Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep z dne 2. 9. 2019 o razrešitvi / odpoklicu tožnice. Tožencu je naložilo, da ji povrne 186,66 EUR stroškov predsodnega postopka, kar je iz tega naslova zahtevala več, pa je zavrnilo. Naložilo mu je tudi, da ji povrne 2.963,95 EUR stroškov sodnega postopka in odločilo, da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo prvi odstavek 39. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadaljnji), saj se je ukvarjalo le z vprašanjem kršitev postopka razrešitve, ne pa tudi z vplivom teh kršitev na odločitev o razrešitvi. Zakonodajalec je želel zagotoviti delavcu sodno varstvo pred neupravičeno razrešitvijo, ne pa pred vsako razrešitvijo. Če obstajajo razlogi za razrešitev in je prišlo le do kršitve postopka razrešitve, ki v primeru, da bi bil postopek formalno pravilen, ne bi privedla do drugačnega zaključka, sodno varstvo ni zagotovljeno. Ker sodišče ni ugotavljalo obstoja razlogov za razrešitev, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi neobstoja razlogov o odločilnih dejstvih pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v citirani določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica izpodbija sklep o razrešitvi s funkcije direktorice toženca. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjska sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne razloge dejanske in pravne narave, na katere je oprlo zaključek o nezakonitosti razrešitve.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhajajo naslednja dejstva: s sklepom z dne 24. 8. 2019 je bila tožnica imenovana za direktorico za mandatno obdobje do 1. 8. 2023; iz sklepa opr. št. Srg 2019/34363 z dne 4. 9. 2019 izhaja, da je bil kot nov direktor toženca z datumom podelitve pooblastila 3. 9. 2019 vpisan A. A., tožnici pa je pooblastilo direktorice prenehalo 2. 9. 2019; postopek razrešitve tožnice ni bil voden; o razrešitvi ni prejela nobene odločitve pristojnega organa; z vsebino sklepa o razrešitvi se je seznanila 16. 10. 2019, ko ga je sama pridobila od Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

8. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZZ ima zoper sklep o razrešitvi prizadeti pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev, ali da niso podani razlogi za razrešitev. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje to določbo uporabilo zmotno. Pravilno je ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice.1

9. Zmoten je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljajo obstoja razloga za razrešitev tožnice. Ker je že ob upoštevanju zgoraj navedenih formalnih razlogov pravilno zaključilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, ni bilo dolžno ugotavljati, ali je za razrešitev tožnice obstajal vsebinsko utemeljen razlog, saj to ni bilo odločilnega pomena za spor.

10. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo, vključno z odločitvijo o stroških predpravdnega in pravdnega postopka, ki jih pritožba niti ni konkretizirano izpodbijala.

11. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožničin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Prvostopenjska presoja je skladna tudi s sodno prakso (prim. Pdp 612/2022, Pdp 480/2022, Pdp 313/2007).