Jedro

V konkretnem primeru denarni tok na podlagi predmetnega posla ni izkazan, tako plačilo dejansko ni bilo izvedeno in gre za navidezen posel. Vse objektivne okoliščine pri sklepanju obravnavanega posla kažejo, da je bil sporni račun izdan zgolj z namenom pridobitve davčno ugodnejšega položaja (uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV). Po vsebini gre za prikrit pravni posel, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje oktober 2009 v znesku 6.000,00 EUR s pripadki (točka I. izreka); odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 6.044,42 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni od vročitve te odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II. izreka); stroški postopka niso nastali (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 9. do 31. 12. 2009. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 4. 6. 2010, na katerega tožnik v zakonskem roku ni podal pripomb. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ustvarja prihodke iz naslova gradbene dejavnosti, pretežno iz izkopa in odvoza zemlje. V spornem obdobju je tožnik v knjigo prejetih računov knjižil tudi račun št. 0001/2009 z dne 31. 10. 2009 (v nadaljevanju sporni račun) – nabava osnovnega sredstva, v vrednosti 36.000,00 EUR. Gre za nakup bagra FIAT KOBELCO FK 355 EX, letnik 2003, ki ga je tožnik kupil od A. s.p. Davčna osnova znaša 30.000,00 EUR, obračunani DDV pa znaša 6.000,00 EUR. Na obrazcu DDV-O za mesec oktober 2009 je tožnik v vrstici 35 izkazal 30.000,00 EUR na podlagi nabave navedenega bagra. Pri vrstici 41 – odbitek DDV od nabav blaga in storitev je izkazal 10.488,00 EUR (znesek vsebuje tudi odbitek DDV v znesku 6.000,00 EUR od nabave citiranega bagra). Iz registra osnovnih sredstev je razvidno, da je tožnik pod zap. št. 8 knjižil nabavo bagra FIAT KOBELCO FK 355 EX z dnem nabave 31. 10. 2009 z nabavno vrednostjo 30.000,00 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik kupil bager od A. s.p., ki ima sedež na istem naslovu kot tožnik in je oče lastnika družbe B. d.o.o. in hkrati tudi zaposlen pri tožniku. A. je bil upokojen 31. 3. 2010 in tega dne tudi odjavil dejavnost. A. je davčnemu organu dostavil knjigo izdanih računov za obdobje oktober – december 2009. Račun za bager pri A. s.p. je identičen prejetemu računu za bager pri tožniku. Iz priloženega računa je razvidno, da je bil bager nabavljen na leasing v letu 2004. V knjigi izdanih računov je A. s.p. za oktober – december 2009 knjižil le en račun, zaveden pod št. 1, vrednost z DDV znaša 36.000,00 EUR – stolpec 7, vrednost z DDV in vrednost 30.000,00 – stolpec 14 pod oproščene dobave brez pravice do odbitka DDV. A. s.p. izkazanega DDV na citiranem računu (6.000 EUR po 20% stopnji) ni izkazal v knjigi izdanih računov. Posledično ga tudi ni obračunal na obrazcu DDV-O za obdobje oktober – december 2009 ter tudi ni plačal. Tožnik je davčnemu organu predložil kompenzacijski predlog za plačilo navedenega bagra z dne 1. 12. 2009 za kompenzacijo med Avtoprevozništvom in gradbena mehanizacija A. s.p. in tožnikom v višini 36.000,00 EUR, račun št. 1 pri A. s.p. in posojilno pogodbo št. 1 z dne 31. 12. 2008 med posojilodajalcem - tožnikom in A. s.p. kot posojilojemalcem. A. s.p. je bager prodal družbi B. d.o.o.. A. je oče direktorja navedene družbe in bil v družbi zaposlen do upokojitve 31. 3. 2010. S tem dnem je tudi odjavil dejavnost. A. s.p. je v obračunu za obdobje oktober – december 2009 navedel, da je šlo v predmetni prodaji za oproščene dobave, brez pravice do odbitka DDV. V obračunu ni izkazal obračunanega DDV od prodaje, čeprav je bil DDV v spornem računu obračunan. Tako je A. s.p. tožniku omogočil neupravičen odbitek vstopnega DDV v višini 6.000,00 EUR. Sporni račun z obračunanim DDV je bil izdan s strani A. s.p. z namenom, da bo kupec – tožnik odbijal vstopni DDV, prodajalec (A. s.p., ki je oče direktorja B. d.o.o.) pa ne bo plačal DDV, ker je tudi v obračunu DDV-O navedel, da gre za oproščene dobave. A. s.p. je tudi prenehal z opravljanjem dejavnosti. Iz navedenega izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje davka. Davčni organ navaja določbo 17. člena Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – št. 77/388/EGS ter sodbo št. SEU št. C-439/04 in št. C-444/04 (združeni zadevi). Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik kot prejemnik spornega računa vedel, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje davka, mu v skladu z a) točko 1. odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, 30/09, 85/09 in 85/10, v nadaljevanju ZDDV-1) ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Obračun davka in obresti je razviden iz strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi opravičevale odbitek vstopnega DDV po spornem računu. Navaja vsebino določbe 3. člena ZDDV-1 in meni, da sta tožnik in A. s.p. povezani osebi, saj gre za očeta in sina. Pravica do odbitka vstopnega DDV pa nastaja le ob pogojih iz 63. člena ZDDV-1. Račun mora biti tudi sestavljen v skladu z določbo 81. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ je tudi ugotovil, da je bil med tožnikom in A. s.p. sklenjen predlog za medsebojno kompenzacijo in kupnina ni bila nakazana na TRR prodajalca. Prodajalec A. s.p. na svojem računu izkazuje izstopni DDV, ki ga do izdaje izpodbijane odločbe ni plačal in ga je v poslovnih knjigah evidentiral pod oproščene dobave, brez pravice do odbitka do DDV, kar pomeni, da v poslovnih knjigah ni izkazal obračunanega DDV. Posledično ga tudi ni obračunal in izkazal v obrazcu DDV-O za obdobje oktober – december 2009. Dne 31. 3. 2010 je prodajalec prenehal z opravljanjem dejavnosti zaradi upokojitve. A. s.p. je nato podal izjavo, da je pri obračunu DDV za obdobje oktober – december 2009 napačno izkazal in obračunal DDV od prodaje sredstva, kar je popravil in upošteval pri obračunu DDV za obdobje januar – marec 2010. Iz zadevnega obračuna DDV A. s.p. je razvidno, da je za obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2010 dejansko izkazal edini promet iz naslova prodaje zadevnega bagra in obveznost za plačilo DDV v višini 6.000,00 EUR. Iz navedenega tudi izhaja, da DDV ni plačal, ne glede na prejeti račun za nakup zadevnega sredstva. Vse okoliščine pri sklepanju tega posla pa kažejo, da je bil sporni račun za nakup stroja izdan za navidezen prenos zaradi uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV. Gre za povezane osebe, tožnik pa je nedvomno vedel oz. bi moral vedeti, da obveznosti iz naslova DDV prodajalec ne bo poravnal. Pritožbeni organ navaja vsebino 62. člena in 63. člena ZDDV-1. Da gre za goljufivo transakcijo izhaja iz dejstva, da je bil sporni račun poravnan s kompenzacijo na podlagi pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 31. 12. 2008 za znesek 36.000,00 EUR, torej za enak znesek, kot je po spornem računu. Namen kompenzacijskega posla je bil, da fiktiven posel prikaže kot resničen in tako doseže davčne ugodnosti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali ima tožnik pravico do odbitka vstopnega DDV za nakup osnovnega sredstva, bagra, ki je bil dobavljen na podlagi spornega računa, ki ga je izdal A. s.p., v znesku 36.000,00 EUR. Prav tako je med strankama sporno ali je v predmetni zadevi po vsebini šlo za prikrit posel s katerim si je tožnik pridobil davčno ugodnost. Sporno pa je tudi ali je v danem primeru na podlagi objektivnih okoliščin tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da z obravnavano transakcijo sodeluje pri utaji davka.

Ugovor tožnika, da je davčni organ nepopolno in napačno ugotovil dejansko stanje z navedbo objektivnih okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom na podlagi spornega računa sodeluje pri utaji davka, je neutemeljen. Iz objektivnih okoliščin, ki sta jih pravilno navedla oba davčna organa, tudi po presoji sodišča izhaja namen tožnika, za pridobitev davčne ugodnosti. Ni sporno, da je C.C., oče direktorja družbe B. d.o.o. D.D., in da je A. s.p. navedeni družbi prodal citirani bager. Tudi ni sporno, da je bil C.C. zaposlen v družbi B. d.o.o. in 31. 3. 2010 odjavil poslovno dejavnost, ko se je upokojil. Res je, kot ugovarja tožnik, da navedene sorodstvene in delovno-pravne povezave same po sebi ne dokazujejo, da je bil obravnavani posel sklenjen z namenom utaje davka. Vendar pa so v danem primeru podani tudi druge objektivne okoliščine, ki kažejo na namen tožnika, da je z obravnavanim poslom neutemeljeno pridobil davčno ugodnost, tj. pravico do odbitka vstopnega DDV. Ni sporno, da je A. s.p. v obračunu DDV-O napačno navedel, da je šlo v primeru prodaje bagra po spornem računu za oproščeno dobavo brez pravice do odbitka DDV, in tako v obračunu ni izkazal DDV od prodaje po spornem računu, čeprav ga je na spornem računu obračunal. Sporni račun pa je bil poravnan s kompenzacijo 1. 12. 2009, katere podlaga je bila posojilna pogodba sklenjena med tožnikom kot posojilodajalcem in A. s.p. kot posojilojemalcem 31. 12. 2009 za 36.000,00 EUR. Tudi po presoji sodišča gre za neobičajno poslovno prakso (kljub zatrjevanju tožnika o nasprotnem), da sklene pogodbo o kratkoročnem posojilu za točno enak znesek, kot je po spornem računu in tega poravna s kompenzacijo. Denarni tok na podlagi predmetnega posla ni izkazan, tako plačilo dejansko ni bilo izvedeno in gre za navidezen posel. Vse objektivne okoliščine pri sklepanju obravnavanega posla, ki sta jih obširno navedla oba davčna organa, tudi po presoji sodišča kažejo, da je bil sporni račun izdan zgolj z namenom pridobitve davčno ugodnejšega položaja (uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV). Tožnik pa je tudi po mnenju sodišča vedel, da gre za prikrite pravne posle, saj je bil sporni račun izdan z namenom, da bi tožniku omogočil pravico do odbitka vstopnega DDV, ki mu sicer ne bi šla. Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, na podlagi katere temelji pravilen zaključek, da gre po vsebini za prikrit pravni posel, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV. Navedeno izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Sodišče pa tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, ki na podlagi 3. odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Iz vseh pojasnjenih okoliščin skupaj (vsaka okoliščina je v izpodbijani odločitvi podrobno obrazložena) je tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je tudi dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2).

Sodišče v postopku upravnega spora na podlagi določbe 2. člena ZUS-1 presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času izdaje odločbe. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je bila davčna obveznost s strani A. s.p. kasneje poravnana.

Tudi iz sodbe SEU št. C - 342/87 izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Iz sodbe SEU št. C-255/02 izhaja, da je potrebno Šesto direktivo Sveta razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. Iz sodbe SEU št. C-439/04 in C-440/04 - (združena zadeva) pa izhaja, da v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka DDV izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavila z goljufijo. Če so izkazani objektivni elementi iz katerih izhaja da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, v takem primeru davčnemu zavezancu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske Unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije.

Izpodbijana odločba vsebuje vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. členom ZUP. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da gre v danem primeru po vsebini dejansko za prikrite posle z namenom zlorabe davčnega sistema DDV in tako tudi po presoji sodišča utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena in a) točke 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.