Jedro

Razlastitev je bila izvedena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitvi, ki je bil sprejet in uveljavljen 15.2.1968, torej izven časovnega okvira iz 4. člena ZDen, to je po uveljavitvi Ustave iz leta 1963.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 7.6.2000. Z njo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 3.4.2001 (1. točka izreka), zahtevo H.Š. za denacionalizacijo zemljišč, v času podržavljenja parc. št. 542, 543/20 in 453, vl. št. 45 k.o. S. vas, pa zavrnila (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da je H.Š. upravičenka v postopku denacionalizacije za vrnitev navedenih parcel, zavezanka SOD d.d. L. pa je v korist navedene upravičenke dolžna izročiti obveznice v višini 475.174 DEM. Tožena stranka je ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in denacionalizacijsko zahtevo zavrnila, ker je ugotovila, da so bile prejšnji lastnici navedene nepremičnine razlaščene na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki pa ne predstavlja pravne podlage za denacionalizacijo, saj gre za predpis, ki je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni pravne podlage za denacionalizacijo, pravilna. Ob nespornem dejstvu, da je bilo prejšnji lastnici H.Š. premoženje razlaščeno z odločbo Oddelka za finance in gospodarstvo Občine K. z dne 20.10.1969, na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi, ki je bil sprejet in uveljavljen 15.2.1968, je bila razlastitev izvedena na podlagi zakona, ki je bil sprejet izven časovnega okvira iz 4. člena ZDen, to je po uveljavitvi ustave iz leta 1963. Opredelitev časa sprejetja in uveljavitve predpisa je po 4. členu ZDen materialnopravni pogoj za odločanje, ali v posameznem primeru obstojijo pogoji za denacionalizacijo, nadaljnji kumulativni pogoj pa je neodplačnost. Glede na to, da je bilo v tem primeru ugotovljeno, da ni izpolnjen že prvi pogoj, presoja drugega pogoja po 4. členu ZDen sploh ni potrebna. Zato je tožbeni ugovor, da podlaga za denacionalizacijo obstoji, ker razlaščenki ni bila izplačana pravična odškodnina, neutemeljen. Zakon o razlastitvi iz leta 1968 je določbe o odškodnini uskladil z ustavno določbo o pravični odškodnini. Pri takem položaju, ko je bila razlastitev izvedena leta 1969, tožnik ne more v postopku denacionalizacije uspeti z ugovorom, da odškodnina, dana za razlaščeno premoženje, kljub predpisom, ki so že določili merila za pravično odškodnino, ni bila pravična. Razlaščenec je imel v takem primeru po takrat veljavnih predpisih možnost sodnega in upravnega varstva, če dana odškodnina ni bila ustrezna oziroma pravična.

Tožnik v pritožbi poudarja, da so bila proti volji upravičenke podržavljena prvovrstna gradbena zemljišča. Med ceno, ki jo je postavila občina in tržno ceno za navedena zemljišča, je obstajala kar petkratna razlika. Zato je treba šteti, da je bilo premoženje podržavljeno neodplačno. Ne strinja se z upravnim sodiščem, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo, ker naj bi bile z zakonom o razlastitvi iz leta 1968, njegove določbe o odškodnini usklajene z ustavno določbo o pravični odškodnini. Vztraja pri svojem stališču, da je bilo prejšnji lastnici premoženje podržavljeno neodplačno, z odločbo o razlastitvi iz leta 1969. Glede na to, da je vrhovno sodišče priznalo status denacionalizacijskega upravičenca tudi osebam, ki jim je bilo premoženje vzeto iz posesti še po letu 1969 ali kasneje, je v neenakopravnem položaju proti takšnim upravičencem. Odškodnina se je izplačevala vsem upravičencem na podlagi istih predpisov, vendar pa se po navedbah upravnega sodišča za pok. upravičenko šteje, da je prejela pravično odškodnino, za ostale upravičence pa ne. Tožnik zato meni, da je kršeno temeljno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku za denacionalizacijo ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in stranka z interesom, SOD, na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Upravno sodišče in tožena stranka se pri svoji odločitvi pravilno sklicujeta na določbe 3. in 4. člena ZDen. V tej zadevi je tožena stranka tudi pravilno ugotovila dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, to je, da so bila navedena zemljišča prejšnji lastnici razlaščena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi, ki je začel veljati 15.2.1968. Torej so bila navedena zemljišča prejšnji lastnici razlaščena na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen. Zemljišča tudi niso bila neodplačno podržavljena na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (4. člen ZDen), saj je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi, ki je bil podlaga za razlastitev navedenih zemljišč, sprejet in uveljavljen v letu 1968, torej po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Zato je po presoji vrhovnega sodišča pravilna ugotovitev upravnega sodišča in tožene stranke, da v tem primeru pravna podlaga za denacionalizacijo navedenih zemljišč ni izkazana.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da je bilo z navedeno odločitvijo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998 (Uradni list RS, št. 31/98) presodilo, da določba 4. člena ZDen, v kateri je določena časovna meja, to je uveljavitev Ustave SFRJ iz leta 1963, ni v neskladju z 2. odstavkom 14. člena ustave. V odločbi je zapisalo, da je zakonodajalec ocenil, da je bilo z zaključkom navedenega časovnega obdobja (leto 1963) sistemsko podržavljenje premoženja vsaj z normativnega stališča zaključeno.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.