22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 25/2005 z dne 21. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1586/2003 z dne 4. 11. 2004 ter s sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 243/97 z dne 23. 5. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo ustavne pritožnice (tožeče stranke v postopku pred delovnim sodiščem) zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper zavrnilni del sodbe in sklepa sodišča prva stopnje, v katerem je to sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o razporeditvi delavke z dne 15. 7. 1996 in z dne 28. 3. 1997 ter tožbeni zahtevek na razporeditev na delovno mesto prodajalke in (delno) zavrnilo še določene denarne zahtevke ustavne pritožnice.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi Vrhovnemu sodišču očita, da je kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave s sojenjem v nerazumno dolgem roku in s tem, ko je zgolj pavšalno, brez podlage in brez ustrezne obrazložitve sledilo sodbama nižjih sodišč. Nadalje zatrjuje, da je sprejeta odločitev povsem nesprejemljiva in krši pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Zatrjuje tudi kršitev 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) o pravici do poštenega sojenja. V tej zvezi sodišču očita, da ni razvidno, katere dokaze je izvajalo in na kaj je oprlo svoje odločitve, da ni izvedlo zaslišanja dveh prič ter da ni uporabilo izvedenca finančno ekonomske stroke. Pritožnica navaja, da je odločitev sodišč glede zastaranja tožbenega zahtevka na izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 5. 1992 do 14. 2. 1996 napačna, saj je po njenem mnenju v zahtevku na razveljavitev sklepov o razporeditvi delavke tak zahtevek že integriran in je bil torej postavljen že ob vložitvi tožbe. Pritožnica sodiščem očita "favoriziranje tožene stranke" in meni, da so pristransko sledila le delodajalcu. Po mnenju pritožnice sta bila izpodbijana sklepa o razporeditvi na delo, ki ga nikoli ni opravljala, nezakonita in sprejeta le formalno, z namenom zmanjšanja plače. Pritožnica še navaja, da bi sodišča morala upoštevati tudi dejstvo, da je delodajalec kasneje sam sprejel sklep, s katerim jo je razporedil na delo prodajalke, ki ga je dejansko ves čas opravljala.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Glede zatrjevane kršitve 6. člena EKČP Ustavno sodišče pojasnjuje, da je vsebina te določbe zajeta v določbah 22. in 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče očitke o kršitvi 6. člena EKČP presojalo v okviru zatrjevanih kršitev pravic do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

5.Pritožnica z navedbami, da sodba Vrhovnega sodišča pavšalno sledi odločitvam nižjih sodišč ter da nima ustrezne podlage in obrazložitve, kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne more utemeljiti. Pravica do sodnega varstva zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Do takšne odločitve je v obravnavani zadevi prišlo, ker so sodišča na vseh treh stopnjah meritorno odločala.

6.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pa bi lahko bil pomemben očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodb, o pomanjkljivem dokaznem postopku in o pristranskem ravnanju sodišč. Člen 22 vsebuje ustavna jamstva procesne narave. Iz njega izhaja zahteva po prepovedi neenakopravnega obravnavanja. Zagotovljena mora biti enakopravnost med strankami v postopku. Vsaka stranka mora imeti možnost predstaviti svoja stališča (vključno z možnostjo predlagati dokaze) pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli v obrazložitvi sodbe. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. Ta se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člen Ustave, sodišča ne zavezujejo, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno oceni in obrazloži, da nekateri dokazi niso potrebni, jih ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče ustrezno obrazložilo, zakaj in katere dokaze bo ter katerih dokazov ne bo izvedlo. Prav tako so vsa tri sodišča ustrezno obrazložila svoje odločitve in se pri tem opredelila do vseh navedb in vprašanj, ki so pomembna za odločitev. Ne gre torej za to, da bi sodišče prezrlo navedbe in predloge pritožnice, temveč za to, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev sodišča. V pravilnost dokazne ter pravne presoje sodišč pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

7.Pritožnica sodišču očita tudi pristranskost in "favoriziranje" nasprotne stranke. Vendar tega očitka posebej ne utemelji. Zgolj pavšalno zatrjevanje kršitve in nestrinjanje pritožnice s sprejeto odločitvijo sodišč ne zadostuje za sklep, da je bilo sodišče pri odločanju pristransko.

8.Zgolj navedba, da je odločitev sodišča nesprejemljiva, pa ne zadostuje za sklep, da je bila pritožnici kršena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave.

9.V zvezi z navedbo pritožnice, da je sodišče napačno odločilo o zastaranju nekaterih tožbenih zahtevkov, Ustavno sodišče pojasnjuje, da upoštevajoč meje preizkusa ustavne pritožbe, kot izhajajo iz 3. točke te obrazložitve, pritožnica ne more utemeljiti ustavne pritožbe zgolj z očitkom o napačni uporabi prava.

10.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem delovnem sporu. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

12.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali ostajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan