Jedro

Iz sodne prakse ne izhaja, kot navaja pritožba, da je upravnik, ki opravlja storitve za etažne lastnike še po prenehanju pogodbe o upravljanju in kljub prepovedi etažnih lastnikov, upravičen do plačila na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točki XVII in XVIII izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo, peto, šesto, sedmo, osmo, enajsto, dvanajsto trinajsto, štirinajsto in petnajsto toženim strankam povrniti 369,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Sedemnajsto tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje**

1. Tožeča stranka, ki je bivši upravnik stavbe na naslovu L80 v ... , od etažnih lastnikov te stavbe zahteva plačilo stroškov upravljanja skupnih delov in naprav soseske S1, v katero sodi stavba na naslovu L80, ... Vložila je sedemnajst predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, postopki so se po ugovorih dolžnikov nadaljevali v pravdi, in sicer kot spori majhne vrednosti (SMV), sodišče prve stopnje je vseh sedemnajst postopkov združilo v skupno obravnavanje. Na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi iz 190. in 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je presodilo, da so toženci kot etažni lastniki tožeči stranki dolžni povrniti stroške, ki so bili potrebni za obratovanje in vzdrževanje skupnega ogrevalnega sistema, skupnih zunanjih površin in parkirnih površin v skupnih garažah in jih je tožeča stranka plačala dobaviteljem. Del tožbenih zahtevkov, s katerimi je tožeča stranka zahtevala plačilo za lastne storitve, in sicer za strošek kurjača, strošek hišniško vzdrževalnih del na skupnih delih, storitev izvajanja obračuna stroškov za toploto, kar vse sodi pod storitev upravljanja, pa je zavrnilo, ker pogodbene podlage za priznanje teh stroškov ni, pa tudi pogojev za priznanje stroškov na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ni, ker tožene stranke niso obogatene. Obrazložilo je tudi, da ta del toženih zahtevkov ni utemeljen niti na podlagi pravil OZ o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ), ker se je tožeča stranka upravljanja skupnih delov stanovanjske soseske lotila kljub prepovedi tožencev, torej samovoljno, ne gre pa za posle, ki jih ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda (204. člen OZ).

**Povzetek pritožb**

2. Zoper zavrnili del sodbe, to je točko XVIII izreka, se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, naj višje sodišče njenemu zahtevku zoper tožence (razen A. A. – zoper njo je bil postopek ustavljen; točka X izreka) v celoti ugodi, ali pa naj prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v nov postopek. Sodišče je zmotno presodilo, da gre pri storitvah, obračunanih pod postavkama „izvajanje ogrevanja“ in „vzdrževanje skupnih delov in naprav“ za storitve upravljanja v ožjem smislu in napačno štelo, da teh storitev upravnik sam ne more opravljati. Gre za storitve obratovanja in vzdrževanja stavbe, ki so potrebne za zagotavljanje osnovnih bivalnih pogojev in normalno uporabo skupnih delov in ne za stroške upravljanja v ožjem smislu. Te storitve je izvajala sama, upravnik stavbe L80, ... jih ni imel v pogodbi o upravljanju in jih tudi ni sam izvajal. S tem je nedvomno izkazana obogatitev tožencev, saj če teh storitev niso plačali svojemu upravniku, je jasno, da so za njih obogateni na škodo tožeče stranke. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje prezrlo, čeprav so bila zatrjevana. S tem je kršilo 5. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Do plačila za te storitve je upravičena na podlagi določil 197. člena OZ o izdatku za drugega. Sodišče je spregledalo, da je tožeča stranka v razmerju do tožencev nastopala kot zunanji izvajalec storitev in se ni nepoklicana lotila tujega posla. V podkrepitev svojih stališč je sodišče samo dodajalo razloge, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, in s tem prekoračilo trditveno podlago, kršilo je 7. člen ZPP. Toženci so priznali, da je te storitve opravljala tožeča stranka, sodišče pa je kljub dejstvu, da upravnik tožencev navedenih storitev ni opravil sam in zanje ni bil pooblaščen, zaključilo, da gre za stroške upravljanja v ožjem pomenu. Tudi pomisleki sodišča o neizkazanosti višine obogatitve so neupravičeni, saj je bila osnova za izračun pogodbene cene, ki je določena na enoto (m2 neto površine) prav dejstvo, da bodo ceno plačale vse stavbe, ki so priključene na ogrevanje. Okoliščina, da je svoje storitve obračunala kot „upravljanje“, ne more biti odločilna in edina, na kateri temelji odločitev sodišča. Ni pričakovala, da bo to odločilna okoliščina, zato gre za sodbo presenečenja. Bistveno je, kakšna je narava storitve in ne kako je obračunana. Razlogi sodbe so pomanjkljivi, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, saj po eni strani utemeljuje, da gre za strošek upravljanja, po drugi strani navaja, da tožeča stranka ni izkazala višine obogatitve tožencev, na tretjem mestu pojasnjuje, da so bile tožene stranke obogatene, ker so imele zagotovljeno delovanje ogrevanja. Zato ni razumljivo, na kakšni podlagi je sodišče zahtevek v tem delu zavrnilo. Kljub očitni utemeljenosti zahtevka sodišče išče razloge za njegovo zavrnitev, zato se vzbuja dvom v njegovo nepristranskost. Toženci so bili obogateni, saj so imeli zagotovljeno ogrevanje, ne da bi za to plačali potrebne stroške obratovanja in vzdrževanja. Sodišče na enem mestu stroške obratovanja in vzdrževanja presoja po merilu, kdo jih je naročil, na drugem mestu pa po merilu potrebnosti za normalno funkcioniranje soseske. Zakon (197. člen OZ) ne ločuje med plačilom stroška za drugega in opravo storitve za drugega, zato sodišče stroške storitev tožeče stranke neupravičeno obravnava drugače kot stroške zunanjih izvajalcev. Pri odločitvi ni upoštevalo sodne prakse, pri tem se sklicuje na odločbi I Cpg 493/2016 in I Cpg 493/2016. Obrazložitev sodbe je nepopolna, saj sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev, predvsem pa je zagrešilo kršitev razpravnega načela in kršitev pravice do izjave.

3. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila (po združitvi v skupno obravnavanje) sedemnajsto tožena stranka – A. B., B. B. in C. B. Tudi oni uveljavljajo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, višjemu sodišču pa predlagajo, naj toženi zahtevek zoper njih v celoti zavrne. Napačno je sodišče vsem trem tožencem naložilo plačilo 141,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je navedeni znesek potrebno plačati le enkrat. Moralo bi naložiti solidarno plačilo, ne pa da je vsem trem naložilo plačilo navedenega zneska. Sicer pa iz sodbe sploh ni moč razbrati, kaj točno jim je sodišče naložilo v plačilo in na kakšni osnovi, zato se sodbe ne da preizkusiti. V nadaljevanju pritožba povzema razloge izpodbijane sodbe o tem, koliko in za katere stroške morajo plačati tožeči stranki, nato pa navaja, da sodišče ni pojasnilo na kaj naj bi se stroški obratovanja konkretno za njih nanašali. Ni pravilno štelo, da trditev, da je tožeča stranka dobaviteljem plačevala, ni bila prerekana. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka in se sodbe ne da preizkusiti. Nepravilno sodišče ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka vtoževane terjatve v resnici tudi plačala. Stroški, za katere sodišče ugotavlja, da so bili potrebni za funkcioniranje skupnih prostorov stavbe kot celote, niso bili potrebni, saj jih je za njih opravljal novi upravnik. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo. Tudi s ključem delitve se ni ukvarjalo. Zatrjevali so, da jim je tožeča stranka zaračunala več kot znaša njihov delež v zemljiški knjigi in zlasti, da so vse poravnali novemu upravniku. Do stroškov za zapornice, montažo kamer in videonadzora tožeča stranka ni upravičena, saj ni šlo za nujno opravilo. Onemogočeno jim je, da bi sodelovali pri vzdrževanju in obratovanju zgradbe, ampak se to brez podlage in celo v nasprotju z njihovo voljo prepušča tretjim, kljub temu, da imajo novega upravnika, ki svojo nalogo skrbi za vzdrževanje in upravljanje izvršuje. Kamer ne potrebujejo in so proti zamenjavi zapornic, stroški za daljince in zamenjavo črpalk niso nujni. Tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve in dobave na skupnih delih in napravah opravljene. Če je tožeča kaj opravila, je to naredila za upravnika, torej je bil eventuelno obogaten upravnik. Glede na vse navedeno bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti v celoti. Napačno je sodišče ugodilo tudi zahtevku iz naslova obresti, saj tožeča stranka ni dokazala, da je račune pred pravdo naslovila tožencem.

**Odgovora na pritožbi**

4. Na pritožbo tožeče stranke so odgovorili (po združitvi zadev v skupno obravnavanje) prva, peta do osmo, enajsto do petnajsto tožena stranka (toženci, ki jih zastopa odvetnica D. D.). Obrazloženo prerekajo vse pritožbene navedbe ter v zavrnilnem delu pritrjujejo razlogom prvostopenjske sodbe. Višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Na pritožbo tožencev je odgovorila tožeča stranka. Meni, da pritožba sploh ne vsebuje argumentacije, zakaj naj bi sodišče uporabilo napačne določbe materialnega prava in zgolj navrže nekaj domnevnih procesnih kršitev, ki pa so neosnovane. V ugodilnem delu je izpodbijana sodba pravilna in prepričljivo obrazložena, zato naj višje sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrne.

**Presoja višjega sodišča**

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V postopkih v SMV sta, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Zato je omejeno navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člena ZPP), lahko tudi obseg dokazovanja (drugi odstavek 450. člena ZPP) in obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP), omejena pa je tudi možnost uveljavljanja pritožbenih razlogov, in sicer prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in glede na ta pravilno uporabilo materialno pravo tako v zavrnilnem kot v ugodilnem delu izpodbijane sodbe. Svojo odločitev je sistematično in jasno obrazložilo, pa tudi v nobena nasprotja si ni prihajalo in je odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. S pritožbama uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, to je kršitve po 14. in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni. Kršitev 5. in 7. člena ZPP, ki ju uveljavljata pritožbi, nista absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in ju v postopkih v SMV ni mogoče uveljavljati.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje vsem razlogom izpodbijane sodbe in se, da ne bo preveč ponavljanja, sklicuje nanje, v nadaljevanju pa bo le kratko odgovorilo na bistvene navedbe v pritožbah (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi tožeče stranke**

10. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka ravnala samovoljno, je pravilen. Kot je obrazložilo v točki 5, je z odpovedjo pogodbe o upravljanju tožeča stranka prenehala biti upravnik v razmerju do tožencev tudi glede tistih delov soseske, ki so skupne vsem stavbam v soseski (kotlovnica, parkirišča, poti, …). Tožeča stranka se po prenehanju pogodbe o upravljanju z etažnimi lastniki stavbe na L80 z njihovim novim upravnikom, ki je bil edini upravičen za naročanje in izvajanje storitev upravljanja navedene stavbe, ni dogovorila, da bo še naprej upravljala s skupnimi deli in napravami. Ker za izvajanje kakršnihkoli storitev za tožence, tožeča stranka ni imela pogodbene podlage, je ravnala samovoljno.

11. Obogateni pa toženci s storitvami tožeče stranke niso bili, saj so vse storitve upravljanja plačevali novemu upravniku. Izpodbijanje ugotovljenega dejstva o opravljenem plačilu v postopkih v SMV ni dopustno. Določilo 197. člena OZ je podlaga za povračilo obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, tožeča stranka pa ni dokazala, da je oziroma koliko je namesto tožencev plačala za kurjača (gl. obrazložitev v točki 14 izpodbijane sodbe) in za hišniška in druga opravila (gl. točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi ti zaključki so dejanski in jih v pritožbenem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Presoje prvostopenjskega sodišča, da do povračila stroškov za svoje storitve v razmerju do tožencev tožeča stranka ni upravičena na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (točka 11 obrazložitve) pritožba ne izpodbija konkretizirano, zato dodatna pojasnila višjega sodišča o tej pravni podlagi niso potrebna.

12. Okoliščina ali gre za upravljanje v ožjem smislu za delno zavrnitev tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni bila odločilna. Za presojo relevantno je dejansko plačilo dolga namesto tožencev. Plačila za storitve izvajanja ogrevanja, upravljanja s kotlovnico, hišniške storitve, storitve čiščenja in urejanja okolice, odčitavanja merilnikov in delilnikov toplote, izvajanja delitve in obračuna stroškov za toploto, to je storitve, ki jih je tožeča stranka obračunala pod postavkama 003 - izvajanje ogrevanja in 040 – vzdrževanje skupnih delov in naprav, ni z ničemer izkazala. Kolikor pa je tožeča stranka dokazala, da je plačala namesto tožencev, je tožbenim zahtevkom ugodeno. Stališča pritožbe o tem, kaj je upravljanje v ožjem smislu in kaj storitve obratovanja in vzdrževanja stavbe, torej za odločitev niso relevantna. In nepomembno za zavrnilni del sodbe je, ali je novi upravnik stavbe na L80 v ... opravljal storitve vzdrževanja skupnih delov in naprav v soseski.

13. Iz sodne prakse ne izhaja, kot navaja pritožba, da je upravnik, ki opravlja storitve za etažne lastnike še po prenehanju pogodbe o upravljanju in kljub prepovedi etažnih lastnikov, upravičen do plačila na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na več sodnih odločb, ki jih je pravilno povzelo in uporabilo. Razlog za delno zavrnitev tožbenih zahtevkov ni okoliščina, da je tožeča stranka storitve obračunala v skupini stroškov „upravljanje“. Že zato je neutemeljen očitek o sodbi presenečenja. Sicer pa je po ustaljeni ustavnosodni presoji o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, mogoče govoriti takrat, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, in če strankam ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage morale ali mogle računati.1 Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je sodišče zahtevke tožeče stranke obravnavalo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, to je po pravni podlagi, ki jo je tožeča stranka sama navajala kot podlago vtoževanih zahtevkov. Tudi v nasprotja si sodišče ni prihajalo. V delu, kjer je zahtevkom ugodilo, je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot glede zavrnilnega dela. Stroške, za katere je tožeča stranka dokazala, da jih je plačala tretjim izvajalcem, toženci pa niso dokazali, da so jih plačali novemu upravniku, so dolžni toženci tožeči stranki zaradi neupravičene obogatitve povrniti.

14. Očitek pristranskosti sodišča pritožba temelji na trditvah o napačni odločitvi. Tudi če bi odločitev bila napačna, to še ne pomeni, da je bilo sodišče pristransko. Kakšnih ravnanj sodišča, ki bi sploh lahko utemeljevala njegovo nepristranskost, pritožba niti ne navaja.

**O pritožbi tožencev**

15. V točki XVII je sodišče plačilo 12,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2017 dalje in 128,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 dalje naložilo trem tožencem, ki so solastniki istega stanovanja, zato tožeča stranka toži vse skupaj (zoper vse tri je vložila predlog za izvršbo, po njihovih ugovorih pa je izvršilni postopek prešel v pravdnega). Solidarnost dolžnikov mora biti dogovorjena ali pa mora izhajati iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu, sicer mora vsak dolžnik plačati enak del dolga (prvi odstavek 405. člena OZ). Pritožniki tako niso solidarni dolžniki in bo v primeru, da bo prišlo do izvršbe, izvršilno sodišče njihov dolg razdelilo na tri enake dele. Iz izreka torej ne izhaja, da bo moral vsak plačati 141,04 EUR in natekle obresti.

16. Da je iz sodbe mogoče razbrati, kaj točno in zakaj morajo toženci plačati tožeči stranki, izhaja že iz pritožbe tožencev same. Po navedenem očitku je namreč v pritožbi natančno napisano, koliko in za kakšno storitev jih je sodišče obvezalo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sicer pa je to, na kaj se nanašajo stroški obratovanja, ki so jih dolžni plačati, sodišče najprej obrazložilo ob obravnavanju temelja tožbenih zahtevkov v točkah 28 do 32 izpodbijane sodbe, nato pa še konkretno za pritožnike v točki 101. 17. Trditve tožeče stranke katere stroške je plačala dobaviteljem, so toženci le nesubstancirano prerekali - niso pojasnili nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da opravljenih storitev in dobav tožeča stranka ni plačala, medtem ko je tožeča stranka priložila listinske dokaze glede trditev o opravljenih plačilih. Glede na to sodišče s tem, ko je sledilo tožeči stranki, da je poravnala izstavljene račune, ni storilo nobene kršitve. Tudi golo zanikanje, da storitve in dobave na skupnih delih in napravah niso bile opravljene in izvedene, ni konkretizirano in ne terja podrobne obrazložitve sodišča o neutemeljenosti ugovora. Da bi za iste storitve in dobave, kot jih je plačala tožeča stranka, zunanjim dobaviteljem kaj plačal tudi novi upravnik, toženci niso dokazali. Dokazno breme za to dejstvo je na njih. Sicer pa gre pri ugotavljanju ali in kdo je kaj plačal za dejansko stanje, ki se s pritožbo v SMV ne more izpodbijati.

18. Neresnična je trditev pritožbe, da se sodišče s ključem delitve stroškov ni ukvarjalo. Ključ delitve je pojasnjen v točkah 26 do 36, to je na sedmih straneh izpodbijane sodbe. V istih točkah je za vsak strošek posebej sodišče tudi obrazložilo, zakaj je bil potreben. Če se toženci s posamezno storitvijo, ki je potrebna za vzdrževanje in obratovanje celotne soseske, ne strinjajo, jih to ne odvezuje plačila. Dolžnost plačila za opravljene dobave in storitve ne predstavlja onemogočanja sodelovanja etažnih lastnikov pri vzdrževanju in obratovanju zgradbe.

19. Z opravljeno storitvijo ali dobavo, ki služi vzdrževanju stavbe in njenih skupnih delov, ni obogaten upravnik, pač pa etažni lastniki. Zavezanci za plačilo opravljenih dobav in storitev so etažni lastniki, upravnik plačila izvrši v njihovem imenu in za njihov račun. Ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen.

20. Iz računov v prilogah spisa in odziva tožencev nanje izhaja, da so toženci račune prejeli. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve, je bila zapadlost na računih določena in so toženci po preteku roka za plačilo prišli v zamudo. Tudi v obrestnem delu je odločitev prvostopenjskega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

**Odločitev višjega sodišča**

21. Ker niso podani ne v pritožbah uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbama nosijo pritožniki vsak svoje stroške pritožb, nasprotni stranki pa so dolžni povrniti stroške z odgovorom na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov na koncu obeh odgovorov na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Priznalo je vse priglašene stroške obeh odgovorov na pritožbo, saj so bili priglašeni skladno z OT. Stroški odgovora dvanajstih tožencev, ki jih zastopa odvetnica D. D., na pritožbo tožeče stranke znašajo 369,66 EUR (specifikacija je razvidna na list. št. 265 spisa). Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo tožencev pa znašajo 186,66 EUR, natančnejša specifikacija je na list. št. 281 spisa. Skladno s četrtim odstavkom 458. člena ZPP je določen 8-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila dosojenih stroškov pritožbenega postopka. Če stroški v postavljenem roku ne bodo plačani, bodo zavezanci prišli v zamudo in bodo od tedaj dalje dolgovali še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člena OZ).

1 Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-765/13, 16. točka obrazložitve.