Jedro

Skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 se določbe o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim aktom zavrnil tožničin zahtevek za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova glob za prekrške in stroškov davčne izvršbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta se prvostopenjski organ sklicuje na določbo prvega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 29. člena, 34. člena in 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi z davčno obveznostjo iz naslova glob za prekrške je po stališču prvostopenjskega organa bistvena določba drugega odstavka 110. člena ZDavP-2, v skladu s katero se določbe 101., 102. in 103. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače. Sklicujoč se na navedeno določbo, je prvostopenjski organ tožničin zahtevek za odpis oziroma delni odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške zavrnil. V nadaljevanju obrazložitve je prvostopenjski organ obrazložil tudi svojo odločitev o zavrnitvi odpisa oziroma delnega odpisa obveznosti iz naslova stroškov izvršbe. V okviru presoje izpolnjevanja pogojev za odpis oziroma delni odpis dolga je kot tožničinega družinskega člana upošteval njeno mati, A. A. Ugotovil je, da je tožnica v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge za odpis davčnega dolga prejela 2.127,90 EUR s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) in 1.701,11 EUR iz naslova denarne socialne pomoči, tožničina mati pa je v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge prejela 2.797,56 EUR iz naslova pokojnine in 753,85 EUR iz naslova varstvenega dodatka ter v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo vloge 437,00 EUR letnega dodatka. Na podlagi navedenih podatkov je prvostopenjski organ zaključil, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana znaša 633,23 EUR, kar presega kriterij za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da ureditev v določbi prvega odstavka 101. člena ZDavP-2 ter prvega in drugega odstavka 37. člena Pravilnika uporablja izraz „lahko“, kar pomeni, da davčni organ o odpisu oziroma delnem odpisu obveznosti odloča po prostem preudarku. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu z materjo in pravilno izračunal povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, ki v konkretni zadevi znaša 633,23 EUR, kar presega kriterij za odpis oziroma delni odpis obveznosti. Ker davčni dolg predstavljajo globe, skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 ni zakonske podlage za odpis ali delni odpis davčnega dolga.

3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Navaja, da je utemeljitev tožene stranke materialnopravno napačna. Tožnica je v vlogi za odpis davčnega dolga podrobno opisala svoj socialno-finančni položaj. Znesek davčnega dolga je za tožnico nedosegljiv. Dolg tudi ni nastal zaradi njenega nedopustnega ravnanja. Tožena stranka bi morala tožnici, upoštevajoč njeno slabo finančno in zdravstveno stanje, dolg odpisati že iz razloga, ker je neizterljiv, verjetno pa je tudi zastaral, saj tožnica ne ve, kdaj in zakaj naj bi dolg do nje sploh nastal. Trdi tudi, da je tožena stranka pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana napačno štela, da naj bi znašala pokojnina tožničine matere 466,26 EUR. Pojasnjuje, da vse dohodke tožnice in njene matere predstavljajo dohodki iz naslova denarne socialne pomoči v višini 283,51 EUR (dejansko 252,00 EUR), varstvenega dodatka v višini 125,64 EUR, nakazil s strani ZRSZ tožnici v višini 354,65 EUR, pokojnine tožničine matere v višini 374,84 EUR (od zneska pokojnine v višini 410,51 EUR se takoj odšteje 35,67 EUR) ter letnega dodatka v višini 437,00 EUR. Skupaj torej povprečno na mesec prejmeta 1.175,06 EUR, kar pomeni, da povprečni mesečni dohodek na osebo znaša 587,53 EUR, zato tožnica ne presega meje dohodka, ki ga določa 37. člen Pravilnika.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da davčni dolg predstavljajo (v pretežnem delu) globe za prekrške in (v manjšem delu) stroški davčne izvršbe, prav tako pa med njima ni sporna višina dohodkov tožnice in njene matere. Zneski posameznih dohodkov, ki jih tožnica navaja v tožbi, so namreč isti, kot jih je upoštevala že tožena stranka,1 z izjemo višine pokojnine tožničine matere. V zvezi s slednjim pa sodišče presoja, da ne gre za spor o dejanskem, pač pa o pravnem vprašanju. Kot je namreč razvidno iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, je tožena stranka pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka upoštevala bruto znesek pokojnine tožničine matere, t.j. znesek v višini 466,26 EUR, tožnica pa zatrjuje, da pokojnina njene matere znaša 410,51 EUR, kar naj bi predstavljalo dejansko izplačan znesek, ki ga je mesečno prejemala v relevantnem obdobju.

7. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da tožnica ne bi zadostila kriterijem za odpis oziroma delni odpis obveznosti, četudi bi tožena stranka pri spornem izračunu upoštevala neto znesek pokojnine tožničine matere. Po presoji sodišča je namreč pravilna odločitev tožene stranke, da pogoji za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga niso podani za del davčnega dolga, ki predstavlja stroške davčne izvršbe, t.j. znesek v višini 95,00 EUR. Skladno z določbo prvega odstavka 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom tega pravilnika, ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika pa lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 31. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Skladno z 8. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih in Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2019, znaša višina osnovnega zneska minimalnega dohodka 402,18 EUR. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana tako v primeru odpisa davčnega dolga ne sme presegati 402,18 EUR, v primeru delnega odpisa davčnega dolga pa 603,27 EUR.

8. Kot trdi tožnica sama, dohodki tožnice in njene matere predstavljajo izplačila iz naslova denarne socialne pomoči v višini 283,51 EUR, varstvenega dodatka v višini 125,64 EUR, izplačil ZRSZ v višini 354,65 EUR, pokojnine tožničine matere v višini 410,51 EUR in letni dodatek, ki preračunano na mesečni znesek znaša 36,42 EUR. Tožnica sicer navaja, da se njeni materi od izplačanega zneska pokojnine v višini 410,51 EUR takoj odšteje 35,67 EUR, vendar navedeno po presoji sodišča za izračun povprečnega mesečnega dohodka ni relevantno. Kako bo upravičenec do pokojnine (ali kateregakoli drugega dohodka, ki se upošteva v okviru predmetne presoje) z njim razpolagal, je namreč stvar proste izbire posameznika, ki na izračun višine dohodka ne vpliva. Glede na navedeno torej že iz samih tožbenih navedb izhaja, da tožnica in njena mati na mesec skupaj prejmeta 1.210,73 EUR oziroma vsaka 605,37 EUR. Ta znesek pa presega tako vrednost osnovnega zneska minimalnega dohodka kakor tudi njegov 1,5-kratnik.

9. Tožnica torej presega dohodkovni kriterij za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, kar velja tudi v primeru, če se pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana upošteva neto znesek pokojnine tožničine matere v višini 410,51 EUR, ki ga zatrjuje tožnica (in ne bruto znesek v višini 466,26 EUR, ki ga je upoštevala tožena stranka). Zato sodišče ni presojalo spornega materialnopravnega vprašanja, ali bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati bruto ali neto znesek pokojnine. Navedeno namreč, upoštevajoč, da odgovor na to vprašanje ne bi vplival na rezultat presoje, za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno.

10. Ker podzakonski predpis za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga določa formalne kriterije glede višine povprečnega mesečnega dohodka, ki jih tožnica, kot obrazloženo, ne izpolnjuje, so za ta postopek nerelevantne tudi njene navedbe, da višina davčnega dolga, glede na njeno socialno in zdravstveno stanje, zanjo predstavlja nedosegljiv znesek. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni sledilo tožničinemu predlogu za njeno zaslišanje, ki ga je tožnica podala v zvezi s temi dejstvi.

11. Skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 se določbe o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače. Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu in drugostopenjskemu organu, ki sta na podlagi citirane določbe zavzela pravilno stališče, da tožničinega dolga v delu, ki se nanaša na izrečene globe za prekršek, t.j. v znesku 3.863,85 EUR, ni mogoče niti delno odpisati, saj to možnost izrecno izključuje že sam zakon. Na tem mestu sodišče tudi pojasnjuje, da tožničine navedbe o tem, da sporni dolg ni nastal zaradi njenega nedopustnega ravnanja oziroma da niti ne ve, zakaj naj bi dolg sploh nastal, v predmetnem postopku ne morejo biti upoštevne. Ti ugovori se namreč nanašajo na sam nastanek oziroma obstoj dolga, kar pa ni predmet presoje v tem postopku. V tem postopku sodišče presoja zgolj pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke o tem, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga. Morebitne nepravilnosti pri izdaji izvršilnega naslova pa bi morala tožnica uveljavljati v predhodnem postopku.

12. Sklepno se sodišče opredeljuje še do tožničinih navedb, da bi morala tožeča stranka sporni davčni dolg odpisati tudi iz razloga, ker je neizterljiv, verjetno pa naj bi tudi že zastaral. Sodišče ugotavlja, da tožnica tovrstnih ugovorov v upravnem postopku ni podala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi po materialni izčrpanosti vložene pritožbe, zaradi česar sodišče tovrstnih tožbenih navedb ne more upoštevati.2

13. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

1 Tožena stranka je namreč pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka upoštevala denarno socialno pomoč tožnici v višini 283,51 EUR (oziroma v obdobju šestih mesecev 1.701,11 EUR), varstveni dodatek tožničini materi v višini 125,64 EUR (oziroma v obdobju šestih mesecev 753,85 EUR), nakazila tožnici s strani ZRSZ v višini 354,65 EUR (oziroma v obdobju šestih mesecev 2.127,90 EUR) in letni dodatek tožničini materi v višini 437,00 EUR, ki preračunano na mesec znaša 36,42 EUR, torej iste vrednosti, kot jih zatrjuje tožnica v tožbi. 2 Dobravec Jalen M. in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, str. 56.