Jedro

Zakon o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1.1.2003, v 103. čl. določa, da v stečajnem postopku, ki ga izvede sodišče, lahko stečajni upravitelj s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka pri delodajalcu postalo nepotrebno, vendar je že iz citiranega zakonskega določila razvidno, da gre za drugačno situacijo, kot je obravnavana, in sicer za takšno, pri kateri sta faza začetka in zaključka stečajnega postopka časovno oddaljena, ne pa združena, kot je to v situaciji po 1. odst. 99. čl. ZPPSL; ko gre za hkratnost začetka in zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom, se vprašanje (ne)potrebnosti dela pri dolžniku zaposlenih delavcev sploh ne more postavljati, ampak gre za takojšnjo realizacijo razloga, zaradi katerega dolžnik kot družba preneha obstajati (tj. s stečajem - 1. odst. 455. čl. Zakona o gospodarskih družba, ZGD).

Izrek

Pritožbi predlagateljic se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) r a z v e l j a v i in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) stečajni postopek nad družbo T.P. d.o.o., začelo in takoj zaključilo; premoženje dolžnika, ki je tam navedeno, za poravnavo stroškov do začetka stečajnega postopka, solidarno izročilo upnicam - predlagateljicam; po pravnomočnosti sklepa odredilo izbris dolžnika iz sodnega registra; II.) v zavarovanje poravnave stroškov iz predhodne točke po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo z vsebino, ki je tam navedena.

Proti navedenemu sklepu so predlagateljice po svojem pooblaščencu vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagale njegovo spremembo tako, da se stečajni postopek zoper družbo T.P. d.o.o. začne in nadaljuje tako, da prvostopno sodišče določi stečajnega upravitelja, ki naj uredi delovna pravna razmerja med stečajnim dolžnikom in upnicami ter poskrbi za vnovčenje premoženja stečajnega dolžnika. Dejstvo je, da se v stečajnem postopku ne rešujejo samo premoženjska razmerja, temveč tudi razmerja med dolžnikom kot delodajalcem in delavci, v konkretnem primeru predlagateljicami. In samo uvedba stečajnega postopka še nima za posledice prenehanja delovnega razmerja, ampak je potrebno, da se v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih poda ustrezna odpoved z ustreznim odpovednim rokom. In na dan izdaje sklepa je bilo pri dolžniku zaposlenih še 14 delavk. Statusno vprašanje teh delavk bi moralo biti rešeno, in sicer bi nekdo delavkam moral podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in nato zaključiti delovno knjižico ter jih odjaviti iz zavarovanja. To pa bi lahko storil le stečajni upravitelj in nihče drug. Zato v primeru, da so pri dolžniku še zaposleni delavci, nikakor ne pride v poštev odločitev, da se postopek začne in takoj zaključi. Poleg tega je sodišče napačno ugotovilo, kaj predstavlja premoženje dolžnika. V razlogih sodišče navaja, da ni izkazano, da bi bil stečajni dolžnik lastnik premičnin oz. drobnega inventarja, ki se nahaja v poslovnih prostorih. Ta ugotovitev pa je protispisna, saj je v zapisniku o predaji poslovnega prostora O.P. z dne 1.9.2004 popis celotnega inventarja in kot opomba je na koncu zapisnika navedeno, da dolžnik trenutno nima nadomestnih prostorov za inventar in da tudi nima sredstev za preselitev, zato v zvezi s tem ne more prevzeti nobenih obveznosti in da se bo potrudil, da bo ves inventar čim prej prevzel stečajni upravitelj. Jasno je torej, da je ves inventar, ki je naveden v zapisniku, last stečajnega dolžnika. Zato bi sodišče te stvari moralo upoštevati kot premoženje dolžnika, poskrbeti za to, da se te stvari prodajo in izkupiček razdeli upnikom. Iz razlogov sklepa je tudi razbrati, da je bilo stanje na transakcijskem računu dolžnika na dan 2.4.2004: 878.000,00 SIT, na dan izdaje sklepa 21.4.2005 pa 110.796,46 SIT in 1.442,13 EUR, kar pomeni, da se je dobroimetje znižalo za več kot 500.000,00 SIT. Iz kakšnega naslova pa je do tega prišlo, v razlogih ni navedeno in sodišče se s tem očitno ni ukvarjalo. Najmanj kar je, bi sodišče moralo ugotoviti, od kod ta razlika.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je premoženje dolžnika, pri katerem je sicer podan stečajni razlog, neznatne vrednosti, tako da se ne bi mogli pokriti niti stroški stečajnega postopka; s tem je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. 99. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), po katerem sodišče v takšnem primeru stečajni postopek začne in ga takoj zaključi, tako je bilo odločeno tudi v izpodbijanem sklepu. Res je, da Zakon o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1.1.2003 (Ur.l.RS št. 42/2002), v 103. čl. določa, da v stečajnem postopku, ki ga izvede sodišče, lahko stečajni upravitelj s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka pri delodajalcu postalo nepotrebno (pri čemer mora ravnati skladno z 2. odst. 97. čl. navedenega zakona), vendar je že iz citiranega zakonskega določila razvidno, da gre za drugačno situacijo, kot je obravnavana, in sicer za takšno, pri kateri sta faza začetka in zaključka stečajnega postopka časovno oddaljena, ne pa združena, kot je to v situaciji po 1. odst. 99. čl. ZPPSL; ko gre za hkratnost začetka in zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom, se vprašanje (ne)potrebnosti dela pri dolžniku zaposlenih delavcev sploh ne more postavljati, ampak gre za takojšnjo realizacijo razloga, zaradi katerega dolžnik kot družba preneha obstajati (tj. s stečajem - 1. odst. 455. čl. Zakona o gospodarskih družba, ZGD); trenutek njegovega prenehanja pa je vezan na vpis sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register (2. odst. 171. čl. ZPPSL). Glede na to ne pride v konkretnem primeru v poštev rešitev, ki jo ponuja pritožba, češ da bi moral biti imenovan stečajni upravitelj (zgolj) zato, da bi uredil delovna razmerja med stečajnim dolžnikom in upnicami (smisel in cilj stečajnega postoka je ureditev premoženjskih razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki, ne pa ureditev kakšnih drugih razmerij). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bil obravnavani primer bolj primerljiv s situacijo, ki nastopi po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 s sprem.), v delu, kjer je urejen izbris družb iz sodnega registra brez likvidacije; tam je določeno, da z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha (1. odst. 27. čl. ZFPPod) in če so v takšni družbi na dan njenega prenehanja zaposleni delavci, jim z dnem prenehanja gospodarske družbe preneha delovno razmerje. Kar se pa tiče vprašanja obstoja premoženja dolžnika, ki bi prišlo v stečajno maso, je treba pritrditi pritožbi, da je protispisna ugotovitev o tem, da ni izkazano, da bi bil stečajni dolžnik lastnik premičnin oziroma drobnega inventarja, ki se nahajajo v poslovnih prostorih. V predmetnem spisu se namreč nahaja Zapisnik o predaji poslovnega prostora z dne 1.9.2004, ki je bil sestavljen ob prisotnosti predstavnikov O.P., upravnika in dolžnika, v katerem so bili popisani predmeti, nahajajoči se v poslovnem prostoru v P.. Na koncu tega zapisnika je v obliki opombe navedeno, da je dolžnik v stečajnem postopku, da trenutno nima nadomestnih prostorov za inventar in sredstev za preselitev, zato v zvezi s tem ne morejo prevzeti nobenih obveznosti, in da se bodo trudili za čimprejšnji prevzem strojev s strani stečajnega upravitelja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega zapisa dejansko ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je bilo vsem, ki so bili prisotni pri predaji poslovnega prostora, jasno, da gre za stvari, ki so last dolžnika. Na to okoliščino je opozoril tudi pooblaščenec predlagateljic na naroku za obravnavo predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dne 22.10.2004. Glede na to je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v smeri obstoja premoženja stečajnega dolžnika. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri slednjem bo moralo sodišče razčistiti vprašanje premoženja, ki je bilo predmet prej omenjenega zapisnika o predaji poslovnega prostora (po potrebi s smiselno uporabo 4. tč. 175. čl. ZPPSL, po kateri opravi v skrajšanem stečajnem postopku popis stečajne mase izvršitelj). In šele, če bo ugotovilo, da ne gre za premoženje stečajnega dolžnika oz. da sicer gre za njegovo premoženje, ki pa ne bi zadoščalo niti za stroške postopka oz. niti za (minimalno) sorazmerno poplačilo upnikov, bo na mestu odločitev o začetku in takojšnjem zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom po 99. čl. ZPPSL.

Končno pa pritožbeno sodišče pripominja, da nastopa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kot stečajno sodišče, ne pa kot organ za pregon; glede na to ni mogoče upoštevati omembe v pritožbi, češ da bi moralo ugotavljati, od kod znižanje dobroimetja dolžnika na transakcijskem računu: od 878.000,00 SIT na dan 2.4.2004 na 110.796,46 SIT in 1.442,13 EUR na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Najprej je treba v zvezi s tem ugotoviti, da dobroimetje v znesku 878.000,00 SIT ugotavlja izvedenec finančne stroke v svojem mnenju, gre pa za stanje na dan 31.12.2003, ne pa na dan 2.4.2004, kot to pravi pritožba. Na dan 2.4.2004 je bilo stanje na računu dolžnika pri A.V. d.d., 684.572,31 SIT, vendar pa je bil predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika vložen dobra dva meseca kasneje, 2.6.2004.