Jedro

Po določbi 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 14/89) je zakonec legitimiran izpodbijati veljavnost pravnega posla, s katerim je drugi zakonec razpolagal tudi z deležem skupnega premoženja prvega zakonca. Sporni posel je v takšnem primeru izpodbojen v celoti. Vendar pa je sodišče pri odločanju vezano na postavljen tožbeni zahtevek. Ker tožnica ni zahtevala razveljavitve pogodbe v delu, ki naj bi predstavljal delež skupnega premoženja njenega pokojnega moža, ampak je v tem delu zahtevala le ugotovitev, da sporno premoženje sodi v zapuščino, sodišče pogodbe o dosmrtnem preživljanju v tem delu ni moglo in smelo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1./ ugotovilo, da je bilo nepremično premoženje in sicer 86/100 stanovanjske hiše in svinjaki, vse stoječe na parc. št. 1381, vl. št. 136 k.o. v izreku naštete premične stvari (stanovanjska oprema in kmetijski stroji), premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pokojnim F.H. in tožnico in je tožničin delež na stanovanjski hiši 60%, na svinjakih pa 1/2 ter pogodbo o dosmrtnem preživljanju, z dne 19.4.1993 v tem delu razveljav ilo. 2./ Tožencu je naložilo, da je dolžan v 15 dneh tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo parc. št. 1381 izpisala iz vl. št. 136 k.o., zanjo otvoril nov vložek iste k.o. in pri njej vknjižila lastninska pravica na stanovanjski hiši do 60/100 in na svinjakih do 50/100, na tožnico. 3./ Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica lastnica 1/2 v izreku natančneje naštetih premičnin (stanovanjska oprema in kmetijski stroji), ki jih je po pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 19.4.1993 prejel toženec, kar mora toženec priznati. Višji oz. drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. 4./ Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek pod točko 4. tožbenega zahtevka po katerem je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da spada v zapuščino po pokojnem F.H. 99/100 vseh nepremičnin - parcel v vl. št. 136 k.o., razen parc. št. 1381, katera spada do 24/100 ter 49/100 premičnin, določenih v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. S sklepom pa je sodišče prve stopnje 5./ vzelo na znanje umik dela tožbenega zahtevka ter tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške odmerjene na 250.251,00 SIT. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta tožnica in toženec. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92) pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da ji na stanovanjski hiši pripada delež do 3/4 in ne le 60%, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, saj stara hiša ni bila komunalno opremljena. Tožnica tudi poudarja, da ji sodišče ni priznalo deleža na koritnem silosu, ki je zidan poleg hleva, čemur toženec ni nikdar nasprotoval in je s tem pripoznal ta del tožbenega zahtevka. Silos je bil zgrajen v času trajanja zakonske zveze. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede hleva, saj poudarja, da so od starega hleva ostali le obodni zidovi. Izvedenec pa si hleva ni ogledal od blizu. Pritožnica poudarja, da je bil namen pok. F.H. ter tožnice, da bi z vlaganji in odrekanjem v vseh letih zakonske zveze pridobila premoženje, torej solastnino na nepremičninah, kar je tožnica vedno izvajala, nepremičnine imela v posesti in jih uživala ter tako pridobila lastninsko pravico in ne obligacijskopravnega zahtevka. Tožnica graja tudi odločitev sodišča glede 4. točke tožbenega zahtevka in poudarja, da je že v postoku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je njen pokojni mož razpolagal z delom nerazdeljenega skupnega premoženja in je zato podan temelj za razveljavitev celotne sporne pogodbe. Tožnica dejansko tudi zato zahteva razveljavitev pogodbe. Pritožnica zaradi navedenega predlaga spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu, tako da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev v tem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženec pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. V pritožbi poudarja, da je tožnica s 60% uspela le glede stanovanjske hiše, v celoti pa je propadla z zahtevkom glede parcel (kar po cenitvi izvedenca predstavlja 3.567.765,00 SIT), glede kozolca, gospodarskega poslopja, prav tako pa ni v celoti uspela glede opreme hleva. Pritožnik tudi meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožnici v celoti priznati stroškov izvedenca, ampak bi tudi pri tem strošku moralo uporabiti kriterij uspeha. Poleg tega tožencu ni jasno, zakaj je sodišče tožnici priznalo toliko več stroškov, čeprav na kilometrino odpade le 28.228,00 SIT. Po prepričanju toženca bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da se je bil pripravljen poravnati. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi, da je bila tožnica v zapuščinskem postopku napotena na pravdo le zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; vložila pa je tudi tožbo na ugotovitev solastninskega deleža in obsega zapuščine. Tako je tožbeni zahtevak presegal obseg spornega razmerja. Pritožnik zaradi navedenega predlaga razveljavitev sklepa o stroških ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje. Pritožbi nista utemeljeni. Tožnica v pritožbi navede, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 353. člena ZPP/77, a v nadaljevanju ne navede, katero od bistvenih kršitev določb postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato glede tega pritožbenega razloga opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v okviru določbe drugega odstavka 365. člena ZPP/77 in ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Pritožnica sicer pravilno ugotavlja, da je po določbi 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89) legitimirana izpodbijati veljavnost pravnega posla (pogodbe o dosmrtnem preživljanju), ki sta ga sklenila toženec in njen pokojni mož (s katerim je pokojni mož razpolagal z zaščiteno kmetijo, ki je sodila v skupno premoženje zakoncev). Sporni posel je dejansko izpodbojen v celoti (in ne le glede toženkinega deleža na skupnem premoženju). Vendar pa je treba poudariti, da je sodišče pri odločanju vezano na postavljen tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP/77). Ker tožnica ni zahtevala razveljavitve pogodbe v delu, v katerem je pokojni mož razpolagal s svojim deležem skupnega premoženja, ampak je v tem delu zahtevala le ugotovitev, da sporno premoženje sodi v zapuščino, sodišče pogodbe o dosmrtnem preživljanju v tem obsegu ni moglo in smelo razveljaviti. Ker je torej pogodba o dosmrtnem preživljanju v tem delu ostala v veljavi, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem F.H. 99/100 vseh nepremičnin - parc. v vl. št. 136 k.o., razen parc. št. 1381, katera spada do 24/100 ter 49/100 premičnin, določenih v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravilno zavrnilo. Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembna predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporno premoženje predstavlja oz. sodi v zaščiteno kmetijo (Odlok o zaščitenih kmetijah; Ur. l. SRS, št. 1/85). Pritožbeno sodišče zato poudarja, da je delež zakonca na skupnem premoženju - celotni zaščiteni kmetiji enak in ni mogoče ugotavljati različnih deležev na nepremičninah, ki predstavljajo sestavne dele zaščitene kmetije. Po določbi prvega odstavka 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/95) namreč zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oz. gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnost. Vendar pa je pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 365. člena ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama. Tako se višje sodišče ni ukvarjalo niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodi 86/100 stanovanjske hiše; pa tudi sicer ne z delom tožbenega zahtevka s katerim je tožnica uspela. Že glede na zgornje pojasnilo pa tožnica z nadaljnjim tožbenim zahtevkom, s katerim uveljavlja lastninsko pravico na "posameznih elementih" zaščitene kmetije (v pritožbi so sporni še koritni silos in hlev ter 15% stanovanjske hiše), ne more uspeti. Ne glede na zgornje stališče pa so v izpodbijanem delu prepričljivi tudi zaključki sodišča prve stopnje, ki je glede hleva ugotovilo, da ne gre za premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ampak je bil hlev v tem obdobju le obnovljen, kar pa ne predstavlja takšne vrednosti, da bi šlo za novo premoženje. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi s silosom, glede katerega tožnica dejansko ni postavila ustrezne trditvene podlage, ki bi kazala na to, da gre pri silosu za v času zakonske zveze pridobljeno premoženje. Pritožbena trditev, da naj bi toženec ta del tožbenega zahtevka (smiselno) pripoznal, je protispisna. Glede stanovanjske hiše pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje skrbno in natančno ocenilo tožničin prispevek pri gradnji hiše in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema. Pritožnica razen (v sodbi sodišča prve stopnje že pravilno ocenjene) trditve, da prvotna hiša ni bila komunalno opremljena, v pritožbi ne navede prav nobenega razloga zaradi katerega bi bil njen delež na stanovanjski hiši lahko višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbene trditve tožnice se tako izkažejo kot neutemeljene; materialno pravo pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob pritožbi toženca pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka pravilno uporabilo določbe ZPP/77, Zakona o sodnih taksah ter Odvetniške tarife. V skladu z določbami 164. člena ZPP/77 sodišče odloča o stroških postopka na zahtevo stranke, v kateri mora le-ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Sodišče lahko stranki prizna stroške le v obsegu, v katerem je le-ta zahtevala njihovo povračilo, ob upoštevanju kriterija iz 155. člena ZPP/77. Glede na pritožbeno trditev toženca višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (ob pravilnem upoštevanju določbe 155. člena ZPP/77) tožnici priznalo več stroškov kot tožencu (ki mu je priznalo vse priglašene stroške), ker je toženec priglasil manj stroškov kot tožnica. Pri odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbo drugega odstavka 154. člena ZPP/77. Ker je tožnica v pravdi uspela le deloma, je sodišče tožencu naložilo, da ji je dolžan povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Tožničin uspeh je sodišče ocenilo (in ne izračunalo, saj ne gre za zahtevek pri katerem bi bilo mogoče uspeh izračunati) pravilno. Tožnica dejansko ni uspela z zahtevkom v delu, ki ga v pritožbi navaja toženec, vendar pa je praktično v celoti uspela s postavljenim zahtevkom glede premičnin; glede stanovanjske hiše pa z 80 % od postavljenega zahtevka; tako da je ocena o 60 % tožničinem uspehu pravilna. Dejstvo, da se je bil toženec pripravljen poravnati, ob tem, da do poravnave ni prišlo, tožbenega zahtevka pa v delu, v katerem trdi, da ga je priznaval, tudi ni pripoznal, na odločitev o stroških postopka ne vpliva. Prav tako pa ni pomembno, da je tožnica vložila tožbo v širšem obsegu, kot je bila napotena v zapuščinskem postopku, saj stranka na napotitev ni vezana. Sodišče prve stopnje je pri stroških izvedenca pravilno upoštevalo, da bi v enaki višini nastali ne glede na tožničin uspeh in jih je pravilno v celoti naložilo v plačilo tožencu. Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno uporabilo materialno pravo; storilo pa tudi ni nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo toženca v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP/77 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep o stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji treba nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.