Jedro

Oseba se šteje za rezidenta, če je izpolnjen kateri od kriterijev, ki so navedeni v 6. členu ZDoh-2. Tožnik izpolnjuje kriterij iz 1. točke, saj ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Pri tem pogoj, koliko je objekt primeren za bivanje, ni odločilen. Relevanten pa ostaja tudi kriterij iz 4. točke 6. člena ZDoh-2, po katerem se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Gre za kriterij dejanske narave, pri katerem pa čas oziroma kraj dejanskega bivanja nista odločilna. Odločilne so vse tiste dejanske okoliščine, osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo in ki jih je treba ocenjevati kot celoto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnika kot davčnega zavezanca štel za davčne namene za rezidenta Republike Slovenije za leto 2007. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec vložil vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa za leto 2007, v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2). V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da zavezanec izpolnjuje pogoje iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, saj ima še vedno uradno stalno prijavljeno bivališče v Sloveniji, na naslovu ... v A. V Sloveniji živi tudi njegova žena B.B., na naslovu ... v C. Kadar oseba, ki zapusti Slovenijo, ohrani bivališče v Sloveniji, ki mu je na razpolago za prebivanje, se tako bivališče šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo med njegovim bivanjem v tujini. Prav tako zavezanec izpolnjuje pogoje iz 4. točke 6. člena ZDoh-2, saj je središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V vprašalniku je namreč zavezanec navedel, da bo redno obiskoval Republiko Slovenijo zaradi urejanja osebnih zadev. Zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovan bo v Republiki Sloveniji, obdržal bo potni list, bančne račune, vozniško dovoljenje, avto, ki je registrirano v Sloveniji. Pri presoji za davčne namene je najpomembnejša okoliščina, ali posameznik ohrani rezidenčne vezi s Slovenjo, medtem ko je v tujini. Po razpoložljivih podatkih je ugotovljeno, da s Slovenijo tožnik ni prekinil vseh pomembnih rezidenčnih vezi in so te tesnejše kot z Republiko Bosno in Hercegovino. Pri tem davčni organ še pojasnjuje, da se rezidentsko presoja vsako davčno leto posebej in neodvisno.

Ministrstvo za finance je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo št. DT 499-21-39/2007 z dne 28. 7. 2008 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da iz podatkov v spisu nesporno izhaja, da je imel pritožnik v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, torej ni dvoma, da je bil izpolnjen pogoj za rezidentsvo Slovenije že po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Drug kriterij, vprašanje stalnega doma in središče vitalnih interesov, pride za presojo rezidentsva v upošteva na podlagi 4. člena Mednarodne konvencije med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Uradni list RS, št. 110/2006), kadar osebo dve državi štejeta za svojega rezidenta. Ker v danem primeru pritožnik ne izkazuje in niti ne zatrjuje, da ga tudi država Bosna in Hercegovina šteje za svojega rezidenta, uporaba prelomnih pravil, ki jih določa 4. člen Konvencije, ne pride v poštev. Tako so za presoja statusa rezidence odločilni kriteriji, ki jih določa 6. člen ZDoh-2, ki pa so, kot rečeno, v danem primeru izpolnjeni že zaradi obstoja stalnega bivališča v RS.

Tožnik v tožbi navaja, da je slovenski državljan in pripadnik stalne sestave slovenske vojske. Zaposlen je v poveljstvu evropskih sil v BIH, plačo pa prejema neposredno iz računa EUFOR HQ, ki ga financira EU. Prebivališče v Republiki Sloveniji uporablja manj kot 100 dni na leto. Ima sklenjeno dodatno zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji ter ima v lasti tudi nepremičnino na ozemlju Republike Slovenije, ki pa trenutno ni primerna za bivanje. Res je, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, hkrati pa ni sporno, da je v Sloveniji prisoten manj kot 100 dni na leto. Ravno zaradi slednjega je 22. 9. 2004 prijavil začasni odhod iz Slovenije skladno z Zakonom o prijavi prebivališč. Zaposlen je pri EUFOR s sedežem v BIH in torej ne izpolnjuje nobenih pogojev navedenih v 2. do 4. točki 6. člena. Tožnik ni rezident države, kjer se njegova zaposlitev dejansko izvaja, saj narava zaposlitve zahteva, da je državljan Republike Slovenije s stalnim bivališčem v državi državljanstva. Zaradi tega niti ne more prijaviti stalnega bivališča v BIH, čeprav je središče njegovih življenjskih interesov v BIH. Slednje ga postavlja v neenakopraven položaj z drugimi zaposlenimi v tujih državah. Status rezidentstva je odvisen od dejstev in okoliščin v konkretnem primeru in se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Najbolj pomembna okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri presojanju, ali posameznik, ki zapusti Slovenijo, ostane rezident Slovenije za davčne namene je ta, ali posameznik ohrani rezidenčne vezi s Slovenijo, medtem ko je v tujini. Dejstvo je, da ima tožnik uradno prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, drugih vezi s Slovenijo pa nima. V nadaljevanju tožnik omenja še Konvencijo oziroma njegov 14. člen. Omenja še dokumente Appendix to Annex 1-A, po katerem naj bi bil tožnik izvzet iz plačila dohodnine oziroma sporazum o Natu, glede nacionalnih predstavnikov, ki naj bi določal, da so plače in honorarji izplačani osebi navedene organizacije, izvzeti iz obdavčenja, ki jim jih izplača organizacija. Dejstvo je torej, da je položaj tožnika specifičen in da ohranja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji zgolj formalno, zaradi nalog, ki jih opravlja. Tožniku so ob prijavi za navedeno delovno mesto tudi zagotovili, da bo oproščen plačila davčnih obveznosti, saj se v nasprotnem primeru za to delovno mesto ne bi niti prijavil. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi ter ugotovi, da tožnik ni rezident Republike Slovenije, tožena stranka pa naj mu povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da po njenem mnenju tožba ni utemeljena, zato naj jo sodišče zavrne. Sklicuje se na razloge, ki so razvidni tako iz prvostopne kot drugostopne odločbe. Za opredelitev tožnikovega statusa ostaja relevanten le 6. člen ZDoh-2. Navajanje dejstev o zaposlitvi, prejemkih ter načinu, kako se prejemek obdavčuje, pa za ta postopek ni pravno relevantno.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je sporno, ali je mogoče tožnika ob tem, da je bil v letu 2007 službeno zaposlen v BIH, v tem letu tudi šteti za rezidenta Republike Slovenije, ali ne. Tožnik hkrati trdi, da ni in ne more biti rezident Republike Bosne in Hercegovine. Iz slednjega izhaja, da tožnik pravzaprav želi, da v spornem času ne bi bil nikogaršnji rezident oziroma posledično, da mu dohodnine nikjer ne bi bilo potrebno plačati. Da ga namreč kakšna tretja država šteje za svojega rezidenta, niti ne trdi.

V smislu 5. člena ZDoh-2 je rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji, kot tudi od vseh dohodkov, ki imajo viri izven Slovenije. V kolikor namreč tožnik ne bi imel statusa rezidenta v Republiki Sloveniji, dohodek pa bi pridobival v tujini, mu namreč dohodnine ne bi bilo potrebno plačati. V tožbi navaja dokument Appendix to Annex 1-A, ki v zvezi z Natovim osebjem določa, da je osebje, ki prejme plačo in honorarje v BIH, izvzeto iz obdavčenja v BIH. Ni pa govora o tem, da je izvzeto tudi iz obdavčenja države, katere državljan je, v kar pa se Nato niti ni pristojen spuščati. Tudi po mnenju sodišča je, ne glede na tožnikove pomisleke, v danem primeru za odločanje relevanten 6. člen ZDoh-2, ki določa, katere fizične osebe se štejejo za rezidenta Slovenije za davčne namene. Oseba se šteje za rezidenta, če je izpolnjen kateri od kriterijev, ki so navedeni v omenjenem členu. V konkretnem primeru tožnik izpolnjuje že kriterij iz 1. točke, saj ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Pri tem pogoj, koliko je ta objekt primeren za bivanje, ni odločilen. Kot relevanten pa ostaja tudi kriterij iz 4. točke omenjenega člena, po katerem se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Gre za kriterij dejanske narave, pri čemer pa čas oziroma kraj dejanskega bivanja nista odločilna. Odločilne so vse tiste dejanske okoliščine, osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo in ki jih je tudi po presoji sodišča treba ocenjevati kot celoto. Glede na podatke ugotovljene v postopku so po presoji sodišča tožnikove rezidenčne vezi s Slovenijo tesnejše od tistih, ki naj bi jih imel v BIH. Tožnik sicer navaja, da je središče njegovih življenjskih interesov sedaj v BIH, vendar več od slednjega ne pove in ne obrazloži. Dejstvu pa je, da ima v Sloveniji ženo, je ostal lastnik hiše v Sloveniji in se v Slovenijo po lastnih navedbah v vprašalniku, vrača. Omenjene okoliščine, skupaj s tistimi, ki jih našteva še prvostopni organ (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, bančni račun, vozniško dovoljenje, avto, državljanstvo), tudi po presoji sodišča predstavljajo močnejšo vez od tiste, ki naj bi jo imel tožnik v BIH, pri čemer kot rečeno ni jasno, katere naj bi te vezi bile. Kdo in na kak način je tožniku ob prijavi za navedeno delovno mesto zagotovil, da bo oproščen plačila davčnih obveznosti, pa ni pomembno. Tožniku namreč nečesa, kar je v nasprotju z veljavno zakonodajo, niti nihče ne more zagotavljati.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se tožena stranka v njej sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na členu 25/4 ZUS-1.