Jedro

Prvostopenjski organ ob prejemu popravljene pritožbe tožeče stranke ni ravnal po četrtem odstavku 65. člena ZUP. Skladno s tem organ, ki dobi vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, le-to pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če pa organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarstvo št. 0211-77/2011-6-MK z dne 11. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora, skupaj z 20 % DDV, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za gospodarstvo pritožbo tožnika v upravni zadevi prepovedi opravljanja dela na črno zavrglo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je z odločbo inšpektorice Tržnega inšpektorata RS št. 0610-1061/2009-67 z dne 8. 6. 2011, omenjena inšpektorica tožeči stranki prepovedala opravljanje dejavnosti izdelovanja strokovnih podlag za izjavo o varnosti in pripravljanja in izvajanja usposabljanja delavcev za varno delo, ker gre po njenem za delo na črno. V nadaljevanju pojasnjuje, da je zoper navedeno odločbo tožeča stranka vložila pritožbo. Pritožbeni organ je pri tem ugotovil, da je slednja nepopolna. Zato je z dopisom z dne 13. 9. 2011 tožeči stranki poslal zahtevo, da v tridnevnem roku pritožbo ustrezno dopolni ter pritožbenemu organu sporoči ime in priimek podpisnika pritožbe. Pri tem jo je tudi opozorilo, naj v primeru, če pritožbe ni podpisal zakoniti zastopnik, temveč pooblaščen odvetnik, slednji predloži ustrezno pooblastilo. Odpravi naj tudi druge, v dopisu navedene pomanjkljivosti. Pri tem jo je pritožbeni organ tudi opozoril na posledice v primeru, če stranka pritožbe ne bo ustrezno dopolnila. Navedel je še, da bo v tem primeru pritožbo zavrgel v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz vročilnice je razvidno, da je bila omenjena zahteva za dopolnitev pritožbe tožeči stranki vročena 30. 9. 2011. Rok za dopolnitev pritožbe se je tako iztekel 3. 10. 2011, pritožbeni organ pa pri tem dopolnitve pritožbe, vse do izdaje tega upravnega sklepa, ni prejel. Zato je odločil kot izhaja iz izreka njegovega sklepa.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da je dopolnitev pritožbe podala pravočasno, in sicer jo je 3. 10. 2011 priporočeno oddala po pošti. V njej je odpravila vse pomanjkljivosti, ki so ji bile ob prvotni vložitvi pritožbe očitane. Svoj popravek pa je naslovila na prvostopni organ in ne na toženo stranko. Kot laik je menila, da ravna pravilno. Svojemu popravku pritožbe je priložila tudi spremni dopis, v katerem je pojasnila, zakaj popravljeno pritožbo sploh vlaga. Kljub temu, da je bila jasno razvidna razlika med pritožbama in da je tožeča stranka prvostopni organ v spremnem dopisu izrecno zaprosila naj popravek posreduje drugostopnemu organu, pa slednji očitno ni ravnal po omenjenem zaprosilu. Dne 25. 10. 2011 je namreč tožeča stranka prejela obvestilo Tržnega inšpektorata, da je dne 3. 10. 2011 ponovno prejela pritožbo in da je tožeča stranka že dne 4. 7. 2011 vložila pritožbo, ki jo je Tržni inšpektorat s spisom že posredoval organu druge stopnje. Tožeča stranka je takoj po prejemu tega obvestila Tržni inšpektorat ponovno, enako kot v spremnem dopisu, obvestila, da ne gre za novo pritožbo, temveč da gre le za njen popravek. Vztraja na stališču, da je vložila pravočasno in popravljeno kopijo izvoda pritožbe, zato bi jo tožena stranka morala obravnavati meritorno. V danem primeru ni bilo pogoja za uporabo drugega odstavka 67. člena ZUP, zato izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava. Četrti odstavek 65. člena ZUP namreč določa, da v primeru, ko organ dobi vlogo po pošti, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu in to sporoči stranki.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožeče stranke in prvostopno odločbo št. 0610-1061/2009-67 z dne 8. 6. 2011 odpravi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev nastalih stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo povzema dosedanji potek upravnega postopka ter v zvezi z izdano odločbo organa prve stopnje pojasnjuje, zakaj je po njenem ta odločitev pravilna. Glede odločitve organa druge stopnje pa pojasnjuje, da je prvostopni organ dne 3. 10. 2011 res prejel dokument z naslovom pritožba zoper odločbo št. 0610-1061/2009-67 z dne 8. 6. 2011. Ta pritožba se nahaja v spisu prvostopnega organa. Ni pa v zvezi s pritožbo z dne 3. 10. 2011 prvostopni organ prejel nobenega spremnega dopisa. Meni, da je tožeča stranka na Upravno sodišče k prilogi pritožbe na upravno odločbo z dne 8. 6. 2011 dodatno dodala tudi spremni dopis, ki pa ga prvostopni organ ni prejel. Zato je prvostopni organ tožeči stranki tudi poslal obvestilo, da je ta vsebina pritožbe, ki jo je prejel že 4. 7. 2011, bila poslana na pristojni drugostopni organ. V danem primeru ni bilo mogoče oceniti vsebine in namena poslane pritožbe na odločbo in tako ni mogoče ugotoviti, čemu je tožeča stranka ponovno dostavila vsebinsko identično pritožbo zoper upravno odločbo z dne 8. 6. 3011. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj tožbo v celoti zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na prvo alineo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik v zvezi z izdano prvostopno odločbo inšpektorice Tržnega inšpektorata RS št. 1061/2009-67 z dne 8. 6. 2011 vložil pravočasno pritožbo. Tudi ni sporno, da jo je drugostopni organ ocenil za nepopolno in tožeči stranki z dopisom naložil, da jo v treh dneh popravi. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da tožnik v danem roku treh dni popravljene pritožbe drugostopnemu organu ni predložil, vse do izdaje izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe. Nasprotno pa tako iz tožnikove tožbe kot odgovora na tožbo tožene stranke izhaja, da je tožnik v roku dopolnjeno pritožbo podal. Res je, da jo je vložil pri prvostopnem in ne drugostopnem organu. Prav tako se stranki ne moreta zediniti, ali je v zvezi s pritožbo tožnik sestavil spremni dopis in pojasnil, zakaj gre pri popravljenem izvodu pritožbe, ali ne. Nesporno dejstvo pa je, da je bila popravljena vloga pravočasno poslana in da te okoliščine drugostopni organ ni presojal, ker zanjo niti ni vedel. Po četrtem odstavku 65. člena ZUP organ, ki dobi vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, le-to pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če pa organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki. Prvostopni organ ob prejemu popravljene pritožbe tožeče stranke po omenjenem členu ni ravnal. Da gre za vlogo, o kateri je pristojen odločati drugostopni organ, tudi brez spremnega dopisa, ni moglo biti dvoma. Nenazadnje slednje izhaja tudi iz dejstva, da prvostopni organ sklepa, s katerim bi zavrgel omenjeno pritožbo zaradi nepristojnosti, ni izdal. Okoliščine v zvezi z vložitvijo dopolnjene pritožbe torej v postopku niso bile presojane, čeprav so za odločitev o tem, ali se pritožba zavrže ali vzame v vsebinsko obravnavanje, bistvene. Dejansko stanje namreč v postopku ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter ga vrnilo drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Pri tem še pripominja, da pogoji iz 65. člena ZUS-1 za odločanje o sporu polne jurisdikcije niso podani, saj narava stvari tega ne dopušča. Prav tako pa podati postopka za to ne dajejo zanesljive podlage.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.