Jedro

Prav pa imajo vse tri pritožbe, ko vztrajajo, da vzgojnih prijemov obtoženca, ko je za umiritev obeh oškodovank občasno uporabil šibo tako, da jima je z njo bodisi zagrozil, občasno pa ju je z njo tudi udaril ali pa ju je udaril z roko po zadnjici, ni mogoče tako, kot neprepričljivo zaključuje prvo sodišče označiti kot take, ki so bili usmerjeni (le) v zaščito obeh oškodovank, da se ne bi poškodovali.

Strinjati pa se je očitki pritožb, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da ne le Zakon o prepovedi nasilja v družini (ZPND), temveč tudi obstoječa sodna praksa vztraja pri ničelni toleranci fizičnega kaznovanja mladoletnih oseb. Nobenega dvoma torej ni, da so bili vzgojni prijemi obtoženca z uporabo šibe in pri udarcih z roko neprimerni in strinjati se je s pritožbenimi očitki, da jih nikakor ni mogoče opravičevati z obtoženčevim namenom, da se oškodovanki ne bi poškodovali, saj za kaj takega, kot izhaja tudi iz njunih izpovedb, izpovedbe njune matere in tudi iz zaključkov izvedenca klinične psihologije I. N., ni bilo nobenih razumnih razlogov, saj sta deklici izstopali le po svoji živahnosti in bili navajeni tolerantnejših vzgojnih prijemov svoje matere.

Izrek

Pritožbam okrožne državne tožilke in pooblaščencev obeh mld. oškodovank se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe zaradi storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem in prvem odstavku člena 192. člena KZ-1 ter posledično po prvem odstavku člena 96 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter s potrebnimi izdatki obtoženca in potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika, obremenilo proračun. Na podlagi tretjega odstavka člena 97 ZKP pa je proračun obremenilo tudi s stroški obeh postavljenih pooblaščencev mladoletnima oškodovankama (tretji odstavek člena 65 ZKP).

2. Taki odločitvi s pravočasnimi pritožbami nasprotujejo krožna državna tožilka in obe mld. oškodovanki s pritožbama, ki sta ju vložila njuna pooblaščenca.

Okrožna državna tožilka pritožbo vlaga iz razloga po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 373 ZKP, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi in se napadena sodba spremeni tako, da se obtoženca spozna za krivega storitve dveh kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku člena 192 ZKP in se mu določi za vsako izmed očitanih kaznivih dejanj zaporna kazen v trajanju 6 (šest) mesecev zapora in nato določi enotna zaporna kazen 11 (enajst) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Mld. Z. L. K. vlaga po svojem pooblaščencu pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Mld. J. L. K. vlaga pritožbo po svoji pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve zakona in zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se napadena sodba spremeni tako, da se obtoženca spozna za krivega obeh očitanih mu kaznivih dejanj, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na vse tri pritožbe je obtoženec po svojem zagovorniku vložil odgovor 1. 9. 2020 in predlaga, da se vse tri pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi izpodbijana sodba, ki je pravilna in zakonita.

4. Pritožbe so utemeljene.

5. Nosilni očitek vseh treh vloženih pritožb v utemeljevanju kršitve zakona je naperjen v zaključke v izpodbijani sodbi, da: - obtožencu v izreku opisana ravnanja do mladoletnih hčerk Z. in J., ko je nekajkrat uporabil palico in roko, sicer pomenijo neprimerno vzgojno postopanje, ki za obe oškodovanki predstavlja negativne izkušnje, vendar pa kljub temu v obdolženčevem ravnanju po prepričanju prvega sodišča ni šlo za tako groba ravnanja in opuščanja osnovnih potreb otrok, ki bi očitno presegla meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletnim osebam tako po trajanju, kot tudi po grobosti - je tako opisan obtoženčev resen in strog način vzgoje obeh oškodovank bil usmerjen v vzgojo in navajanje obeh na samostojnost ter postavljanje razumnih mej, ni pa bil njegov namen poškodovati obe oškodovanki - opisana ravnanja obtoženca, četudi je pri udarcih s palico in roko uporabil neprimerne ukrepe takrat, ko oškodovank ni mogel umiriti na drug, primernejši način, da bi ju zavaroval pred poškodbami, ni mogoče opredeliti kot surova - ni z gotovostjo dokazano, da so izključno v izreku opisana ravnanja obtoženca negativno vplivala na osebnostni razvoj obeh mladoletnih oškodovank.

6. Pritožba okrožne državne tožilke najprej problematizira razloge prvega sodišča, ki je za dogodka v oktobru 2011 in v marcu 2013, ki sta pod obtožbo, obrazložilo, da ni dokazano, da sta se oškodovanki zaradi takšnega obtoženčevega ravnanja (nasilni vstop v stanovanje v L. v oktobru 2011 in metanje kamenja v okno njihovega stanovanja v L. oktobru 2013) prestrašili in posledično vse pogosteje odklanjali stike z obtožencem, se pred njim skrivali in ponoči lulali v posteljo, sklicujoč se pri tem na izpoved priče in matere obeh oškodovank K. K. S takimi pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožba v tem delu napada v okviru pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja predvsem dokazno oceno v izpodbijani sodbi, se pritožbeno sodišče ne strinja.

7. Prvo sodišče je, izhajajoč pri tem iz načela spoštovanja sodne odločbe o stikih, do katerih je imel obtoženec sicer vso pravico, mati obeh oškodovank pa mu jih je pogosto preprečevala, zaradi česar je posledično prihajalo predvsem med njima do pogostih konfliktov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnilo, da je obtoženec v oktobru 2011 sicer na silo snel vrata s pantov stanovanja obeh mladoletnih oškodovank v L., vendar pa dokazni postopek ni pokazal razbitja teh vrat, kot je to trdila mati obeh oškodovank, take ugotovitve pa je prvo sodišče vezalo tudi na izpoved priče S. Z. in na odsotnost vsakršne prijave policiji o tozadevnem dogodku s strani navedene priče K. K., katere ravnanje glede omejevanja stikov je po prepričanju prvega sodišča v določeni meri prav tako prispevalo k odklanjanju stikov obeh oškodovank z obtožencem. Zato v tem delu pritožba državne tožilke ni utemeljena.

8. Glede dogodka v oktobru 2013, ko pritožba državne tožilke svoje vztrajanje v tem delu gradi prav tako (le) na izpovedbi priče K. K., pa je prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča prav tako prepričljivo obrazložilo, da tudi v tem delu dokazni postopek ni pokazal, da je šlo s strani obtoženca za metanje kamnov, temveč le majhnih kamenčkov v šipo stanovanja, v takem ravnanju pa tudi policisti PP L., ki so dogodek sicer samo zabeležili, o čemer je prvo sodišče opravilo potrebne poizvedbe, niso prepoznali niti znakov prekrška po ZJRM-1, čeprav so opravili takoj po dogodku razgovor tudi s K. K., ki je sicer takrat potrdila, da tega dne oškodovanki nista želeli stikov z očetom, o čemer je bil obtoženec z njene strani tudi obveščen. Zato tudi v tem delu razlogi prvega sodišča, da obtoženčevo ravnanje o metanju majhnih kamenčkov zaradi neodzivnosti obeh oškodovank, za kateri sploh ni bilo z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljeno, ali sta v stanovanju sploh bili, ko je obtoženec prišel po njiju v dogovorjenem času in ko z njima ni smel, niti mogel vzpostaviti nobenega kontakta, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, prepričajo.

9. Prav pa imajo vse tri pritožbe, ko vztrajajo, da vzgojnih prijemov obtoženca, ko je za umiritev obeh oškodovank občasno uporabil šibo tako, da jima je z njo bodisi zagrozil, občasno pa ju je z njo tudi udaril ali pa ju je udaril z roko po zadnjici, ni mogoče tako, kot neprepričljivo zaključuje prvo sodišče označiti kot take, ki so bili usmerjeni (le) v zaščito obeh oškodovank, da se ne bi poškodovali.

10. Prvo sodišče je namreč pri presoji, ali imajo ravnanja storilca vse znake kaznivega dejanja surovega ravnanja po drugem odstavku člena 192 KZ-1, ki spada med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke in ko so dolžnosti staršev, ki so zavezani skrbeti za zdravo rast in skladen razvoj otrok natančno opredeljene že v določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR), sicer pravilno izhajalo še iz ustaljene sodne prakse, da posamezne kršitve ter opuščanje dolžnosti staršev prerastejo v polje kaznivosti takrat, ko so te hujše in pomenijo opuščanje dolžnosti ali zlorabljanje le-teh, torej, ko gre za taka ravnanja, ki očitno ne dosegajo meje običajnih skrbi za pravilen razvoj otrok in mladostnikov in presegajo meje vzgojnih ukrepov ali pa celo taka, ki jih je zaradi ranljivosti mladoletnih oseb in postopanja storilca mogoče opredeliti kot surova in ki so brez dvoma škodljiva za mladoletnikov osebni razvoj.

11. Iz razlogov prvega sodišča v tem delu sicer izhaja, kot izpostavljajo skladno vse tri pritožbe, da so bili vzgojni ukrepi obtoženca, ko je občasno pri vzgoji mladoletnima oškodovankama grozil s šibo, ju z njo tudi udaril ali pa ju udaril z roko, za umiritev obeh oškodovank, neprimerni. Strinjati pa se je očitki pritožb, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da ne le Zakon o prepovedi nasilja v družini (ZPND), temveč tudi obstoječa sodna praksa vztraja pri ničelni toleranci fizičnega kaznovanja mladoletnih oseb. Nobenega dvoma torej ni, da so bili vzgojni prijemi obtoženca z uporabo šibe in pri udarcih z roko neprimerni in strinjati se je s pritožbenimi očitki, da jih nikakor ni mogoče opravičevati z obtoženčevim namenom, da se oškodovanki ne bi poškodovali, saj za kaj takega, kot izhaja tudi iz njunih izpovedb, izpovedbe njune matere in tudi iz zaključkov izvedenca klinične psihologije I. N., ni bilo nobenih razumnih razlogov, saj sta deklici izstopali le po svoji živahnosti in bili navajeni tolerantnejših vzgojnih prijemov svoje matere. Zato je obtožencu dokazano protipravno ravnanje glede občasnih groženj in udarcev s šibo in z roko po zadnjici, česar tudi sam ni zanikal, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno presojati izključno v luči očitkov iz obtožbe, ali naj bi obtoženec na ta način ravnal surovo oziroma na ta način huje kršil svoje dolžnosti v zvezi z vzgojo mladoletnih hčera. In v tem delu je odločitev prvega sodišča, kot opozarjajo vse tri pritožbe, preuranjena, saj razlogi v izpodbijani sodbi v tem delu, da je v obravnavanem primeru šlo le za resen in strog obtoženčev način vzgoje, ki je bil usmerjen le v vzgojo in navajanje obeh oškodovank na samostojno življenje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, nikakor ne prepričajo, za tako odločitev pa tudi ni najti podlage v izvedenih dokazih.

12. Ravnanja, ki se obtožencu očitajo, se nanašajo na obdobje 2011 - 2013, ko sta bili obe oškodovanki stari od 8 do 10 let. Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, temelječih na izpovedbah obeh oškodovank in priče K. K., njune matere, sta bili obe oškodovanki v psihiatrični obravnavi pri Centru za otroško in mladostniško psihiatrijo v C. v obravnavi od 16. 5. 2012 dalje, kar torej sovpada z inkriminiranim obdobjem. Izvedenec klinični psiholog I. N., katerega mnenje je prvo sodišče povzelo v izpodbijano sodbo, pa je v svojih zaključkih, ko se je opredeljeval do odnosa obeh oškodovank do obtoženca, med drugim tudi zapisal, da so se še v času izdelave izvedenskega mnenja (4. 5. 2015) pri obeh oškodovankah kazali znaki, kot posledica ravnanj, kakršna se obtožencu očitajo glede neprimernega odnosa do obeh oškodovank, ki bi bil zdrav in potreben za njun osebnosti razvoj in da so doživete negativne izkušnje pri obeh oškodovankah pustile strah, ki pa je sicer sčasoma zbledel, v času izdelave mnenja pa ga je nadomestilo drugo čustvo - jeza, izrecno pa je izvedenec izpostavil, da si kljub temu oškodovanki želita nadaljnjih stikov z očetom, vendar pa le pod pogojem, da bi bil obtoženec drugačen.

13. Spisovno gradivo pa v tej zvezi še izkazuje, da je že prvo sodišče glede na potek časa med izdelavo izvedenskega mnenja (2015) in sojenjem (2020) želelo vpliv takšnih ravnanj obtoženca, ki so pod obtožbo na osebnostni razvoj obeh oškodovank očitno še dodatno razčistiti, saj si drugače ni mogoče razlagati (sicer neuspešnega) vabljenja izvedenca I. N. na glavno obravnavo in pisne komunikacije z njim, pa potem (tudi ob odsotnosti dokaznega predloga strank) pri tem ni vztrajalo. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, kar utemeljeno izpostavljajo tudi pritožbe, prav to odločilno dejstvo, torej ali je ravnanje obtoženca pod obtožbo (udarci z roko in s šibo) glede na okoliščine primera mogoče opredeliti kot surovo ravnanje, ki naj bi imelo posledice na razvoj osebnosti obeh oškodovank, ostalo nezadostno razčiščeno.

14. Prvo sodišče je namreč, sklicujoč se pri tem obstoječo sodno prakso na načelni ravni sicer pravilno razlogovalo, da gre za surovo ravnanje le takrat, ko ravnanja storilca tako po trajanju, kot tudi po grobosti močno presegajo običajne vzgojne ukrepe ter prerastejo v fizično in psihično maltretiranje otrok, zaradi česar se ustvarja stanje resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja in skladnega osebnostnega razvoja mladoletne osebe. Nato pa z neprepričljivimi razlogi, s katerimi se opravičeno ne strinjajo vse tri pritožbe, preuranjeno zaključilo, da obtoženčevi vzgojni ukrepi za umirjanje obeh deklic z udarci s šibo in z roko, kar so sicer tudi po stališču prvega sodišča sicer neprimerni vzgojni ukrepi, niso taka groba ravnanja, ki bi pomembno presegla meje običajnih vzgojnih ukrepov in da ravnanje obtoženca ni bilo storjeno z namenom ogroziti njuno vzgojo in njun zdrav razvoj. Takšno razlogovanje prvega sodišča, ki ga opravičeno problematizirajo vse tri pritožbe, pa glede na izveden dokazni postopek pritožbeno sodišče ne sprejema in pritrjuje pritožbam, izhajajoč pri tem iz ničelne tolerance fizičnega kaznovanja mladoletnih oseb, ki v nobenem primeru ne more vplivati pozitivno na razvoj mladoletnih otrok in upoštevajoč pri tem še, da sta deklici v času, ki je pod obtožbo, bili stari šele 8 do 10 let. 15. Zato je bilo potrebno na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP pritožbam okrožne državne tožilke in pooblaščencev obeh mladoletnih oškodovank ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo prvemu sodišču v nov postopek.

16. V ponovljenem postopku bo prvo sodišče moralo ugotoviti obstoj odločilnih dejstev, pomembnih za razsojo v obravnavani kazenski zadevi, to je, ali je obtoženčevo ravnanje bilo surovo in ali so taka njegova ravnanja (grožnje in udarci s šibo in z roko po zadnjici) pri obeh oškodovankah pustili posledice v njunem osebnostnem razvoju. Pri tem bo moralo izhajati iz dejstev, ki so za inkriminirano obdobje relevantna, to je, da sta obe oškodovanki že od leta 2012 bili obravnavani Centru za otroško in mladostniško psihiatrijo v C. in da je njuna mati, priča K. K. že v podani ovadbi in tudi ob dodatnem zaslišanju na sodišču pojasnjevala njune težave zaradi odklanjanja stikov z obtožencem. Zato bo moralo v ta namen angažirati drugega izvedenca klinične psihologije, ki bo ob pregledu razpoložljive dokumentacije in razgovora z obema oškodovankama moral podati ugotovitve o morebitnem negativnem vplivu obtoženčevih ravnanj na razvoj obeh oškodovank v inkriminiranem obdobju. V primeru, da bo ta zanemarljiv, pa bo, upoštevajoč pri tem obstoječo sodno prakso glede tovrstnih kaznivih dejanj moralo presojati, ali morda, kot v svojih pritožbenih navedbah predlaga tudi državna tožilka, ne gre morebiti v primeru obtoženčevih ravnanj za takšna, ki pomenijo (le) hujše kršitve starševskih dolžnosti, torej za ravnanja, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka člena 192 KZ-1. 17. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede kršitve zakona s strani pooblaščenca mladoletne oškodovanke Z. L. K., da so obtoženčevi vzgojni prijemi (nekajkratni udarci s šibo in z roko) nesprejemljivi, saj sta obe oškodovanki tudi zaradi takšnega ravnanja obtoženca odklanjali z njim stike in da bi v obravnavanem primeru lahko šlo (vsaj) za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na sodno prakso načeloma tudi takšna subsumpcija dejanskega stanja pod to pravno normo v določenih primerih ni izključena. Vendar pa je glede na zagroženo kazen za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1 (denarna kazen ali zapor do šestih mesecev), storitev tega kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka člena 90 KZ-1) že zastarala. V zadevi, ki pa jo v tej zvezi pritožba izpostavlja, gre sicer za primerljivo zadevo, v kateri pa je prišlo na pritožbenem sodišču do prekvalifikacije iz prvotnega kaznivega dejanja po drugem odstavku člena 192 KZ-1 na kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 135 KZ-1, torej za kaznivo dejanje ogrožanje varnosti, vendar pa še v času, ko še za to kaznivo dejanje ni nastopilo zastaranje. V obravnavanem primeru pa tovrstna prekvalifikacija, tudi če bi zato obstajali zakonski pogoji, ni več mogoča.