Jedro

Glede imisij, ki izvirajo iz splošno koristnih dejavnosti, veljata tretji in četrti odstavek 133. člena OZ, ki izključujeta uporabo prvega in drugega odstavka tega člena. Kadar škoda izvira iz splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej nima odstranitvenega in opustitvenega zahtevka po prvem odstavku 133. člena OZ. Ima pa pravno varstvo za zagotovitev ukrepov za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje po četrtem odstavku 133. člena OZ, ki je blažje varstvo v primerjavi z varstvom iz prvega in drugega odstavka 133. člena OZ.

Upnik mora najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni.

V primeru, ko škoda izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej ima sodno varstvo, vendar je zahtevku mogoče ugoditi le pod pogojem, da škoda presega običajne meje. Civilnopravno razmerje je namreč vzpostavljeno le v delu, kolikor škoda presega običajne meje.

Sodišče mora upoštevati, prvič, da je glede na sodno prakso treba odgovorni osebi prepustiti, da sama izbere med ukrepi za preprečitev nastanka škode, in drugič, da mora biti zahtevek vendarle čim bolj določno postavljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevi tožnikov, _da toženka na javni poti ... v smeri vožnje od stanovanjske stavbe A. 1 do A. 2 pred stavbo A. 1 postavi prometno signalizacijo za prepoved prometa za vsa motorna vozila, razen enoslednih z dopolnilno tablo „razen za stanovalce A. 1 in 2“ in prometno signalizacijo za enosmerno cesto ter grbino za umirjanje prometa ter da na isti poti, v smeri vožnje od stanovanjske stavbe A. 2 do A. 1 pred stavbo A. 2 postavi prometno signalizacijo za prepoved vožnje v eno smer in grbino za umirjanje prometa_ (I. točka izreka) in je v tem obsegu tožbo zavrglo (II. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očitata, da ni presojalo dejstva, da javna cesta ne le posega v pravice in svoboščine tožnikov, temveč da ureditev, kot obstoji sedaj, za tožnika predstavlja vir nevarnosti oz. škode, s čimer se med pravdnimi strankami ustvarja civilnopravno razmerje, za katerega je pristojno redno sodišče splošne pristojnosti. Javna pot ni dovolj široka za dvosmerni promet. Mimo hiše tožnikov večkrat dnevno pelje različna kmetijska mehanizacija z nevarnimi strojnimi nastavki in tovorna vozila, ki z ogledali segajo na podest pred vhodnimi vrati, kar ogroža življenje in zdravje stanovalcev, tožnikov. Zaradi dejstva, da je toženka odprla lokalno javno pot tik ob hiši tožnikov, vsakodnevno prihaja do nedopustnega poseganja v njuno pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS (URS). Tožnika in njuna družina ne morejo varno vstopati in izstopati iz svojega doma, deležni so neznosnega hrupa, izpušnih plinov, stalnih vibracij. Okoli hiše se dviguje prah, ki onemogoča zračenje. Do navedenega oz. do dejstva, da se je med pravdnimi strankami dejansko vzpostavilo civilnopravno razmerje, se sodišče ni opredelilo in o navedenem razlogov v izpodbijanem sklepu ni. Sodišče zmotno ni uporabilo materialnega prava, določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki nudijo podlago, da splošno civilno sodišče ponudi odgovor na zahtevo tožnikov za pravno varstvo. Tožnika izpostavljata 133. člen OZ. Tožnika se sklicujeta na odločbo II Ip 870/2021 in trdita, da je sodišče izvršbo, ki se glasi na odstranitev prometne signalizacije, dovolilo. Sklicujeta se tudi na odločbo II Ip 581/2016. 3. Ker kontradiktornost postopka še ni bila vzpostavljena, se pravilno tudi pritožba ni vročala toženki v odgovor.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika v tej pravdi od toženke zahtevata odškodnino in drugačno prometno ureditev od obstoječe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnika zahtevata spremembo prometne ureditve, zavrglo, saj je presodilo, da odločanje o urejanju prometnega režima in postavitvi prometne signalizacije ne spada v sodno pristojnost. Pojasnilo je da ne gre za civilnopravno razmerje temveč za javnopravno razmerje, v katerem občina deluje v okviru svoje oblastne (normodajne) funkcije.

6. Pritrditi gre pritožbi, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji vprašanja, ali tožnikoma gre sodno varstvo, povsem spregledalo določbe Obligacijskega zakonika.

7. Kot pravilno opozarja pritožba, tožnika v tej pravdi trdita dvoje: 1.) da zaradi preozke ceste obstaja nevarnost za življenje in zdravje tožnikov in 2.) da zaradi odprtja lokalne javne poti tik ob hiši tožnikov vsakodnevno prihaja do nedopustnega poseganja v njuno pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena URS (zatrjujeta emisije: neznosen hrup, izpušni plini, vibracije, dvigovanje prahu). Takšna trditvena podlaga narekuje uporabo 133. in 134. člena OZ. Predmet zaščite po slednjem členu so namreč osebnostne pravice, kamor sodi tudi pravica do življenja in zdravja.1 Določbe 133. člena OZ pa varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja.2

8. Velja pojasniti, da je treba vsebino 133. člena OZ obravnavati ločeno po vsebinskih sklopih.3 Prvi in drugi odstavek se namreč nanašata na primere, ko vir nevarnosti izvira iz zasebne sfere, tretji in četrti odstavek pa urejata primere, ko škodna nevarnost izvira iz javne sfere. Tudi dr. Miha Juhart v delu, citiranem v opombi 3 tega sklepa, razlaga, da sta tretji in četrti odstavek 133. člena OZ specialni določbi, ki sta povezani z delovanjem splošno koristnih dejavnosti, in zavzame stališče, da glede imisij, ki izvirajo iz splošno koristnih dejavnosti, veljata tretji in četrti odstavek 133. člena OZ, ki izključujeta uporabo prvega in drugega odstavka tega člena.4 Kadar škoda izvira iz splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej nima odstranitvenega in opustitvenega zahtevka po prvem odstavku 133. člena OZ. Ima pa pravno varstvo za zagotovitev ukrepov za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje po četrtem odstavku 133. člena OZ, ki je blažje varstvo v primerjavi z varstvom iz prvega in drugega odstavka 133. člena OZ.

9. Delovanje cest sodi med dejavnosti, ki so splošno koristne.5 Zatorej ob povedanem prideta v obravnavni zadevi glede na trditveno podlago tožnikov poleg 134. člena OZ v poštev še tretji in četrti odstavek 133. člena OZ.

10. Tudi sodna praksa se je že izrekla, da je v primeru opravljanja splošno koristne dejavnosti mogoče zahtevati izvedbo upravičenih ukrepov za preprečitev nastanka škode oziroma njeno zmanjšanje po četrtem odstavku 133. člena OZ. Ob tem pa je bilo poudarjeno, da mora upnik najprej zatrjevati in izkazati grozečo škodo, ki presega običajne meje, nato pa zahtevati le tiste ukrepe, ki so glede na splošno potrebnost in koristnost dejavnosti dolžnika in s tem povezanim javnim interesom upravičeni.6

11. V primeru, ko škoda izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, oškodovanec torej ima sodno varstvo, vendar je zahtevku mogoče ugoditi le pod pogojem, da škoda presega običajne meje.7 Civilnopravno razmerje je namreč vzpostavljeno le v delu, kolikor škoda presega običajne meje. Trditveno breme o tovrstni škodi je seveda na oškodovancu.

12. Pritožbeno sodišče še pripominja, da če se bo izkazalo, da je zahteva po sodnem varstvu utemeljena, bo stvar vsebinske presoje, ali bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Ob tem pa bo moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi dvoje: na eni strani, da je glede na sodno prakso treba odgovorni osebi prepustiti, da sama izbere med ukrepi za preprečitev nastanka škode8 in na drugi strani, da mora biti zahtevek vendarle čim bolj določno postavljen.9 Če bo sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnika v zvezi z izvedbo ukrepov zahtevata preveč, lahko vselej prisodi manj. Vendar je treba v presežku tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa zavreči. Imata pa tožnika, glede na to, da tožba še ni bila vročena niti v odgovor, možnost svojo trditveno podlago dopolniti in tožbeni zahtevek dopolniti oziroma popraviti.

13. Ob povedanem je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (3. točka 365. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločitvijo (165. člen ZPP).

1 Glej: D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 776 - 779. 2 Glej: D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 761 - 763. 3 Tako tudi: M. Juhart, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 488. 4 M. Juhart, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 491 - 493. 5 Enako: M. Juhart, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 493 - 494. 6 VSK sodba Cpg 144/2019. Glej tudi: VSRS sodba in sklep II Ips 55/2014, VSL sodba I Cp 3126/2012, VSM sodba I Cp 1902/2009. Izpostaviti velja še odločbo VSL II Cp 3321/2009, iz katere je razvidno, da je bilo ugodeno zahtevku v delu, s katerim je tožeča stranka od občine in RS zahtevala sanacijo svojih parcel ter preprečitev nadaljnjega namakanja teh parcel. Odločitev je bila sicer z odločbo VSRS II Ips 167/2011 delno spremenjena, vendar zgolj v delu zahtevka, ki se nanaša na RS, pri čemer je bil razlog za spremembo v odsotnosti pasivne legitimacije. 7 Primerjaj: D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 763 in M. Juhart, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 491 - 492. 8 VSL sodba in sklep II Cp 3321/2009. 9 VSL sodba I Cp 3126/2012.