24.V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je treba od takrat, ko tožnik prejema delno nadomestilo od ZPIZ, izgubo na plači zmanjšati za prejemke iz naslova delne pokojnine po posameznih mesecih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikove mesečne prejemke od ZPIZ iz naslova delne pokojnine (delnega nadomestila zaradi III. kategorije invalidnosti) ustrezno upoštevalo pri bodočem prikrajšanju na plači v okviru izplačila mesečne rente od vložitve tožbe dalje, ne pa tudi v okviru izpadlega dohodka pred vložitvijo tožbe. Z odločbo ZPIZ z dne 27. 11. 2018 (A57) je bila namreč tožniku pravica do delnega nadomestila priznana šele po vložitvi tožbe, od 23. 11. 2018 dalje.

Jedro

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih v pritožbi uveljavljata toženki. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodba je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

25.Toženki v pritožbi navajata, da se je delna pokojnina oziroma delno nadomestilo zvišalo iz zneska 370,42 EUR, kot ga je zatrjeval tožnik v tretji pripravljalni vlogi, na znesek 416,59 EUR, kar je razvidno iz obvestil ZPIZ o nakazilu pokojninskih in invalidskih prejemkov (A66, A68), ki jih je po pozivu sodišča prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom toženk predložil tožnik. Posledično sta bili toženki z navedenima listinama seznanjeni že v postopku na prvi stopnji, vendar pa dejstva o zvišanju delnega nadomestila nista zatrjevali, kljub temu, da sta po zadnjem predloženem obvestilu ZPIZ vložili še tri pripravljalne vloge, sodišče prve stopnje pa je opravilo še dva naroka za glavno obravnavo. Glede na navedeno ni videti utemeljenega razloga, da toženki tega nista (pravočasno) izpostavili že v postopku na prvi stopnji, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nedopustna in neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je obveznost delavca, da upošteva navodila in pravila o varnem delu, v korelaciji z obveznostjo delodajalca po dajanju navodil in usposabljanju delavcev za varno delo. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno dejansko ugotovitev, da tožnik pred začetkom dela niti kasneje ni imel ustreznega praktičnega usposabljanja iz varstva pri delu, ki bi se konkretno nanašalo na pravilen način vpenjanja zvarjencev in uporabe kavljev, ter da je bilo delavcem prepuščeno, da so sami izbrali najprimernejši način dela. Dokazni oceni, na podlagi katere je bil sprejet navedeni dejanski zaključek, toženki v pritožbi neutemeljeno oporekata z zatrjevanjem protispisnosti. Katerim dokazom (izpovedim, listinam) naj bi sodišče prve stopnje s tem v zvezi pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, toženki v pritožbi nista navedli. Dolžnosti prve toženke, da zagotovi usposabljanje delavcev za varno delo, ne zadosti zgolj okoliščina, da je ob uvajanju izkušen delavec na novega delavca prenesel znanje oziroma ga poučil o načinu dela.

Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.

26.Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za ponovno predložitev podatkov o tožnikovih prejemkih od ZPIZ (tokrat za obdobje od 1. 9. 2021 do 22. 11. 2023). Ta dokazni predlog sta toženki predlagali na zadnjem naroku po tem, ko je sodišče prve stopnje že sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi, ker je zadeva zrela za razsojo, zato ga je utemeljeno zavrnilo kot prepoznega. Sicer pa je glede na to, da je bil dokazni predlog tudi nesubstanciran, ker toženki nista opredelili, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi oziroma kaj se s tem dokazuje, neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje strank ni pozvalo k odpovedi obravnavanju tega dokaza.

6.Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 31. 3. 2015. Pri prvi toženki, ki je imela sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti pri drugi toženki, je bil tožnik tedaj zaposlen na delovnem mestu ličar I.

27.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za omejitev obveznosti druge toženke na največ 149.500,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje podan ugovor omejene zavarovalne vsote upoštevalo in ob tem ugotovilo, da ob zaključku glavne obravnave druga toženka še ni opravila nobenih plačil tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Takšno dejansko ugotovitev sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno in dodaja, da izpolnitev obveznosti po prvostopenjski sodbi v celoti še ne dosega višine zavarovalne vsote, zato je ugovor izčrpane zavarovalne vsote neutemeljen oziroma v tej fazi vsaj preuranjen. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je izčrpanje zavarovalne vsote sicer možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino v pravdi za ukinitev rente (175. člen OZ).

Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).

16.Prav tako se svoje dolžnosti zagotavljanja uporabe varne delovne opreme prva toženka ne more razbremeniti oziroma je prenesti na svoje delavce z navajanjem, da je bil tožnik seznanjen z njeno zahtevo, da delavci sami izločajo deformirane kavlje, za kar naj bi bili usposobljeni. Za tovrstno izločanje bi primarno morala poskrbeti prva toženka sama, česar pa ni storila, saj je dopustila, da so bili med delovnimi pripomočki, namenjenimi za uporabo pri delu, tudi neustrezni deformirani kavlji (z že zravnanimi končnimi deli), o čemer se je sodišče prve stopnje pravilno prepričalo tudi iz priloženih fotografij. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje glede nedokazanosti izvajanja ustrezne kontrole kvalitete ter preizkusa nosilnosti konkretnih verig in kavljev, kar je bila prva toženka prav tako dolžna izvajati z namenom zagotavljanja varnega delovnega procesa in delovne opreme. Tehnična mapa bremenskih kavljev iz leta 2012 in poročilo o preizkusu iz leta 2007, na katera se toženki sklicujeta tudi v pritožbi, iz časovnega vidika ne ustrezata zanesljivemu dokazu v zvezi s stanjem kavljev v času delovne nesreče v letu 2015. Četudi bi izvedenec za raziskavo materialov oziroma druge ustrezne (tehnične) stroke ugotovil, da so bili kavlji iz ustreznih materialov in da so imeli nosilnost, ki ustreza teži zvarjenca, to po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne spremeni dejstva, da se je eden izmed kavljev, ki ga je prva toženka dala v promet oziroma uporabo, pod težo visečega zvarjenca zravnal, posledičen padec zvarjenca pa je povzročil, da je prišlo do poškodbe tožnika. Zato je tovrstni dokazni predlog toženk v zvezi s preizkusom zaseženih uporabljenih kavljev (iz PVC vrečke) in rekonstrukcijo utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Na zaključek, da sporni kavelj očitno ni imel dovolj velike nosilnosti, da bi zdržal težo konkretnega zvarjenca, ne vpliva v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je pred padcem visel najmanj eno uro (v predhodni obdelavi pred pričetkom lakiranja).

28.Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. To pomeni, da mora odgovorna oseba (zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova) poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, saj za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka obstaja dolžnost njihovega plačila. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da druga toženka kot zavarovalnica ob izplačilu te vrste odškodnine ni dolžna obračunati in izplačati prispevkov za socialno varnost, ker je zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost samo prva toženka kot tožnikov delodajalec. Na račun obveznosti, ki jih imajo zavezanci iz naslova prispevkov, ki dajejo upravičencem socialne pravice, se obveznost zavarovalnice, ki je solidarno dolžna povrniti škodo iz naslova izgubljenega zaslužka, ne more zmanjševati.

7.Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde - s čimer je kot pravilo urejena krivdna odgovornost; v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo - objektivna odškodninska odgovornost.

S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.

29.Pritožba ne nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato je sodišče druge stopnje ta del odločitve presojalo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Glede na dejanske ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je utrpel tožnik, ter prestanem strahu (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 35 do 59), mu je sodišče prve stopnje za to škodo prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza merilom iz 179. člena OZ.

30.Glede nastalih stroškov sodnega izvedenstva je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) pravilno odločilo, da jih v celoti krijeta toženki. Po tej določbi namreč lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroški izvedenskega mnenja so nastali neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki ga uveljavlja tožnik, in se glede na citirano določbo ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu. Navedeno pomeni, da toženki solidarno krijeta celoten strošek izvedenstva (za izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev) v skupnem znesku 7.872,95 EUR, medtem ko se ostali stroški postopka odmerijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP kot temeljnem načelu za odmero stroškov.

Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).

17.Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se o vprašanjih, ali je bil delovni proces organiziran varno in kje iskati vzrok nastanka nezgode, moral izreči izvedenec za varstvo pri delu ali izvedenec tehnične stroke. Za zaključek, da prva toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ni izvedla potrebnih in zahtevanih ukrepov s področja varstva pri delu, zadoščata že ugotovitvi, da tožnik ni bil deležen praktičnega usposabljanja in navodil, kako bi moral ob delu z zvarjencem ravnati, ter da je v trenutku nastanka delovne nezgode obstajal kavelj, ki je deloma zravnan (kar pomeni, da očitno ni bil ustrezne jakosti oziroma kvalitete), za kar sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, zato je ta dejstva smelo ugotavljati z drugimi dokazi (s fotografijami ter z zaslišanjem tožnika in prič). Posledično s tem, ko ni sledilo predlogu toženk za postavitev izvedenca za varstvo pri delu (ali izvedenca tehnične stroke), ni kršilo njune pravice do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, kot tudi ni nepravilno in nepopolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

Glede nastanka škodnega dogodka

31.S tem se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor toženki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili sodišče druge stopnje k sprejeti odločitvi.

Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).

32.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8.Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da je tožnik glede tega, kako naj bi se zgodila nezgoda, po prejemu odgovora na tožbo popolnoma spremenil opis nastanka nezgode. Po proučitvi listinske dokumentacije v spisu in glede na kronologijo podaje pravno relevantnih navedb sodišče druge stopnje nasprotno ugotavlja, da tožnik svoje trditvene podlage ni spreminjal. V tožbi je namreč navedel, da se je kavelj obešalne verige med lakiranjem zvarjenca zravnal in je zvarjenec padel nanj. V prvi pripravljalni vlogi je z namenom razjasnitve nastanka škodnega dogodka potek nezgode le natančneje opisal in dodatno pojasnil, da se je kavelj, ki se je nahajal na desni strani zvarjenca, zravnal, zaradi česar je zvarjenec zaradi svoje teže zanihal in ga zadel, nato pa se je ob nihaju snel drugi kavelj, ki se je nahajal na levi strani zvarjenca, pri tem pa je zvarjenec padel na tožnika. Tožnik je smiselno enako izpovedal tudi ob zaslišanju, s čimer je potrdil svoje predhodno podane navedbe glede nastanka škodnega dogodka, njegova izpoved pa je skladna z drugimi izvedenimi dokazi.

18.Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pri razmejitvi odgovornosti materialnopravno pravilno upoštevalo, da prva toženka ni organizirala delovnega procesa na način, da bi delo potekalo varno, posledično ni bilo podlage, da bi bilo mogoče tožniku pripisati prispevek k nastanku škode, zato niso izpolnjeni pogoji niti za popolno niti delno oprostitev objektivne odgovornosti prve toženke za nastalo škodo po drugem in tretjem odstavku 153. člena OZ, kot se sicer zavzema pritožba.

33.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe, tožniku pa sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je o potrebnih stroških tožnika odločilo skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami), in mu ob upoštevanju pritožbene sporne vrednosti priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1125 točk (tar. št. 16/4), 21,25 točk za materialne stroške (2 % do 1000 točk, 1 % od 125 točk - tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6o EUR znaša 839,06 EUR.

Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.

-------------------------------

9.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izpoved tožnika in priče B. B., listinska dokumentacija (zlasti obrazec Prijava nezgode-poškodbe pri delu), fotografije s kraja nezgode ter izvedensko mnenje strokovne izvedenske institucije (predvsem glede najverjetnejšega mehanizma nastanka poškodb) dokazujejo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela v ročni lakirnici prve toženke tako, da se je eden izmed treh kavljev, na katerih je bil obešen približno 750 kg težak zvarjenec (obdelovanec), zravnal, kar je povzročilo, da se je zvarjenec izmaknil s tega kavlja, zanihal in udaril tožnika v glavo, pri tem pa se je snel še iz drugega kavlja ter padel na tožnika in ga ukleščil pod svojo težo, s tretjim kavljem na verigi pa je še obvisel na nosilcu za obešanje na transportnem traku. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče o nastanku nezgode ne more odločiti izključno s kombiniranjem izpovedi tožnika, za katerega naj bi se predvidevalo, da je pristranski, izvedenskega mnenja in fotografij, temveč samo s sodnimi izvedenci in rekonstrukcijo. ZPP namreč ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.

1Udarnina glave, zlom 12. prsnega vretenca, zlom 1. ledvenega vretenca, zlom sramnih kosti, zlom križnice, zlom vratu leve stegnenice, udarnina desne nadlakti, udarnina desne polovice prsnega koša, udarnina desnega stopala in odkrhnjenje koce (nartne kosti) desnega stopala.

19.Toženki v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da je vtoževani odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka v celoti zastaral. Tožnik je v tožbi z dne 30. 3. 2018 navedel, da zahteva povrnitev premoženjske škode zaradi izpada dohodka v višini razlike med višino njegovega siceršnjega dohodka (plače) in višino njegovih dohodkov v času bolniškega staleža, ter postavil zgolj opisni zahtevek, da sta mu toženki dolžni solidarno plačati znesek izpadlega bruto dohodka za čas od 1. 4. 2015 dalje; enako je navedel v tretji pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2019, v kateri je prikrajšanje, ki ga uveljavja, opredelil z določenimi bruto zneski razlike v plači za vsak posamezni mesec od 1. 4. 2015 dalje in posledično specificiral 3. točko tožbenega zahtevka s konkretnimi denarnimi zneski. Čeprav v tožbi tožnik ni postavil določnega oziroma konkretnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ampak je to storil šele v tretji pripravljalni vlogi (kateri je nato sledil ugovor zastaranja s strani toženk), je bilo po presoji pritožbenega sodišča zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe (365. in 369. člen OZ).

2Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka"), in da se posledicam dejanja oškodovanca ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Dokazati mora tudi, da je bilo oškodovano dejanje nepričakovano.

Izrek

10.Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami nima pomislekov, da se je nezgoda zgodila na način, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba toženk glede vprašanja mehanizma nastanka poškodbe izpostavlja, da je izvedenska komisija v dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisala, da bi lahko tožnik utrpel iste poškodbe tudi, če zvarjenec ne bi zanihal, vendar že zgolj iz navedenega ni mogoče zaključiti, da se je v trenutku padca zvarjenca tožnik moral nahajati neposredno pod njim, kot to zmotno menita toženki. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek protispisnosti. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da zvarjenec ni cel padel na tla, ker se je tal dotikal le v eni točki. Temu nasprotujejo prav fotografije, ki so jih posneli policisti ob ogledu kraja nezgode, iz katerih jasno izhaja, da se zvarjenec nahaja čisto na tleh, v katerih je povzročil celo udarno jamo, čeravno je z enim kavljem (torej na eni strani) še delno obvisel na verigi. Pritožbeno sodišče glede na fotografije pritrjuje sklepanju sodišča prve stopnje, da če bi se tožnik resnično nahajal pod zvarjencem, bi upoštevaje naravne zakonitosti utrpel bistveno hujše poškodbe, kot jih je dejansko zadobil. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju višine zvarjenca od tal in držanja lakirne pištole pod kotom 45 stopinj, da je barva lahko prišla v šobo, pravilno zaključilo, da barvanja oziroma lakiranja zvarjenca ni bilo mogoče opravljati tako, da bi se tožnik nahajal neposredno pod njim. Prav okoliščina, da je bil spodnji rob obdelovancev le 80 cm nad tlemi, je tudi onemogočala, da bi se delavci za to, da bi polakirali spodnji del, mogli namestiti pod breme. Da bi ovrgla zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se tožnik v času nezgode ni nahajal pod zvarjencem, skuša pritožba prikazati, da tožnik zvarjenca ni barval oziroma lakiral in je lahko tam počel kaj drugega, kar pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), kot v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja tudi tožnik. Toženki namreč tega v postopku pred sodiščem prve stopnje nista polemizirali oziroma navedbam tožnika, da je do nezgode prišlo med lakiranjem zvarjenca, nista oporekali.

3Prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20.Tudi sicer terjatev za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka do postavitve določnega tožbenega zahtevka v tretji pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2019, ob upoštevanju triletnega subjektivnega zastaralnega roka, določenega v prvem odstavku 352. člena OZ, ni zastarala. Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018). V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja oziroma bolniškega staleža, kljub mesečnemu izplačevanju dohodka (plače oziroma nadomestila plače) treba obravnavati enotno. Iz tako navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moral tožnik zato, da bi se izognil zastaranju, tožbo z določnim zahtevkom vložiti pred potekom zastaranja prve tovrstne škode, tj. najkasneje tri leta od prve razlike v dohodku zaradi bolniškega staleža. Uporaba pravila, za katerega se zavzema pritožba, ki od oškodovanca terja, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, v okoliščinah konkretnega primera ne bi bila skladna z ustavnopravnim izhodiščem instituta zastaranja. Navedeno stališče je skladno z novejšo sodno prakso.

4Tako Bergant Rakočevič, V. v članku: Vprašanje krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), Pravosodni bilten, št. 3/2010, str. 101-112.

Glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti

5Podobno je tudi VS RS v zvezi z vložitvijo nepopolne tožbe, ki ni vsebovala tožbenega predloga, v sodbi II Ips 16/2014 z dne 9. 4. 2014 zavzelo stališče, da je bilo zastaranje v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP pretrgano z vložitvijo takšne tožbe.

II.Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,06 EUR.

6Prim. z odločbami II Ips 49/2019 z dne 28. 11. 2019, tudi VSL II Cp 764/2022 z dne 7. 7. 2022, VSL II Cp 1750/2022 z dne 9. 5. 2023, VSL I Cp 476/2023 z dne 17. 5. 2023.

11.Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, nadzorom in navodili ter doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more povsem izključiti oziroma spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Presoje nevarnostnega potenciala visečega zvarjenca pritožba z ničemer ne uspe omajati, zlasti ne s poudarjanjem, da pri prvi toženki nikoli (prej) ni prišlo do takšne ali podobne nezgode.

21.Glede višine premoženjske škode je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil tožnikov izračun s strani toženk priznan (drugi odstavek 214. člena ZPP), saj ga nista obrazloženo prerekali. Ni namreč mogoče šteti za argumentirane oziroma konkretizirane zgolj pavšalne navedbe toženk, ki jih ponavlja tudi pritožba, in sicer da je izračun napačen (brez pojasnitve, zakaj se tožnikovi zneski razlikujejo od njunih in zakaj naj bi bil tožnikov izračun, ki je temeljil na priloženi obsežni finančni dokumentaciji, nepravilen), ter da je višina izgube na zaslužku, ki je tožniku nastajala, razvidna iz obračuna A. A., ki naj bi pojasnila, kaj je bila osnova za njen izračun razlike v prihodkih oziroma na kakšen način je prišla do posameznih mesečnih zneskov. Nasprotne pritožbene navedbe, v okviru katerih toženki smiselno izpostavljata, da so bili njuni ugovori zoper pravilnost tožnikovega obračuna dovolj obrazloženi, niso utemeljene. Zaradi manjkajočih ustreznih dejanskih navedb toženk glede relevantnih finančnih podatkov, s katerimi je prva toženka kot delodajalec razpolagala in jih uporabila v lastnem izračunu izgube na tožnikovih prihodkih, je sodišče prve stopnje zaslišanje priče A. A. pravilno zavrnilo kot nedovoljen informativni dokaz, saj bi šele njegova izvedba lahko dala podlago za pavšalne trditve toženk.

Obrazložitev

7Prim. s sodbo VS RS VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016.

8Tako tudi stališča, izpostavljena v sodbi VS RS II Ips 13/2023 z dne 6. 9. 2023.

1.Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v višini 54.500,00 EUR, prvi toženki pa, da je dolžna tožniku plačati še 500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka; v presežku (razlika do zahtevanih 60.000,00 EUR) je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženkama je naložilo tudi, da tožniku od 1. 4. 2018 dalje nerazdelno obračunavata mesečno rento v višini 607,81 EUR bruto ter mu po odvodu prispevkov in dajatev izplačata pripadajoči neto znesek najkasneje 15. dan v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku (mesečna renta za znesek stroškov zdravljenja v višini 124,00 EUR mesečno) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je toženkama naložilo, da tožniku solidarno obračunavata razlike v bruto plači tožnika pred nezgodo in dejanskimi prejemki tožnika v obdobju od 1. 4. 2015 do 1. 4. 2018, in sicer v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, za mesece od decembra 2016 do marca 2018, in mu izplačata pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz izreka sodbe; v presežku je zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači (za mesece od aprila 2015 do novembra 2016) zavrnilo (III. točka izreka). Toženkama je naložilo še, da tožniku nerazdelno povrneta stroške postopka v višini 15.786,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka). Toženki je določilo za nerazdelni zavezanki za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 84,41 % (V. točka izreka).

12.Za škodo od nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti je odgovoren njen imetnik oziroma tisti, ki se z njo ukvarja (ima od nje korist) (150. člen OZ). Objektivno odgovorni subjekt se (lahko) v celoti razbremeni odgovornosti le, če (razen višje sile - prvi odstavek 153. člena OZ) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (izključitveni razlogi po drugem odstavku 153. člena OZ). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme in zato vsebino pravnih standardov, s katerimi so definirani, razlagati ozko. Če dokaže, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode, je imetnik nevarne stvari lahko deloma prost odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ).

22.Z navajanjem, da bi tožnik pravilnost svojega izračuna izgube na zaslužku lahko dokazal samo s sodnim izvedencem finančne stroke, ki je edini primeren in relevanten dokaz (ne pa plačilne liste), pritožba ne more uspeti, saj kot že poudarjeno ZPP ne pozna dokaznih pravil. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP stališče, da bi se višina izgube zaslužka lahko dokazovala le z izvedencem finančne stroke. Sodišče prve stopnje je izpadli dohodek v višini razlike bruto zneska plače, ki bi ga sicer prejemal, če bi delal (plača primerljivega delavca), in (nadomestila) plače, ki jo je dejansko prejemal za vsak mesec bolniškega staleža, kot ga je izračunal tožnik, lahko preverilo in ugotovilo iz priloženih plačilnih list tožnika (kar bi lahko storili tudi toženki, kot pojasnjeno zgoraj), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik dokaznega bremena glede višine izgube zaslužka ni zmogel.

9Npr. sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.

2.Toženki zoper ugodilni del sodbe vlagata obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavljata, da je odločitev o temelju zahtevka napačna, saj temelji zgolj na tožnikovih trditvah v zvezi z mehanizmom nastanka nezgode. Sodišče nima ustreznih tehničnih znanj, da bi samo odločilo o vzroku nezgode oziroma tehničnih vprašanjih glede nastanka nezgode, o katerih se lahko izjavijo samo sodni izvedenci ustrezne stroke, ki sta jih predlagali toženki. Kvaliteta kavljev ni imela ničesar opraviti z nezgodo, poleg tega so kavlji, ki jih pri delu uporablja prva toženka, ustrezne kvalitete. Menita, da se že zaradi fizikalnih zakonov kavelj v primeru pravilnega vpetja zvarjenca ne more niti delno zravnati. Vztrajata, da se je v času padca zvarjenca tožnik nahajal pod njim, in ne ob njem, pri čemer za odločitev ni relevantno, ali ga je barval ali pa je delal kaj drugega. Če se ne bi nahajal neposredno pod zvarjencem, ga ne bi poškodovalo. Za varno delo je dovolj, da so bili delavci, tudi tožnik, seznanjeni s tem, da morajo deformirane kavlje izločiti, kar je logična zahteva delodajalca. Tožnik je bil nedvomno ustrezno poučen o varnem delu, saj sam trdi, da je zvarjenec pravilno vpel. Napačen in protispisen je zaključek, da je bil način dela prepuščen delavcem samim in da so si sami izbrali najprimernejši način dela, zaradi česar se toženki ne moreta sklicevati na morebitni nepravilen način dela, ker naj bi to bilo posledica opustitve navodil in izobraževanja o varnem delu s strani prve toženke. Prva toženka ni ravnala malomarno. Vzročna zveza med domnevnimi (neobstoječimi) opustitvami prve toženke in nezgodo ni podana. Toženki se ne strinjata z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo tožnika nevarna dejavnost, saj ne prej ne kasneje do takšne ali podobne nezgode pri prvi toženki ni prišlo. Težki zvarjenci (od 20 do 750 kg) ne predstavljajo nevarne stvari, saj sama teža zvarjencev, ki so ustrezno in varno obešeni, ne pomeni, da gre za nevarno stvar. Prva toženka se ni mogla izogniti niti ni mogla pričakovati, da se bo tožnik med delom zadrževal pod 750 kg težkim zvarjencem, kljub temu, da je bil seznanjen s tem, da je to strogo prepovedano. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno in mimo navedb prisodilo rento od 30. 8. 2018 dalje, saj mu je najkasneje takrat prenehal bolniški stalež. Tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači ni le delno zastaral, temveč je zastaral v celoti. Pri zahtevkih iz naslova izgube na prihodkih in rente gre za sukcesivno nastajajočo škodo, za katero velja, da je pravočasno določno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tožnik bi moral, da bi se izognil zastaranju, tožbo z določnim zahtevkom vložiti pred potekom zastaranja prve tovrstne škode, to je najkasneje 3 leta od prve razlike v prejemkih, do katere je prišlo zaradi bolniškega staleža, česar ni storil. Pri izračunu izgube na plači je sodišče prve stopnje nekritično sledilo prerekanemu izračunu tožnika. Ne drži, da toženki nista podali nobenih konkretiziranih navedb v zvezi s prihodki tožnika, saj sta njegovemu izračunu ugovarjali in priložili svoj izračun prikrajšanja po posameznih mesecih, ki ga je pripravila A. A. Njeno zaslišanje je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tožniku pripada neto znesek razlike v plači ter mesečne rente, in ne bruto znesek. Zavezanec za plačilo prispevkov je samo delodajalec, tj. prva toženka in ne druga toženka (zavarovalnica), česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je izrek sodbe proti drugi toženki napačen. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženki dolžni v celoti nositi stroške sodnih izvedencev, saj se tudi ti stroški delijo glede na uspeh. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe.

Zveza:

13.S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 167, 167/1, 167/2, 169, 174, 174/2, 175, 179, 352, 352/1, 365, 369, Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1, Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 12, 19 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 38, 38/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 108, 108/4, 154, 155, 165, 214, 214/2,337, 337/1, 353, 360, 360/1

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da deloma izravnan kavelj sam po sebi dokazuje, da kavlji prve toženke niso bili ustrezne kvalitete. Toženki v pritožbi prvič navajata, da tožnik zvarjenca v trenutku, ko je ta padel, ni barval, zato gre za pritožbeno novoto. Doslej med strankama ni bilo sporno, da je tožnik v času delovne nezgode barval zvarjenca. Ugovor toženk glede izračuna izgube na dohodku ni bil argumentiran, zgolj predložitev tabele, ki jo je pripravila A. A., ne more nadomestiti trditvene podlage. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

23.Oškodovanec lahko v primeru smrti, telesne poškodbe ali prizadetega zdravja zahteva poleg pretekle premoženjske škode tudi povrnitev bodoče škode zaradi izgubljenega zaslužka v obliki denarne rente (prvi in drugi odstavek 167. člena OZ). Na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Ker bo tožniku tudi v bodoče nastajala premoženjska škoda iz naslova izpadlega dohodka, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo mesečno rento v višini 607,81 EUR bruto od vložitve tožbe dalje. Pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem navaja, da je renta od 30. 8. 2018 dalje prisojena neutemeljeno in mimo tožnikovih navedb. Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka. Za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji pritožba niti ne nasprotuje, in sicer da so možnosti tožnika za njegov nadaljnji razvoj in napredek zmanjšane, ker dela za polni delovni čas, kot ga je opravljal pred škodnim dogodkom, ni več sposoben opravljati, ter je v posledici tega tudi delno upokojen, zaradi česar mesečno prejema manjši zaslužek kot pred nezgodo.

Pridruženi dokumenti:*

14.Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode. Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami in dopolnitvami). Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). Zatrjevanje in dokazovanje tožnikovega ravnanja v nasprotju s tem je breme toženk, pri čemer opustitev prve toženke v zvezi z dolžnimi varnostnimi ukrepi ni mogoče šteti v škodo tožnika. Glede na to, da iz ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje izhaja opustitev zagotavljanja varne delovne opreme in delovnih sredstev, to je kavljev z ustrezno nosilnostjo in kakovostjo, ter odsotnost navodil in usposobitve za varno in pravilno nameščanje oziroma vpenjanje zvarjencev, torej opustitev prve toženke, ki je odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka, tožniku ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja v smislu uporabe deformiranega kavlja ter nepravilnega vpetja zvarjenca, torej kršitve v smislu (so)prispevka (da bi se s tem prva toženka lahko popolno ali delno razbremenila odgovornosti). Pritrditi gre prvostopenjskemu stališču, da so tožniku očitana ravnanja takšna, da jih je v delovnem procesu lakiranja mogoče pričakovati, z drugačnim načinom dela in ustrezno izvedbo varstva pri delu (kar vse je obveznost prve toženke) pa bi se jim bilo mogoče tudi izogniti.

4.Pritožba ni utemeljena.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.