Jedro

Tožena stranka je tista, ki je onemogočila oziroma ni hotela skleniti kupne pogodbe. Ker gre za takšno dejansko stanje, je ob upoštevanju določil 2. odstavka 65. člena OZ tožeči stranki, ki je aro dala, na izbiro ali zahteva izpolnitev pogodbe, če je to mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več in sicer plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.000,00 EUR za čas od 29. 3. 2007 do vključno 8. 4. 2008 je kot neutemeljeno zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 643,07 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je zmoten zaključek prvega sodišča, da je tožena stranka tista, ki je neutemeljeno opustila realizacijo predpogodbe. Notarka K. R. je zastopala interese tožnika in je tožena stranka upravičeno menila, da notarka pogodbe ne želi sestaviti, ker to ni bilo v interesu tožnika, ki ni imel denarja, da bi plačal kupnino. Izpovedba tožene stranke ne potrjuje izpovedbe notarke, da je tožena stranka prevzela dokumentacijo 9. 10. 2007. Aneks je bil overjen 19. 10. 2007. Po tem datumu je bila naloga notarke, da sestavi pogodbo. Notarka je bila v kontaktu le s tožnikom. V zvezi s toženo stranko se ničesar ni spomnila, zato ne more reči, da je postopala v interesu obeh pravdnih strank. Tožena stranka je prevzela dokumentacijo po tistem, ko je bila prepričana, da tožnik očitno poslovnih prostorov ne bo kupil. Tožena stranka zato ni dolžna plačati tožeči stranki dvojno aro oziroma ji vrniti aro. V najslabšem primeru bi sodišče lahko prišlo do zaključka, da krivde za neizpolnitev ni mogoče pripisati nobeni od pogodbenih strank.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe pa je še dodati, da vse do 19. 10. 2007 niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe oziroma tožena stranka v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica spornega poslovnega prostora v T., za katerega sta tožnik in tožena stranka sklenila predpogodbo. Dne 19. 10. 2007 pa je prodajalec A. T. d.o.o. oziroma zanj stečajna upraviteljica overila podpis na aneksu, ki je vseboval intabulacijsko klavzulo in je tako tožena stranka pridobila listino, na podlagi katere se je v zemljiški knjigi kasneje vpisala kot lastnica. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bil to dan ko so bili izpolnjeni vsi pogoji, ko bi pravdni stranki lahko sklenili kupoprodajno pogodbo. Tožnik je toženca pozval na sklenitev kupne pogodbe. Že pred pridobitvijo intabulacijske klavzule in sicer 9. 10. 2007 pa je direktor tožene stranke pri notarki K. R., ki je sicer urejala zadevo pravdnih strank, dvignil original pogodbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo to tega dne, saj je notarka zaslišana kot priča, datum navedla po vpogledu v dokumentacijo, ki jo je v zvezi s to zadevo imela. Tam si je zapisala datum dviga dokumenta. Ker tega dokumenta po 9. 10. 2007 ni imela, tudi ni mogla sestaviti kupne pogodbe med pravdnima stranka. Ovira je bila torej na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo slediti pritožbeni navedbi, da je notarka delala v interesu tožnika. Gre zgolj za trditev, ki pa je tožena stranka z ničemer ni dokazala.

6. Povedano v obrazložitvi prvega sodišča na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in tukaj povedanega, utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da je prav tožena stranka tista, ki je onemogočila oziroma ni hotela skleniti kupne pogodbe. Ker gre za takšno dejansko stanje, je ob upoštevanju določil 2. odstavka 65. člena OZ tožeči stranki, ki je aro v znesku 3.000,00 EUR dala, na izbiro ali zahteva izpolnitev pogodbe, če je to mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are. Tožeča stranka zahteva vrnitev dvojne are. Ker so po povedanem izpolnjene vse zakonske zahteve za ugoditev takemu zahtevku je odločitev prvega sodišča pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.