Jedro

Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.

Izrek

I. Pritožba toženca zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (točka II izreka izpodbijane sodne odločbe).

II. Pritožbi toženca zoper vmesno sodbo (točka I izreka izpodbijane sodne odločbe) se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izda končna sodba, s katero se zavrne toženi zahtevek, da mora toženec v petnajstih dneh plačati tožnici 69.226,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 43.551,56 EUR od 25.5.2012 dalje, od zneska 25.674,97 EUR pa od 4.1.2022 dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor zastaranja zavrne, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da se zavrne ugovor pravnomočne razsojene stvari.

2. Zoper to odločbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec in predlagal pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi. V pritožbi navaja, da tožena stranka v konkretnem razmerju, ki je predmet tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke, ni nikoli nastopala kot samostojni subjekt, torej v svojem imenu in za svoj račun, temveč je nastopala kot zastopnik oziroma poslovodja tožeče stranke. Vsi takšni učinki ravnanj tožene stranke so se nanašali izključno na tožečo stranko. Konkretni odškodninski zahtevek temelji na identičnem historičnem dogodku, izvira iz istega poslovnega razmerja in je podan na podlagi istih zatrjevanih dokazih in dejstvih, katere je tožeča stranka neuspešno uveljavljala v dveh gospodarskih sporih. Tožena stranka tudi v kazenskem postopku ni bila nikdar spoznana za krivo, da naj bi protipravno premoženjsko korist omogočila sebi. Nadalje pritožba opozarja na določbo 367. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je zamudila prekluzivni rok treh mesecev. Zato bi bilo treba zahtevek zavrniti. Nadalje pritožba opozarja, da je bilo o konkretni zadevi že pravnomočno razsojeno. V tej zvezi pritožba opozarja, da je kazensko sodišče odločilo o premoženjskopravnem zahtevku. Premoženjskopravni zahtevek, vložen 18.1.2019, ni bil obrazložen in kot tak dejansko ni bil sposoben obravnave. Nadalje pritožba opozarja, da je bil utemeljen tudi ugovor pravnomočno razsojene stvari, pri čemer se sklicuje v tej zvezi na odločitev v zadevi Pg 628/2013. 3. Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper vmesno sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper izpodbijani sklep:

5. Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval. 6. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zoper izpodbijani sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (to je odločitev v točki II izreka izpodbijane sodne odločbe). Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

K pritožbi zoper vmesno sodbo:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zoper toženca v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru I K 9415/2016 tekel kazenski postopek zaradi očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in sicer iz razloga, ker je kot direktor kot tožeče stranke v obdobju od 16.2.2012 do 23.5.2012, v nasprotju s predpisi in pravili, v škodo tožeče stranke odobril, da se iz proračuna tožnice na račun družbe A. d.o.o. neupravičeno (brez izdanega predhodnega računa in brez pravne podlage) nakazujejo posamični zneski v skupni vrednosti 88.000,00 EUR (nakazilo z dne 16.2.2012 v višini 10.000,00 EUR, nakazilo z dne 27.2.2012 v višini 8.000,00 EUR, nakazilo z dne 7.3.2012 v višini 10.000,00 EUR, nakazilo z dne 21.3.2012 v višini 10.000,00 EUR, nakazilo z dne 12.4.2012 v višini 5.000,00 EUR, nakazilo z dne 16.4.2012 v višini 20.000,00 EUR, nakazilo z dne 3.5.2012 v višini 10.00,00 EUR in nakazilo z dne 23.5.2012 v višini 10.000,00 EUR). Toženec je bil v tem postopku s sodbo 11.6.2020 pravnomočno obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje, ki je v opisu (kot zakonski znak) zajemalo konkretna neupravičena nakazila, to je nakazilo z dne 12.4.2012 v višini 5.000,00 EUR, nakazilo z dne 16.4.2012 v višini 20.000,00 EUR, nakazilo z dne 3.5.2012 v višini 10.000,00 EUR in nakazilo z dne 23.5.2012 v višini 10.000,00 EUR, pri čemer je v zvezi s temi neupravičenimi nakazili kazensko sodišče v okviru pravnomočne obsodilne sodbe ugodilo tudi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca v višini 36.848,44 EUR. Ostala konkretna neupravičena nakazila (nakazilo z dne 16.2.2012 v višini 10.000,00 EUR, nakazilo z dne 27.2.2012 v višini 8.000,00 EUR, nakazilo z dne 7.3.2012 v višini 10.000,00 EUR in nakazilo z dne 21.3.2012 v višini 10.000,00 EUR) pa kazensko sodišče v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ni zajelo v opisu kazenske obsodilne sodbe in je oškodovanca v tem delu glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Prav ta znesek (glavnica v višini 43.551,56 EUR in natečene zakonske zamudne obresti v višini 25.674,97 EUR za čas od 24.5.2012 do 1.12.2020) je predmet tega pravdnega postopka.1

8. Kdor iz koristoljubja ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje (prvi odstavek 54. člena KZ-1). Če posameznih kaznivih dejanj v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja kazensko sodišče ne zajame v opisu kazenske obsodilne sodbe (ker npr. ni dokazano, da so bila storjena), za ta posamezna kazniva dejanja kazensko sodišče ne izda posebej oprostilne ali zavrnilne sodbe. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, vendar le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Ni pa civilno sodišče vezano na kazensko oprostilno sodbo. Glede na to, da se vprašanje obstoja kaznivega dejanja v civilni pravdi obravnava v okviru vzročne zveze med protipravnim ravnanjem povzročitelja škode in nastalo škodo, po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da za posamična kazniva dejanja iz konstrukta nadaljevanega kaznivega dejana, ki niso zajeta v izreku kazenske obsodilne sodbe, ni mogoče šteti, da je bil zanje storilec pravnomočno kazensko obsojen.

9. Pogoj za posebni – daljši zastaralni rok je, da ima škodno dejanje znake kaznivega dejanja (prvi odstavek 353. člena OZ). Vendar pa v primeru, da je v kazenskem postopku obtoženi oproščen, potem se za zastaranje odškodninske terjatve ne uporabljajo pravila iz 353. člena OZ, temveč odškodninska terjatev zastara po pravilih iz 352. člena OZ (oziroma v konkretnem primeru po pravilu iz šestega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1, torej v petih letih od nastanka škode). Enako velja tudi glede posamičnih kaznivih dejanj v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, glede katerih ni bilo z obsodilno kazensko sodbo meritorno odločeno o obstoju kaznivega dejanja. V tem delu je torej sodba sodišča prve stopnje zmotno uporabila materialno pravo.

10. Zastranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Zastaranje pa se pretrga samo, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje (drugi odstavek 91. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno štelo, da je prišlo v konkretnem primeru do pretrganja zastaranja pregona z vložitvijo obtožnice in kasneje izdajo kazenske obsodilne sodbe.

11. Glede na nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila sporna škodna dejanja storjena v obdobju med 16.2.2012 in 23.5.2012, odškodninska tožba pa je bila vložena šele 4.1.2022, je po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno, da je petletni zastaralni rok od nastanka škode iz šestega odstavka 263. člena ZGD-1 že zdavnaj potekel, upoštevaje ob tem tudi, da tožeča stranka ni vložila odškodninske tožbe v roku treh mesecev, odkar jo je kazensko sodišče napotilo naj svojo odškodninsko terjatev uveljavlja v pravdi (367. člen OZ). Zato se ne šteje, da je bilo zastaranje odškodninske terjatve pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.2 To pa hkrati tudi pomeni, da bi konkretna odškodninska terjatev zastarala tudi v primeru desetletnega zastaralnega roka.

12. Ugovor zastaranja toženca je torej utemeljen, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je izdalo končno sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka zaenkrat ni prijavila, zato je odpadla odločitev o stroških pritožbenega postopka.

1 Skupna glavnica v višini 69.226,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. 2 Sicer pa bi tudi v tem primeru prišlo do zastaranja, saj je bil premoženjskopravni zahtevek v kazenski zadevi vložen šele 18.1.2019.