Jedro

Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Ker je toženka kot direktorica glavnega dolžnika vedela za glavno obveznost, za katero se je zavezala kot porok, interes toženke kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Zato ni razloga, da bi poroštveni izjavi zaradi pomanjkljive obličnosti odrekli veljavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 1999/3603 z dne 4. 1. 2000 v 1. točki izreka tako, da je toženka dolžna plačati tožnici glavnico v višini 14.606,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 1999 do 2. 1. 2003, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 233,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2000 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo (za znesek v višini 49,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 1999 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska v višini 14.606,51 EUR od 3. 1. 2003 dalje) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.175,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da obravnavana poroštvena izjava ne določa, za katero obveznost naj bi toženka jamčila kot porok, kot tudi ne, ali naj bi jamčila za celotno ali le za del obveznosti glavnega dolžnika. Obveznost toženke ni identificirana v pisni obliki. Zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 998. člena in prvega odstavka 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Poudarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso predpisana obličnost poroštvene izjave ne zahteva le tega, da porok v pisni obliki izjavi, da bo jamčil, ampak tudi, da pisno izjavi, za kakšno obveznost in v kakšni višini bo jamčil. Pisna poroštvena izjava mora torej vsebovati tudi identifikacijo obveznosti, ki pa je poroštvena izjava z dne 3. 4. 1997 ne vsebuje. Nadalje navaja, da je tudi sicer napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že ob podaji poroštvene izjave vedela za glavno obveznost, ker je bila tega dne sklenjena pogodba št. 2384. To ne drži, saj je tožnica ne terja za izpolnitev obveznosti kupca po pogodbi št. 2384, temveč za izpolnitev obveznosti kupca po kreditni pogodbi št. 05046. Toženka v poroštveni izjavi z dne 3. 4. 1997 ni pisno izjavila, da bo jamčila za kupnino iz prodajne pogodbe, temveč, da bo jamčila za obveznosti kupca po leasing/kreditni pogodbi. V pogodbi št. 2384 ni bilo določeno, kako in na kakšen način bo kupec poravnal kupnino. Obseg in način odplačila obveznosti je bil določen šele naknadno, že po tem, ko je toženka podpisala bianco poroštveno izjavo, in sicer dne 9. 4. 1997, ko je bila podpisana pogodba o prodaji vozila na obroke. Višina kredita in odplačilni pogoji v času podpisa poroštvene izjave z dne 3. 4. 1997 še niso bili znani. Toženka je tako s poroštveno izjavo prevzela jamčevanje za obveznosti po pogodbi, ki v času poroštvene izjave še ni bila sklenjena. Tožnica torej ni z ničemer dokazala, da bi bila toženka že v času poroštvene izjave z dne 3. 4. 1997 natančno seznanjena s svojo obveznostjo, za katero naj bi jamčila.

3. Tožnica je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno sklicuje na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo s podpisom poroštvene izjave dne 3. 4. 1997, torej že pred uveljavitvijo tega zakonika (pred 1. 1. 2002), zato se v skladu s 1060. členom OZ v tej zadevi uporablja ZOR. Vendar pa navedena pomanjkljivost v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj so zakonska določila, ki so relevantna za odločitev v tej zadevi, vsebinsko v obeh zakonih enaka.

6. Tožnica zahteva od toženke plačilo vtoževanega denarnega zneska na podlagi poroštvene izjave z dne 3. 4. 1997, ki jo je toženka podpisala kot porok (997. člen ZOR, 1012. člen OZ). Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pismeno (998. člen ZOR, 1013. člen OZ). Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso predpisani obličnosti iz 998. člena ZOR zadoščeno: če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in če je identificirana obveznost glavnega dolžnika. Obveznost je identificirana, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja. Poroštvena izjava, ki jo je podpisala toženka, ne omogoča identifikacije obveznosti glavnega dolžnika, saj v njej ni navedena niti številka pogodbe, za izpolnitev katere jamči toženka kot porok, niti višina in zapadlost obveznosti, za katero prevzema poroštvo. Vendar pa je obravnavana poroštvena izjava za toženko kljub temu zavezujoča. 7. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je toženka, ki je bila v času podpisa poroštvene izjave tudi direktorica glavnega dolžnika, družbe D. d.o.o., vedela za obveznost glavnega dolžnika, za katero se je zavezala kot porok. Toženka je namreč istega dne, kot je podpisala poroštveno izjavo, kot direktorica omenjene družbe podpisala tudi kupoprodajno pogodbo za nakup vozila Audi A4 1.9 TDI, v kateri je bila navedena tudi cena tega vozila (kupnina). To kupoprodajno pogodbo sta sklenili družba D. d.o.o. kot kupec in tožnica kot prodajalka. Res je, kar poudarja toženka v pritožbi, da je bila nekaj dni zatem med strankama kupoprodajne pogodbe sklenjena še pogodba o prodaji tega vozila na obroke. Vendar pa navedeno ne spreminja obveznosti glavnega dolžnika in s tem toženke kot poroka za obveznost glavnega dolžnika, to je plačila kupnine za omenjeno vozilo (toženka višini vtoževane terjatve ni ugovarjala). Obveznost glavnega dolžnika, za katero je toženka prevzela poroštvo, je bila torej toženki ves čas znana. Toženka je prevzela poroštvo za plačilo kupnine za vozilo, kupljeno po kupoprodajni pogodbi z dne 3. 4. 1997, ne glede na to, da je bilo kasneje – dne 9. 4. 1997 dogovorjeno obročno plačilo te kupnine.

8. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 70. člena ZOR, prvi odstavek 55. člena OZ). Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Ker je toženka kot direktorica glavnega dolžnika vedela za glavno obveznost, za katero se je zavezala kot porok, interes toženke kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Zato ni razloga, da bi poroštveni izjavi zaradi pomanjkljive obličnosti odrekli veljavnost (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 260/2008).

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v II. in IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).