Jedro

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Pri tem se upošteva vse okoliščine primera kot so npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, prizadetost časti in ugleda, odmevnost v javnosti, odnos okolja do oškodovanca po odvzemu prostosti, morebitne zdravstvene posledice, strah itn. Ni izključeno, da lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko škode, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine za neutemeljen pripor izredno redek.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba: - v točki I razveljavi - v točki II in IV razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje štelo, da je tožba za znesek 6.500,00 EUR umaknjena (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2009 do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2.Proti navedeni odločbi se je glede odločitve iz I. In II. točke izreka pritožila tožena stranka iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodišče z odločitvijo v I. točki izreka kršilo določbe pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločilo o zahtevku, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava. Poleg tega je v tem delu podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, poleg tega pa odločitve ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev ni bila možna, ker tožnik ni umaknil tožbe za 6.500,00 EUR. V delu, kjer je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino zaradi neutemeljenega pripora v znesku 15.000,00 EUR, za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa še znesek 15.000,00 EUR, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da nevšečnosti, ki jih je prestajal dolžnik zaradi dolgotrajnega kazenskega postopka niso podlaga za priznanje vtoževane odškodnine, da tožnik ni trpel telesnih bolečin takšne intenzivnosti in dolgotrajnosti, ki bi opravičevale denarno odmeno zanjo in da je trpel močnejši strah le v času same aretacije in trajanja zaslišanja, je tožniku iz naslova nepremoženjske škode zaradi pripora priznalo celotno vtoževano odškodnino. Kršitev postopka je podana tudi zato, ker je sodišče pri ločenem odločanju o zahtevkih tožnika isto dejstvo upoštevalo tako pri priznanju odškodnine za neutemeljen pripor, kakor tudi pri priznanju odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar izhaja iz primerjave obrazložitve 46. in 59. točke v povezavi z obrazložitvijo iz 65. do 71. točke izpodbijane sodne odločbe. Tako je prišlo do situacije, ko je bila tožniku za iste posledice v določenem delu priznana odškodnina dvakrat, kar je povzročilo, da so razlogi prvostopenjskega sodišča nejasni in med seboj v nasprotju. Iz točke 46 obrazložitve izhaja, da je sodišče pri višini odškodnine zaradi neutemeljenega pripora tožniku priznalo tudi odškodnino zaradi spolne abstinence, v času prestajanja pripora, čeprav tožnik v tej smeri sploh ni podal ustrezne trditvene podlage. Poleg tega so podane tudi kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče napačno presodilo dokaze v zvezi z razrešitvijo tožnika kot direktorja družbe E. d.o.o., pri presoji odškodnine ni upoštevalo dejstva, da tožnik pred priporom ni imel redne zaposlitve in da je do svojega 30. leta imel le malo več kot leto dni delovne dobe, poleg tega pa je sodišče tudi napačno presodilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede možnosti zaposlitve tožnika po prihodu iz pripora, odmevnosti tožnikove zadeve v javnosti, glede pretrpljenega strahu tožnika in glede dodatne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre za pravno kategorijo priznane škode pod pogojem, da gre za trajno, nepopravljivo okvaro, zaradi katere bo oškodovanec trajno trpel posledice. Sodišče je posledice, ki jih je tožnik trpel zaradi pripora, upoštevalo tudi pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti, čeprav ne gre za trajne posledice. Glede na to, da je izvedenec psihiatrične stroke razmejil tožnikove težave na tri dele in sicer del težav, ki izvira že iz otroštva, del, ki izvira iz obdobja pripora in del iz posledic prometne nesreče, je sodišče tožniku priznalo bistveno previsoko odškodnino. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ločeno obravnavalo zahtevke za škodo zaradi neutemeljenega pripora in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, s tem pa podvojilo odškodnino za iste posledice. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi ena odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. Res obstaja tudi drugačna sodna odločba (Vrhovno sodišče RS, opr. št. II Ips 492/1999, vendar ta primer ni uporabljiv za konkretnega, saj je v tem primeru šlo za takšno porušeno oškodovančevo psihično ravnovesje, da je postal trajno duševno spremenjen v vsakdanjem življenju tako, da ni bil več sposoben opravljati svojega dela in je bil tudi predčasno upokojen. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja posledično zmotno uporabilo kriterije za določanje višine odškodnine, kar je vse vplivalo na odmerjeno odškodnino. Določene škode tožnik ni trpel, določena škoda ni v vzročni zvezi s priporom, določene škode pa tožnik ni dokazal. Tudi višina odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Dosojena odškodnina namreč presega 30 povprečnin neto mesečnih plač, oziroma, če se preračuna na dnevni znesek dosega odškodnino v višini 143,54 EUR na dan. Tako visoko odškodnino sodišča prisojajo za primere z bistveno hujšimi posledicami kot so bile v obravnavanem. Za primerjavo pritožba ponuja primer iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 268/2004. 3.V odgovoru na tožbo tožeča stranka navaja, da se strinja z navedbami pritožbe glede nepravilnosti odločitve iz 1. točke izreka, vendar meni, da napaka sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost postopka. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da tožnik v času trajanja pripora prestajal strah, skrb in žalost, pri čemer so bili z dejstvom pripora seznanjeni tožnikovi najožji sorodniki, prijatelji, sodelavci, da se je o tem pisalo tudi v časopisju in da je imel v zvezi s postopkom tudi težave z nadaljnjo zaposlitvijo. Sodišče je pravilno upoštevalo tako subjektivne kot objektivne okoliščine primera. Sodišče ni upoštevalo istih dejstev pri odmeri višine odškodnine za neutemeljeni pripora in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je trpel duševne bolečine tako v obdobju neutemeljenega pripora kot tudi po njem. Pri tožniku so podane trajne posledice, kar je potrjeno z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za psihiatrijo in iz njegovega zaslišanja, iz katerega izhaja, da so fobije pred zaprtimi prostori, tuneli, pred množico ljudi in dvigali, posledica bivanja v zaporu. Sodišče je tudi ostala dejstva pravilno ugotovilo, izračun dnevne odškodnine iz naslova neupravičenega pripora, pa je zavajajoč, saj znaša le 71,00 EUR na dan.

4.Pritožba je utemeljena.

Glede odločitve o delnem umiku tožbe

5.Višje sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo (točka 11 obrazložitve), da je tožnik za znesek 6.500,00 EUR tožbo umaknil. Ta znesek predstavlja terjatev prvotno drugo tožeče stranke D. P.. Njena tožba je bila izločena iz skupnega obravnavanja s sklepom z dne 18. 2. 2010, v nadaljevanju pa se je obravnavala pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 1157/2010. Postopek se je končal z umikom tožbe (zapisnik na prilogi B17). Tožnik je v vlogi z dne 29. 6. 2010 (red. št. 24a) le zmanjšal vrednost spornega predmeta za odmero sodne takse, ni pa umaknil tožbe za 6.500,00 EUR. Višje sodišče je zato odločitev iz 1. točke izreka razveljavilo, ne da bi vrnilo zadevo v tem delu v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

6.Pravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je v določilu 542. člena ZKP. Gre za posebej urejen primer odškodninske odgovornosti države za škodo, ki je bila povzročena z neutemeljenim priporom. Po določbi 1. odstavka 542. člena ZKP ima tisti, ki je bil v priporu, ni pa bil zoper njega uveden kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali postopek ustavljen, ali s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali pa je bila obtožba zavrnjena, pravico do povrnitve škode. Med strankama je sporna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero odškodnine te škode sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Glede absolutno bistvenih kršitev določb postopka

7.Višje sodišče ugotavlja, da pritožba, ko utemeljuje očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravzaprav pretežno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Najprej pritožnica zatrjuje, da izrek sodbe nasprotuje razlogom, ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da je ugotovilo, da nevšečnosti, ki jih je tožnik prestajal zaradi dolgotrajnosti kazenskega postopka niso podlaga za priznanje vtoževane odškodnine (posebnega zahtevka pa ni postavil), da tožnik ni trpel telesnih bolečin takšne intenzivnosti, da bi opravičevale odmero odškodnine zanjo in da je trpel močnejši strah le v času aretacije, tožniku prisodilo celotno zahtevano odškodnino 15.000,00 EUR. Po mnenju višjega sodišča ne gre za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ampak za oceno sodišča, da (že) ostala ugotovljena dejstva (čas trajanja pripora; prizadetost časti in dobrega imena; močnejši strah v času same aretacije med zaslišanjem; krajšanje stikov z družino; podoživljanje osebnih pregledov njegovih ožjih družinskih članov ob prihodih na obisk; medijska odmevnost zadeve; večja jakost duševnih bolečin zaradi situiranosti v družbi) opravičujejo denarno odmeno v celotni zahtevani višini 15.000,00 EUR.

8.Res pa so razlogi sodbe nejasni glede razmejitve duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in tistih, ki naj bi jih trpel zaradi druge, posebne oblike nepremoženjske škode, to je zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi pripora, upoštevalo dvakrat (najmanj) v delu, ki se nanaša na obdobje od prenehanja pripora do prve zaposlitve. V točki 62 obrazložitve sodišče ugotavlja, da so bile duševne bolečine pri tožniku prisotne ves čas pripora vse do zaposlitve tožnika (od 26.11.1992 do 1. 4. 1995) in to upošteva pri odmeri odškodnine zaradi neupravičenega pripora, v točki 71 obrazložitve pa, da duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost trpi že od odvzema prostosti, to je od leta 1992 in da jih bo tako trpel vsaj 50 let ob pričakovani starosti vsaj 80 let. Tudi sicer je treba pritrditi pritožbi (tretji odstavek na strani 8 pritožbe), da iz obrazložitve ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti, katere posledice neupravičenega pripora je sodišče upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vse navedeno pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede očitkov zmotne porabe materialnega prava

9.Do prej opisanih pomanjkljivosti obrazložitve je po mnenju višjega sodišča prišlo, ker v konkretnem primeru tožnik poleg enotne odškodnine za škodo zaradi neutemeljega pripora ločeno zahteva tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Pri tem se upošteva vse okoliščine primera kot so npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, prizadetost časti in ugleda, odmevnost v javnosti, odnos okolja do oškodovanca po odvzemu prostosti, morebitne zdravstvene posledice, strah itn. Ni izključeno, da lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko škode, vendar pregled sodne prakse pokaže, da je odstop od koncepta enotne odškodnine za neutemeljen pripor izredno redek. Le izjemoma (1) je bila tudi dejansko prisojena poleg enotne odškodnine še odškodnina za dodatno obliko škode, iz drugih relevantnih judikatov (2) pa je mogoče zaključiti le, da je možna prisoja odškodnine tudi za dodatno obliko škode. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da sicer ugotovljene trajne posledice (fobija pred zaprtimi prostori in množico ljudi) niso takšne vrste, da bi upravičevale dodatno dosojeno odškodnino, višje sodišče pa ob tem še dodaja, da v sodbi dejansko manjka jasno stališče sodišča, katere okoliščine konkretnega primera upravičujejo prisojo dodatne odškodnine oziroma odmik od koncepta enotne odškodnine za neutemeljen pripor.

Glede dejanskega stanja

10.Sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče pri dokazni oceni vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Pritožba utemeljeno opozarja, da je vprašljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi pripora razrešen z mesta direktorja družbe E. d.o.o.. Tožnik je na izrecno vprašanje tožene stranke izjavil, da je do zamenjave direktorja prišlo po njegovi lastni želji. Ta izpovedba in javni listini, iz katerih izhaja, da je bil tožnik razrešen iz funkcije direktorja več kot mesec dni pred odrejenim priporom (prilogi B10 in B11), kažejo na to, da je sodišče preveč izolirano ocenjevalo (le) izpovedbo priče D. H.. Celovita dokazna ocena in navedba prepričljivih razlogov sta izostali tudi glede spornega dejstva, ali je bila tožnikova zadeva odmevna v javnosti. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka ni zanikala, da je bila tožnikova zadeva v javnosti (medijih) odmevna, pritožba pa utemeljeno opozarja, da je v vlogi z dne 1. 12. 2010 (red. št. 16; drugi odstavek na strani ) izrecno prerekala tožnikove navedbe o medijski odmevnosti in trdila, da ni predložil dokazov o tem, v katerih časopisih se je poročalo o njem in s kakšno vsebino. Nejasni in pomanjkljivi so tudi razlogi sodbe glede vpliva pripora na možnost dolžnikove zaposlitve. Ob upoštevanju gornjih poudarkov, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dosledno izhaja iz trditvene podlage tožbe (s katero je tožnik začrtal okvir razpravljanja), skrbneje obravnava trditve tožene stranke glede spornih dejstev in nato bolj celovito oceni vse izvedene dokaze. Zlasti natančno naj sodišče (če bo še vedno menilo, da gre tožniku dodatna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), razmeji posledice, ki jih bo upoštevalo pri enotni odškodnini od tistih, ki tvorijo podlaga za samostojno obliko škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

11.Zaradi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v II., posledično pa tudi IV. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka (354. člen ZPP).

12.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 429/99 z dne 23. 3. 2000

(2) II Ips 157/2008 z dne 10. 12. 2009, II Ips 767/2005 z dne 27. 3. 2008, II Ips 531/2007 z dne 16. 7. 2009 in druge