem, da je posamezne napake priznala in obljubila, da jih bo odpravila, a tega še do danes ni storila. Iz sodbe in sklepa z opr. št. II Ips 638/2006 je razvidno stališče, da se enoletni rok za sodno uveljavljanje napak ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec začel odpravljati napake. Iz sodbe II Ips 489/1999 pa izhaja, da je kupec pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov časovno omejen, prevara prodajalca pa prepreči nastop prekluzije. Pritožuje se tudi zoper odmero stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge prvostopenjske sodbe sklicuje. Tožnik ves postopek trdi, da uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, zaradi kršitve obveznosti iz pogodbe, ki jo je sklenil s toženo stranko, saj tožena stranka prevzetega dela ni opravila do roka, dela je predčasno prenehala, kljub temu, da še niso bila končana, posel pa je opravila z napakami. Tožnik (kot sam zatrjuje) ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov, ampak odškodninskega in se sklicuje na določilo petega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika (1), po katerem ima naročnik v vsakem primeru pravico do povračila škode.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta odškodninske odgovornosti, posebno pravilo o odgovornosti za stvarne napake pa izključuje uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti zaradi napake. Peti odstavek 639. člena OZ res omogoča naročniku uveljavljati odškodninski zahtevek za povrnitev škode poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka, vendar mora napaka opravljenega posla poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda) povzročiti tudi nadaljnje druge negativne posledice – druge oblike škode (refleksna škoda). Tega pa v danem primeru prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Napravilo je drugačen zaključek in sicer, da tožnik zahteva odškodnino zaradi neposredne škode, ki so jo povzročile napake.

6. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na judikata, ki ju ponuja v pritožbi in na katere se je skliceval že tekom postopka, in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 489/1999 z dne 4. 5. 2000 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 658/2006 z dne 15. 5. 2008. Jedro slednje odločbe pravi, da za napake po pogodbi o delu odgovarja naročniku prevzemnik posla, enoletni rok za sodno uveljavljanje napak pa se ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec pričel odpravljati napake. V prvi citirani odločbi Vrhovnega sodišča pa iz jedra izhaja, da prevara prodajalca prepreči nastop prekluzije pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov. V danem primeru tožnik jamčevalnih zahtevkov sploh ne uveljavlja, pač pa uveljavlja odškodnino zaradi škode, ki naj bi jo povzročile napake. Zato sklicevanje na citirani določbi ne more biti uspešno. Poleg tega je sodišče ugotovilo prekluzijo le za uveljavljanje tistih napak, ki jih je tožnik navedel v odškodninskem zahtevku z dne 16. 8. 2010, ne pa tudi za tiste napake, ki jih je notificiral v dopisih z dne 20. 3. 2008 in 31. 3. 2009 (primerjaj 8. točko izpodbijane sodbe). Kakšne in katere napake uveljavlja tožnik je prvostopenjsko sodišče sistematično presojalo (primerjaj 6., 7. in 8. točko izpodbijane sodbe), medtem ko pritožba zgolj pavšalno zatrjuje, da so se dodatno pojavljale skrite napake, ki naj bi jih tožnik vse pravočasno notificiral, tožena stranka pa naj bi za napake vedela in jih zamolčala tožniku. Pritožbena trditev, da naj bi tožena tožečo zavajala, da bo grajane napake odpravila, pa ni bila izkazana in prvostopenjsko sodišče tega ni ugotovilo.

7. Na pritožbeni očitek, da do prevzema nepremičnine ni prišlo ne dejansko ne uradno, je podan odgovor že v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da je imel tožnik možnost stvar pregledati v letu 2007, ko je v objekt vselil svojo mater, pri čemer ni pomembno, da se takrat, kot sam navaja v pritožbi, ni v objekt vselil tudi sam. Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo, ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (prvi odstavek 633. člena OZ). Zato so napake, ki jih tožeča ni notificirala že v dopisih 20. 3. 2008 in 31. 3. 2009, notificirane prepozno (drugi odstavek 634. člena OZ).

8. Tožeča stranka tekom postopka ni zatrjevala, da bi šlo za skrite napake (primerjaj 8. točko izpodbijane sodbe), ampak je začela to zatrjevati šele v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče zato napak, ki jih je tožeča stranka navedla v zahtevku z dne 16. 8. 2010, ni štelo kot skrite napake in jih opredelilo kot notificifrane prepozno. Pa tudi če bi jih opredelila kot skrite napake, bi bile (kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče) notificirane prepozno.

9. Tožeča stranka v pritožbi podaja tudi novo trditveno podlago in sicer, da je tožena stranka na račun tožeče stranke brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnika. Sklicuje se torej na neupravičeno pridobitev (190. člen OZ). Za podajanje takih trditev v pritožbi je tožeča stranka prepozna.

10. Tožeča stranka v pritožbi graja tudi stroške, vendar je ta pritožbena graja zgolj pavšalna. Tožnik odmerjenih stroškov konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, na katere mora paziti.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednje, ZPP