Jedro

Vprašanje, ali bi država morala izvesti določene ukrepe po določeni normativni ureditvi, je pravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče, ne pa dejansko vprašanje, za pomoč rešitve katerega se lahko sodišče posluži dokaza z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati odškodnino v znesku 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila ter ji izplačati mesečno rento v višini 19.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila, drugi tožnici odškodnino v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila ter mesečno rento v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila, in tretjemu tožniku odškodnino v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 do plačila ter mesečno rento 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila, ter da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka. Tožečim strankam je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo so se v roku pritožile tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje, sicer ob pravilnem pravnem razlogovanju in povzemanju sodne prakse glede dolžnosti države pri varovanju človekovih pravic in svoboščin, te zaključke napačno apliciralo na dejansko stanje, jih materialnopravno zmotno interpretiralo in uporabilo. Tožeče stranke so dokazale vse predpostavke odškodninske odgovornosti, torej protipravnost, škodo in vzročno zvezo, medtem ko se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti ni uspela razbremeniti. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo obstoj gornjih predpostavk in se do njih opredelilo na podlagi lastnih argumentov in zaključkov, povsem neodvisno in mimo trditvene in dokazne podlage pravdnih strank. Glede protipravnosti ravnanja tožene stranke pritožba trdi, da je država ravnala protipravno s tem, ko je opustila nadzor in varovanje objekta (pomembnega za obrambo države), ki ga je bila dolžna nadzirati in varovati. Še več, njeni delavci so predali ta objekt brez ustrezne in izvršene javnopravne in pravno poslovne podlage. Četudi ni šlo za uničevanje neeksplodiranih bojnih sredstev (v nadaljevanju NUS) po definiciji NUS iz Pravilnika o varstvu pred NUS, je vsekakor šlo za takšno dejavnost in uničevanje takih sredstev, da zato (vsaj analogno) velja Navodilo za uporabo poligona 208. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z ugotovitvijo, da vse priče potrdijo, da ni šlo za NUS, medtem ko priča M. izpove, da je bil del vžigalnika narejen na H., bil je posledica vojne in bi bil po tej definiciji lahko NUS, pri čemer podrobneje analizira izpovedbo te priče. Pritožba utemeljuje, da dogovor o medsebojnem sodelovanju med Upravo RS za zaščito in reševanje (v nadaljevanju URSZR) in K. z dne 21. 4. 2006 (priloga B1) dejavnosti K., pri kateri je prišlo do obravnavane nesreče, ni urejal in utemeljuje, zakaj je za to bilo uporabiti Navodilo za uporabo poligona 208 (prilogaA11) in navodilo za uničevanje NUS (priloga B22). Če pa K. ob škodnem dogodku ni uničeval NUS, pa ni imel pravne podlage za uporabo poligona 208, ker navodilo za uporabo le-tega uporabe za tak posel, to je uničevanje lastne proizvodnje, ne predvideva. Dogovor iz priloge B1 naj bi po lastnih določbah konkretiziral šele letni program aktivnosti kot obvezna pogodbena vsebina (drugi odstavek, 4. člen dogovora), tega načrta pa ni bilo. Torej, če je K. poligon uporabljal v lastnem interesu, ni imel potrebnega dovoljenja in bi mu moral URSZR uporabo preprečiti, pa tega ni storil. Če pa je šlo za uničevanje NUS, je za nadzor te aktivnosti zadolžen URSZR po Navodilu za uporabo poligona 208, česar ta ni opravljal. Da tožena stranka ni izvedla vseh potrebnih ukrepov, bi se lahko opredelil tudi izvedenec za ravnanje z eksplozivnimi sredstvi. Ker ta predlagani dokaz ni bil izveden, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično temu tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi, ker izpodbijana sodba nima pravilnih, potrebnih, argumentiranih razlogov o potrebni skrbnosti države, še posebno, če ta da lokacijo in odobri dejavnost, ki povzroča nevarnost. Po prepričanju pritožbe je v obravnavanem škodnem dogodku vtoževana škoda nedvoumno nastala. Glede vzročne zveze pa pritožba trdi, da je ta v tem, ko je prišlo zaradi zgoraj pojasnjenega protipravnega ravnanja tožene stranke (opustitev pooblastil) do škodnega dogodka, saj poligona ne bi smela prepustiti v uporabo K. O izostanku vzročne zveze v izpodbijani sodbi tudi ni potrebnih razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede odgovornosti tožene stranke za obravnavano škodo pritožba opisuje visoke standarde za odgovornost države pri zagotavljanju varnosti državljanov oziroma prebivalstva, pri čemer se sklicuje na sodno prakso in na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Trdi, da država v obravnavanem primeru ni zagotovila ustrezne in pričakovane varnosti. Posledično napačni odločitvi o tožbenem zahtevku je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ko pritožba pojasnjuje in utemeljuje zmotnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zatrjuje zmotnost in nepopolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem ponavlja svoje trditvene navedbe, vse podane že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, katere še dodatno pojasnjuje in precizira. Na vse te navedbe je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, ko podaja razloge o ugotovljenih, za odločitev o tožbenem zahtevku relevantnih dejstev, obširno, prepričljivo in argumentirano odgovorilo, pri čemer so njegove dokazne ocene skladne določbi 8. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče vse te razloge sodišča prve stopnje sprejema, saj jih ne omajajo niti pritožbene pripombe, se nanje, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje.

6. Da toženi stranki ni očitati s strani tožečih strank zatrjevanega protipravnega ravnanja pri obravnavanem škodnem dogodku, je pojasnjeno v 29. do 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, o čemer je rezime podan v 35. točki. Dejstvo je, da je K. ob škodnem dogodku izvajal svojo dovoljeno dejavnost na poligonu 208 na podlagi medsebojnega dogovora z upravljalcem tega poligona, to je URSZR, in da vtoževana škoda izvira vključno iz izvrševanja te dejavnosti. Da pri izvajanju te dejavnosti s strani tožene stranke kot države ni pričakovati posebne aktivnosti nadzora, ki je tu tožena stranka ne bi izvedla, pa je pojasnjeno s številno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), podane v 16. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in opredelitvijo sodišča prve stopnje do materialnopravne normativne ureditve, ki je upoštevna pri odgovornosti države za ugotavljanje varnosti njenega prebivalstva. O vsakem v tem postopku spornem dejstvu se je sodišče prve stopnje opredelilo s potrebnimi za preizkus pravilnosti odločitve potrebnimi razlogi, tako, da pritožbi ni slediti niti o v tej smeri zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka.

7. Pri pritožbeni trditvi, da iz izpovedbe priče M. izhaja, da naj bi šlo pri uničevanju vžigalnikov za ročne bombe, kar je izvajal K. ob škodnem dogodku, za uničevanje NUS, pritožba spregleda, da ta ista priča, ko takšno možnost predvidi, takoj v nadaljevanju svoje izpovedbe zatrdi, da gre pri vžigalnikih, ki so se takrat uničevali, za minska eksplozivna sredstva (v nadaljevanju: MES), torej ne za NUS (glej šesti odstavek na 21. strani prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 22. 11. 2013). Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem za ravnanje z eksplozivnimi sredstvi, ker je vprašanje, ali bi država morala izvesti določene ukrepe po določeni normativni ureditvi, pravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče, ne pa dejansko vprašanje, za pomoč rešitve katerega se lahko sodišče posluži dokaza z izvedencem.

8. Tožečim strankam se ne oporeka, da je v obravnavanem škodnem dogodku tožnikom nastala pravno priznana škoda. Ugotovljeno je le, da za to škodo ni odškodninsko odgovorna tožena stranka.

9. Da v izpodbijani sodbi ni potrebnih razlogov o izostanku vzročne zveze, je pavšalna, neargumentirana pritožbena trditev. Kljub temu pritožbeno sodišče odgovarja, da si ti razlogi podani, in to, ko sodišče prve stopnje utemeljuje izostanek objektivne in krivdne odgovornosti tožene stranke, o čemer vsem je v 37. točki izpodbijane sodbe podan še skrben povzetek teh ugotovitev.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitve, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o glavni stvari, ni bilo potrebe niti za poseganje v odločitev o stroških postopka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeče stranke s svojo pritožbo niso uspele, tožena stranka, ki je sicer v postopku s pritožbo uspela, pa povrnitve stroškov za njen odgovor na pritožbo ni zahtevala.