Jedro

Strogost kazenskih zakonov, ki so se uporabljali v času od storitve kaznivega dejanja do pravnomočne sodbe, se presoja celovito ob upoštevanju vseh delov kazenskega zakona, to je splošnega dela vključno s sistemom sankcij, zakonitih znakov določenega kaznivega dejanja in predpisane sankcije zanj, ki so veljali istočasno v določenem času.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Kamniku, je s sodbo z dne 12.12.1994 obsodilo obs. D.S. zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 240. člena in 2. odstavkom 12. člena Kazenskega zakona SFRJ(KZ SFRJ) na tri (3) mesece zapora in mu odvzelo predelani revolver, ki ga je uporabil za kaznivo dejanje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.4.1995 ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje pravno opredelilo po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena istega zakonika in obdolžencu izreklo dva (2) meseca in petindvajset (25) dni zapora, na podlagi 40. člena tega zakonika pa še stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. odstavka 3. člena KZ, ker naj bi sodišče uporabilo kazenski zakonik, čeprav je za obsojenca strožji. Izgon tujca iz države je bil po 70. členu KZ SFRJ varnostni ukrep, po 40. členu KZ pa je stranska kazen, ki je po mnenju zagovornika že zato hujša kazenska sankcija. Za izrek tega varnostnega ukrepa je moralo sodišče ugotoviti določene pogoje (nagibe in druge okoliščine), na podlagi katerih je nato sklenilo, da tujec ni zaželen v državi, za izrek stranske kazni pa ni treba ugotavljati nobenih oteževalnih okoliščin niti ocenjevati primernosti bivanja tujca v državi. Sodišče druge stopnje je izreklo to sankcijo poleg kazni zapora, ki jo je sicer znižalo, vendar jo je obsojenec prestal v celotnem trajanju po sodbi sodišča prve stopnje. Zagovornik predlaga, da se sodba pritožbenega sodišča "ustrezno spremeni".

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da pritožbeno sodišče ni kršilo določb 2. odstavka 3. člena KZ in predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Načeloma so razlogi za predpisovanje varnostnih ukrepov in nameni oziroma cilji drugačni kot pri kaznih, zato zgolj ta primerjava zaradi premestitve določenega ukrepa iz ene vrste sankcij v drugačno ne da odgovora na vprašanje, ali je sprememba neugodnejša za storilca, zato je treba ocenjevati vsebino spremembe. Ta pa pokaže, da se pravni položaj obsojenca ni poslabšal in je sodišče pravilno uporabilo novi KZ kot milejši kazenski zakon. Strogost kazenskih zakonov, ki so se uporabljali v času od storitve kaznivega dejanja do pravnomočne sodbe, se presoja celovito ob upoštevanju vseh delov kazenskega zakona, to je splošnega dela vključno s sistemom sankcij, zakonitih znakov določenega kaznivega dejanja in predpisane sankcije zanj, ki so veljali istočasno v določenem času. To stališče izhaja iz določb 2. in 3. odstavka 5. člena KZ, da se sankcije za kaznivo dejanje in drugi ukrepi izrekajo skladno z določbami splošnega dela zakonika. Ker je pritožbeno sodišče ob upoštevanju znakov kaznivega dejanja in zagrožene kazni zanj ugotovilo, da je novi KZ milejši za obdolženca kot prejšnja kazenska zakonodaja in je zato izreklo krajšo kazen zapora, je moralo tudi pri odločanju o pritožbi državnega tožilca glede predlagane sankcije izgona tujca iz države uporabiti ustrezne določbe KZ, ne pa kazenske zakonodaje, ki je veljala v času storitve, ko je ugotovilo, da obstajajo pogoji za izgon obs. D.S. iz države bodisi kot varnostni ukrep po 70. členu KZ-SFRJ in tudi po 40. členu KZ kot stranska kazen.

Za izrek varnostnega ukrepa izgona tujca iz države namreč niso bili predpisani strožji oziroma restriktivnejši in zato za obsojenca ugodnejši pogoji, kot so predpisani za izrek te sankcije kot stranske kazni po 40. členu KZ, kar zagovornik zatrjuje v zahtevi. V 2. odstavku 70. člena KZ-SFRJ so bili res nagibi za storitev kaznivega dejanja, teža dejanja in druge okoliščine pomembne za odločitev, ali naj se izreče ta varnostni ukrep, toda tudi pri izreku stranske kazni po 40. členu KZ mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 41. člena KZ upoštevati nagibe, stopnjo ogrožanja, druge okoliščine kaznivega dejanja, prejšnje življenje in osebnost storilca pri odmeri kazni. Če bi sodišče ocenilo, da olajševalne okoliščine v smislu 2. odstavka 41. člena KZ ne opravičujejo izreka te stranske kazni, je obsojencu ne bi smelo izreči. Na splošno zato glede pogojev za izrekanje te sankcije bodisi kot varnostni ukrep bodisi kot stransko kazen ni razlike. Razlika je v možnosti trajanja te sankcije, ki pa je po prejšnji kazenski zakonodaji za storilca neugodnejša. Tudi v izvršitvi izgona tujca iz države ni nikakršnih razlik glede na to, ali je bil izrečen kot varnostni ukrep ali kot stranska kazen, saj Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v tem pogledu ni bil spremenjen. Če pa je v zahtevi za varstvo zakonitosti mišljeno, čeprav to ni izrecno povedano, da se te sankcije ne sme izreči, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti prejšnje zakonodaje, sojenje pa teče po 1.1.1995, pa tudi nima prav, kajti na podlagi 1. odstavka 394. člena v zvezi s 4. alineo 2. odstavka istega člena KZ je jasno, da ne gre za kršitev 1. odstavka 36. člena in 1. člena KZ.